Decembra pa beremo…
Charles Dickens: David Copperfield
O, to pa je pisana viktorijanska druščina značajev! Nisem vedela, da je Dickens v tem tako dober. Enkratna mešanica realnosti in domišljije.
Naslovni junak in glavni ženski lik sta, seveda, brez napak, idealna, ostali pa so razdeljeni v dve skupini – v skupino dobrih (številčnejša) in v skupino slabih. Pa to sploh ne moti! Posamezne značajske lastnosti so namreč tako jasno in prepričljivo zarisane, včasih tudi dodatno povdarjene, da lahko samo uživaš. Npr. Davidova “otročja žena”: izredno lepa, prijazna in ljubeča deklica, ki se je trudila z vodenjem gospodinjstva, pa se številke povezane s tem niso in niso pustile sešteti. Ne moreš, da je nimaš rad, pa čeprav deluje malo topo. Ali pa Davidova teta – precej čudaška s svojo zamero, da David ni deklica in svojim oprezanjem skozi okno, če mogoče le ni kdo stopil na njeno zelenico, a v osnovi zelo dobra in značajska ženska. Razna čudastva likov so me kar nekajkrat spravila v smeh.
Pa še nekaj mi je bilo všeč. Vzdušje v knjigi je ves čas izredno optimistično in svetlo. Takšno ostane tudi ob opisovanju najbolj grdih stvari, npr. maltretiranju otrok doma in v šoli.
No, bil pa je to čisto drug čas…
Ognjen Spahić: Hansenovi otroci
Avtor in tema sta obetala, saj knjiga govori o zadnji koloniji gobavcev v Evropi, ki jo je najti nekje v Romuniji. Tudi začne se prav fajn, pač malo uvede v ta svet. Potem pa, kot bi avtorju zmanjkalo sape, branje mi je šlo vse počasneje od rok, dokler ni obstalo. Pa ne znam s prstom pokazat, kaj je narobe … Ker je knjiga moja, je nisem dokončno odpisala, je pa škoda, da Spahić, ki sicer zna dobro pisat, takele dobro izbrane teme ni zmogel preobraziti v kaj udarnejšega. Vsekakor je bil dokumentarec o tej koloniji veliko zanimivejši – pa ni opisoval ničesar drugega kot vsakdan teh ljudi.
Četrti del, zadnji iz serije, v angleščini ja. 🙂 Zdaj sem proti koncu, kar OK je, malo razvlečena zgodba, preveč opisov bojev. Nočem preveč izdajati spoilerjev.
Odkar spremljam Knjižne molje, berem tudi dobre kriminalke. In uživam. Tale je odlična.
Alan Bradley:The Sweetness at the Bottom of the Pie
(A Flavia de Luce Mystery, Book 1)
De Lucovi so starodavna angleška družina, ki živi v svojem podeželskem dvorcu in je sestavljena iz očeta – strastnega zbiralca znamk (znamke so v knjigi zelo pomembne!) in treh hčera: Ophelije(17) – nadarjene pianistke, Daphnee (13) – strastne bralke in Flavie (11) – velike ljubiteljice kemije, s posebno ljubeznijo do strupov.
Flavia je tista, ki rešuje in razreši umor, ki se zgodi v domačem vrtu in pri tem tvega lastno življenje.
Zgodba se dogaja leta 1950, povsod je še precej nezaceljenih ran svetovne vojne.Vse skupaj zelo lepo teče, ravno prav je ne preveč vratolomnih zapletov, osebe so simpatične. Najbolj seveda Flavia, ki je izredno bistra, jezikava in polna (tudi črnega) humorja.
Poseben plus je stranska zgodba, ob kateri je bralec v napetosti preko cele knjige in se ves čas sprašuje, kako hudo se bo Flavia maščevala sestri in kaj le ji je dala v šminko (ni spojler).
Edina stvar, ki me je motila preko cele knjige, je izredna zrelost in razgledanost Flavije. Nisem in nisem se mogla sprijazniti z dejstvom, da 11-letna deklica toliko ve o literaturi, glasbi, zgodovini, da kemije sploh ne omenjam, in da ima tako bogat besedni zaklad ter se tako lepo izraža. A to ne zmanjšuje vrednosti knjige. Sigurno se bom lotila še naslednjih knjig serije.
@hermiona: mislim, da vendarle je spojler, čeprav knjige nisem brala 😉
@Katja
Uf, upam, da res nisem komu pokvarila užitka ob morebitnem branju.
Vendar pa to, kar sem napisala, zveš že na prvih straneh knjige, tako da se mi ni zdelo tako zelo neprimerno, da omenim. V nadaljevanju knjige potem samo čakaš in čakaš in ugibaš, kaj bo….
Erlend Loe: Tihi dnevi v Mixing Partu
Odštekan pripovedni slog, ki temelji na dialogih brez spremnih stavkov, bralca kar “odpelje” v zgodbo, ki predstavi norveško familijo na dopustu na Bavarskem. Ime kraja dopusta je fenomen, ki me je skozi vso zgodbo spravljal v smeh. Za glavnega junaka, očeta Brora Telemanna, je vse teater (ali pa bi tako vsaj želel), kar je posledica njegove želje, da bi spisal odlično dramo. Ob tem zahaja v razne skrajnosti in čudaštva, žena pa mu tudi ne ostaja dolžna. Prebrano na dušek, priporočam.
Michal Viewegh: Zgodbe o ljubezni in seksu
Zbirka zgodb (prva je prava novela, mnogo daljša od ostalih) nam predoči ljubezen? seks? večna iskanja in razhajanja teh vsečloveških področij (in travm :)) večinoma skozi tipično moške oči, ki vidijo v ločitvi in ponovni samskosti izlet v disneyland, kjer norijo po vlakih smrti, dokler jim ne postane vsaj rahlo slabo. Nekaj zgodb je podanih tudi z ženske perspektive, kar Vieweghu odlično uspe. Branje teče, zgodbe pa lahko jemljete zgolj kot razvedrilo ali pa kot spodbudo k debati oz. notranjemu razmisleku o stvareh, ki ženejo naš svet. Ljubezen. Seks. Diamantni prstan. Tiha spoznanja in glasne obsodbe. In še kaj.
K.
@Kerstin
Nisem sicer brala tega izbora njegovih zgodb, ampak enega hrvaškega – njegovi romani mi niso všeč, zgodbe pa se mi zdijo za kar nekaj razredov boljše.
Aleš Čar: O znosnosti
Sem čez polovico, hlastno obračam liste. Družina, rodbina, naše svetišče, naš kvalifikator, naš okvir in naša slika. Čar piše odlično kot vedno, teme so mestoma tabujske, pripoved pa se prek treh rodov nelinearno sestavlja v večgeneracijski portret neke “disfunkcionalne” rodbine. Grem naprej brat in priporočam 🙂
Haruki Murakami: O čem govorim ko govorim o teku
Zmerno razočarana. Od pisatelja, ki piše o svoji strasti – teku – sem precej pričakovala ravno zato, ker je pisatelj. Ma knjiga je na ravni najboljših amaterskih piscev, ki svoje prigode v zvezi s tekom opisujejo v reviji Tek plus. Brez heca. Vsekakor ne priporočam nikomur, ki ne teče :-).
Paolo Giordano: Samotnost praštevil
Uvodni poglavji sta me sezuli, potem pa…nekako zmanjka sape ali kaj. Velik plus pa za konec. Zmerno priporočam ne preveč izbirčnim bralcem.
Zanimivo. Mene je pa ravno ta knjiga potegnila, da sem šla še njegove ostale brat:))).[/quote]
Ha ha, vidiš, kako različni smo si. Jaz pa sem že dolgo nameravala prebrati njegov Ljubi moj Sputnik, pa je bilo vedno za kanček premalo motivacije. Zdaj je pa ta knjiga zdrsnila zelo globoko navzdol na mojem spisku “wish to read” knjig…