Decembra pa beremo…
Andrew Miller: Casanova
Bala sem se, da bo knjiga še bolj dolgočasna. O Casanovi je bilo vendar že vse napisano. Pa tudi kot zgodovinska osebnost mi ni najbolj simpatičen. Če avtor ne bi bil A.Miller, knjige s takšnim naslovom sploh ne bi prijela v roke.
Knjiga se začne kot vroča erotična zgodba, toda pozor! vročih posteljnih prizorov skoraj ni, vse je med vrsticami oz. med besedami, v odličnih dialogih, izbranih kretnjah. To mi je bilo všeč.
Sicer pa je Charpillon izredno čudna mlada dama, polna nasprotij – slabo upodobljena. Do konca ni jasno ali ima Casanovo resnično rada ali pa gre samo za posel. To nasprotje bi bilo sicer lahko zanimivo ogrodje za zgodbo, a kaj ko ostane samo ogrodje. Manjka tisto Millerejvo meso, ki me je navduševalo v prejšnjih knjigah.
Pa vendar mi ni žal, da sem knjigo prebrala. Enkraten je opis Londona v letih 1763 in 1764,. vzdušja v mestu, gromozanskih razlik med revnimi in bogatimi. Odličen je opis gradnje enega izmed mostu in velike poplave, ko je bil London podoben Benetkam. Kako pripravno za Casanovo 🙂
Prebila sem se čez O lepoti (Z. Smith). Nič kaj drugačno mnenje kot pred tedni nekje na dobri sredini:
http://med.over.net/forum5/read.php?33,7313789,7321489#msg-7321489
Od takrat dokončala štirirologijo (kako se sploh reče?) Ozirisove skrivnosti (C. Jacq). Mah, tako-tako: pisano na isto vižo kot zbirka o Ramzesu 2., se pravi polno enih spletk, da je fletno berljivo, taprave zgodovine oz. faktov pa ravno toliko, da ne moreš reči, da je čista izmišljotina. Ampak še vedno zanimivo, čeprav – v obeh primerih – bi bili zbirki neprimerno boljši, če bi namesto 4 knjig v eni zbirki črtal tista nešteta ponavljanja in naredil 1. in 2. del in basta.
Drago Jančar: Galjot
Najprej sem malo pobrskala po forumu in našla že kar nekaj omemb te knjige, mdr. v vrhuncih stoletja in kot kontrast Torov prepis uvoda kot primer duhamornega, baročnega, zamorjenega pisanja. Uvod, ki ga Toro navaja, je res temačen, a zame vendarle zelo učinkovit. Bom dala banalen, morda trapast primer – na ekranu (npr. Harry Potter, Charmed pa gotovo še xy drugih stvaritev, ki jih ne gledam in ne poznam) je dovolj ena sama slikica, en kader, ki to predstavi in se gledalec znajde v tistem filingu, ga oblije nelagodje, srh, morda celo strah itd. In ker je slika vredna tisoč besed … 🙂 Če hočeš dobro naslikati z besedami, bližnjic ni. Če je prizor temačen, turoben, srhljiv, zamorjen, je pač tak in moraš uporabiti tehnike, s katerimi boš to dosegel. Ne trdim, da je Jančarjeva edina možna in “pravilna” (tega v umetnosti tako in tako ni), je pa, vsaj zame, dobra in učinkovita. Odkar sem po poldrugem desetletju, ko so nas v SŠ morili z Velikim briljantnim valčkom, službeno prebrala najprej To noč sem jo videl in nato še Severni sij (sama od sebe zelo verjetno po Jančarju zaradi SŠ-izkušnje nikoli več ne bi posegla), sem zelo spremenila svoje mnenje o njem (vraga, še Valček bom enkrat vzela v roke, da vidim, zakaj in ali upravičeno me je takrat, najstnico, sicer gladko beročo Cankarja, Steinbecka, Prežiha, tako odvrnil). In ko sem v knjižnici med ponujenimi knjigami zagledala Galjota, sem ga takoj vzela.
Ni me razočaral. Res je, da me privlačijo te starodavne teme, z njimi se skromno skušam v lastni poeziji (Štorije stare coprnice, Recepti stare coprnice, Viševska balada in še kaj). Zelo pa mi sede tudi ta Jančarjev slog, s katerim v bralcu počasi, a učinkovito gradi predstavo celotne scene, likov, vzdušja – tega morda še najbolj. To sem zelo občutila že v Severnem siju (moj opis lahko preberete tu: http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/slovenska-knjizevnost/Severni-sij ). Kot smo na teh straneh že kdaj zapisali, je eden od kriterijev, ki loči klasično od trivialne literature, ta, kaj ti ostane, ko knjigo prebereš (praznina ali katarza, pozaba ali zapomnjenje … :). Imena mi hitro zbledijo, ampak vsebina, zlasti pa vzdušje, ki ga ponujata Sij in Galjot, mi bosta verjetno ostala za vedno.
Z Johanom Otom sem torej bredla in blodila skozi zgode in nezgode nekega tujega, srhljivega časa, polnega lova na čarovnice, bede in užitkarstva, pijančevanja in goljufanja, kuge, mučenj, galeje, pravic, krivic, bega, obiska Napudrane riti (cesarja) v našem mestu itd. Z užitkom, ne da bi hlastala po koncu (tisto užitka polno branje, ko vsaka vrstica šteje, ko ne hitiš naprej, da bi že končno izvedel neko kao veliko skrivnost), in žal mi je bilo, ko so se strani iztekale. Nekatera poglavja proti koncu so skorajda poetično obarvana, zlasti tisto, ki opisuje življenje na galeji, obale, do katerih je strašno daleč, neskončno srhljivo morje, polno pošasti in prividov, ki spravljajo v grozo celo izkušene pomorščake.
Torej, komur tako branje diši, mu Galjota vsekakor iz srca priporočam!
K.
Dušan Merc: Pedagoški triptih
Gospoda sem in tja slišim na radiu, kadar pridejo v javnost teme, povezane s šolstvom. Njegovi argumenti so navadno tesno povezani z zdravo pametjo in naklonjenostjo do otrok: nemalokrat kritični, ampak najbrž kar utemeljeni, vsaj sodeč po okruških, ki jih slišim iz stvarnega življenja..
Težavo pa sem imela že z oznako, da gre za roman. No, za roman gre (po svoje) in tudi ne (po svoje). Že malce znucan ravnatelj ima težave – s sodelavci, s pedagoškimi ustanovami, s starši, tudi z malimi. In en malček tudi s seboj. Težav za umret veliko. In jih opisuje, in opisuje, in opisuje – muka na muko, težava na težavo, štala na štalo, pljuvanje na pljuvanje. Odpora na kupe, gravža na kupe, kar češ.
Verjamem, da je marsikaj od tega res, verjamem, da se človek srečuje z marsičim, da se mu z leti vse skupaj zagabi. Ampak toliko gneva, kot ga je nakopičenega tukaj, na koncu učinkuje prav nasprotno, kot naj bi – že kmalu sem imela tegale ravnatelja in njegovega pljuvanje po vsem in vsakomer malo dosti. Drži, da moraš imeti za tako pisanje precejšnjo mero poguma, tega Mercu nikakor ne gre oporekati. Ampak knjiga vseskozi skače iz romanesknega formata – preprosto ne moreš verjet, da gre za roman, ampak za nekaj čisto drugega. In četudi bi se želela malo ponaslajat nad tem, da je “končno nekdo rekel bobu bob”, tega preprosto ne more – ker vse prepogosto prestopi meje fikcije in se poda v pamfletizerm. Povrhu pa to nerganje sčasoma postane dolgočasno, kar je bil tudi razlog, da sem knjigo malu pred koncem odložila.
Škoda – Merc + tale snov bi se najbrž zlahka skombinirala v kaj veliko bolj prebavljivega, pa še vedno hudo kritičnega.
Vesna Milek: Cavazza
Ta knjiga boli. Ob treh zjutraj sem obrnila zadnji list, malo odspala in še zdaj me vse tišči. Toliko žalosti, toliko bolečine. In čestitke avtorici, ki je zgodbo zapisala in spletla tako, da bi človek – če ne bi vedel – mestoma res pomislil, da gre za roman, za fikcijo, in bi si tudi želel, da bi bila fikcija. Dobri biografski filmi in biografske knjige so biserčki, življenje navrže zgodbe, ki bi si jih pisatelj težko izmislil.
Priporočam.