dajanje bombonov otrokom
Na živce mi namreč gre ko vidim na slikah ali pa na potovanju ko turisti (stari&mladi) dajejo otrokom bomobone, kemične in denar…… HALO a res mislite da s tem pripomorete k otrokovem boljšem otroštvu se vam ne zdi da jih s takimi potiskate le še globje v safr.
Cela ulica ve, da je v tej in tej hiši turist, ki daje denar&drugo tako, da potem ne bo miru saj obveščevalna v državah tretjega sveta deluje hitro in kar naenkrat imas veliko “prijateljev”.
Otroci ne počnejo drugega kot prosijo za dobrine in se smukajo okoli turistov ste ze pomislili, ko bo otrok odrasel in ne bo vec tako luskan in priden kako mu bo potem.
To se mi zdi totalno primitivna gesta belih turistov, ki ne premislijo kakšne posledice bodo imele njihova domnevno človekoljubna dejanja.
V Indiji je celo nezaželjeno (ni ravno prepovedano) dajati otrokom denar. Vsak šoloobvezen otrok dobi obleko in obrok ali dva hrane in je preskrbljen za osnovno preživetje. Ko pa ugotovi, da s prosjačenjem lahko nabere bistveno več, se jih veliko raje odloči za tak način preživljanja in pustijo šolo.
Na splošno zahodnjaki, ki pretiravajo z deljenjem bonbonov, kulijev, denarja “ubogim, revnim,…”, dosežejo samo to, da jih tisti otroci (tudi ko niso več otroci) počasi začnejo enačiti z vrečo denarja.
Čisto primerno pa je kakšno drobno darilce kot protiusluga za fotografiranje ali pa če ti na primer pokažejo pot ali kako drugače pomagajo.
No ne vem sicer od kod gospodu Vitu informacija da vsi soloobvezni otroci v Indiji dobijo tako mocno podporo od drzave, mogoce je kje navedeno v medijih, vendar tam dejansko ni niti priblizno tako. No vsak se pac informira po svoje.
Dejstvo je, da veliko popotniskih vodicev navaja v obvezno popotnisko vsebino kvazi popotnika tudi kulije, bombone,….za otroke. To je namerno zavajanje ljudi, seveda se spet vsak obnasa po svoje, nekateri zasmehujejo mladez na ulici, nekateri jih zasipajo z darili in zahodnimi sanjami, spet drugi jih izkoristijo za “dobre” popotniske fotografije,….vcasih mogoce si kdo vzame tudi malo casa in v tem bitju vidi samo otroka in se za trenutek ustavi pri njem. Vcasih je dovolj ze malo igre in izmenjavanja grimas, pa sta zadovoljni obe strani……
Dajanje daril, ja vcasih se posluzujem tega, vendar redko v denarni obliki (razen ce se mi kdo na ulici zareze v srce), raje podarim svoje obleke, ki jih ne bom vec rabil in zase najdem spet kaj novega na ulicni prodaji. Tako osrecim otroka, ki se sprehaja z novo mobitel majico in je zrasel v svoji druzbi, hkrati pa mogoce prinesem se nekaj denarja njegovi druzini, ko kupim se nekaj zase od njegovega oceta, ki na vogalu ulice prodaja oblacila……..
Vsekakor se je tezko odlocit in iz daljave je lahko modrovat in obsojat ene in druge. Dejansko pa se vsak posameznik sele na licu mesta (mogoce v Indiji…), zave kako bo reagiral in kaj bo dal majhnim prosecim rokam okrog njega!
Lp
Shanti
A kdo ve, kaj otrokom pomenijo kuliji? V Tuniziji so nas žicali za vsakim vogalom. In to za kulije. Prav fascinantno se mi je zdelo, da ne žicajo za denar, sladkarije, cigarete,… ampak za kulije. Bonboni “niso bili OK” (namenoma v narekovajih, ker so jih bili isto veseli), ampak raje bi kuli. Mi pa samo enega s sabo.
To se je nam isto dogajalo na Srilanki…kaj jaz vem, najbolj so bili veseli takih iz hotelov, na katerih je pisalo ime hotela, mesto in država…smo imeli same take s sabo s prejšnjih potovanj…mogoče potem “tekmujejo” med sabo, kdo bo imel takega iz najbolj oddaljenih krajev?
Kar se pa tiče Damjančevega posta: z dajanjem sladkarij, kulijev…v zameno za fotografije, napotke..se mi osebno ne zdi nič narobe, seveda v zmernih količinah. Denar pa dam res samo takim, ki se mi pač zasmilijo in si ne morem pomagat…to so pač ljudje na cesti, v stiski in brez vsega (otroci, starejši..ni važno). Se strinjam s Shantijem glede dajanja oblek, samo ponavadi nimaš s sabo toliko prtljage, pa mogoče lahko daš samo eno, dve majici…Da bi pa kar tako brez razloga dajal denar otrokom je res verjetno bolj škodljivo za njih, vsaj dolgoročno gledano. Lp
Kaj pa naši domači klošarji? Jim dam denar, seveda ga dam in točno vem da bo šel za pijačo in cigarete. Pa zakaj jim ne bi polepšala dneva? Saj ne vem kaj se jim je v življenju zgodilo in kje so popustili. Slabičev je pa pri nas dosti in še več.
V tujini se na srečo še nisem srečala s tem. Ne vem kako bi reagirala.
Živjo!
Kadar grem na popotovanje si vedno napokam nekaj sladkarij in kulijev ter balonov, da lahko malo rezveselim otroke.
Najlepše se mi zdi, ko vidiš kako se jim svetijo učke! Ne gre zato, da oni tega nebi imeli ampak povejte mi kater otrok se ne razveseli kakšne majhne dobrote ali stvari? ŠE mi odrasli radi kaj dobimo!
V afriki, Fehtajo za kulije ker so ti, dragi in nimajo denarja zanje, prav tako so drage sladkarije! In meni osebno se ne zdi nič takega če komu malo posladkaš dan, ali ga razveseliš z kulijem ali kakšnim balonom!
lep popotniški pozdrav
urška
ps: pa v sloveniji tudi na veliko “talamo” bonbone!!!!
Kolikor vem, se je šenkovanje kulijev začelo med 2. svetovno vojno, ko so ameriške čete rpišle v Evropo. Takrat naj bi otorci fehtali te kulije za šolo…
Američani so bili fascinirani nad povpraševanjem, tako da se je navada razširila z njimi po celem svetu…
Očitno so se tudi domačini navadili tega, Tudi moje izkušnje so take.
ALOHA!
Kar se tiče talanja bombonov, balonov ali kulijev, se mi to predvsem v zameno za prijaznost ali fotke, ne zdi popolnoma nič narobe. Bolj mi gre na jetra to, ko pol kakšni belčki to izkoristijo zato, da se jim pol ostali klanjajo… Pa ne zdej rečt, da otroku škodje, če poje en bombon… raj poglejmo naše (s tem milsim mulce povprečnih družin) po ulcah k majo polno rit vsega! … Drugače se mi zdi z denarjem… osebno dam človeku, ki me prosi za denar za hrano, kruh…in tudi pri otrocih je tako.
Če bi razmišljali tako, da otroka pokvari en svinčnik… ja pol nej jim pa ukinejo še šole…halo, z nečim pa revež more pisat …
Ne vem, bolj neumno se mi zdi dat denar kakšni organizaciji, ki tričetrt porabi zase, kot pa kakšnemu otroku na licu mesta prvoščit npr. sladoled, ki mu ga mama ne more.
Lepo se mejte!
Dajanje bonbonov in drugih darilc otrokom v odmaknjenih deželah je dejanje neobčutljivega popotnika brez občutka za prostor, kjer se nahaja. Mi iz zahodne civilizacije smo navajeni kupovat pozornost drugih z darilci in se čutimo dolžne, da vsakemu nekaj damo. Zaradi nas in ne zato, ker bi oni drugi to rabil.
Star popotniški pregovor pravi – when in Rome, do as the Romans. Če potuješ po drugačnosti in je ne znaš dojeti, je škoda denarja in časa. Obnašaj se, kot se obnašajo domočini. Če vidiš domačina otroku dajati bombone in svinčnike, počni tudi ti. Sicer razmišljaj, zakaj TAM to ni prav. Doma pa delaj kot je DOMA prav.
Pač, turistom, ki v drugačnih krajih kupujejo pozornost z darilci otrokom gotovo ni pridati občutljivosti in gibljivosti mišljenja, da bi se vživeli v kožo domačinov in pogledali, kako bi oni gledali svoje otroke, ki jih neki tujci “Dedki mrazi” iz njihovih lastnih otrok delali beračke. Otroška duša je občutljiva. Hitro povzame, dobre in napačne…
Je pa druga možnost za tako dobro delo – poiščite očeta ali mater teh otrok, pa njim dajte tisto, kar ste mislili otrokom. Onadva bosta že vedela kaj s tem početi… “kot to delajo Rimljani”.
Res da je masovna popotniška kultura bolj v smeri neobčutljivosti in vidim – večina na tak način kupuje pozornost… Žal gre razvoj v smeri, ko je vedno manj krajev na svetu brez fehtanja… to pa so kraji, kjer ni belih ljudi (beri popotnikov). Ampak vsak se sam odloča ali dela dobro ali slabo. Kar daje, se mu tudi vrača.
Manj ko puščaš sledi v deželi, več jih dežela v tebi.
Potuj skozi njo in jo ohrani kot je… Ne spreminjaj je… Sprejmi jo kot je, ne počuti se kot usmiljena sestra – marsikje sicer živijo revno, a imajo bogastvo, ki ga večina zahodnjakov išče. Morda so revni po naših kriterijih, ampak obstajajo še drugi. Ne poznam ga, za katerega bi lahko trdil, da ima vesoljni prav in “meter” za vse ljudi na tej zemlji. Pustimo tudi drugim svoj prav – deželo bomo šele takrat lahko doživeli. Do takrat pa smo navadni turisti, ki v drugačnosti iščemo zgolj lastno potrditev. Ne glede, kje potujemo…
Mislim da je tak post še kako pomemben. Dejansko je problem v tem, da se popotniki počutijo koristne in radodarne, če razdajajo razne drobnarije. Pa četudi so to le bomboni. Otrok se navadi, da bo s prosjačenjem od belca nekaj dobil.
Povprečen potnik si želi potovati po “ne preveč turističnih” destinacijah, večini ne ustrreza, če na vsakem koraku za njim teče kup otrok s stegnjenimi rokami. Hkrati pa ravno se ta povprečen popotnik gre dobrodelca in porabi denar, s katerim bi si v Sloveniji kupil pivo, za obdaritev kopice otrok. In se v tistem trenutku zaradi hvaležnih pogledov počuti odlično. Kot bo veselih tudi tistih nekaj otrok, ki bo majcen dar dobilo. Žalostni pa bodo vse tisti, za katere darov ni bilo. Morda zato, ker so bili v šoli. Morda zato, ker enostavno še niso začeli prosjačit. Vsekakor pa je teh otrok vse več in več.
Seveda se strinjam, da kot manjšinjski “srečneži”, ki živimo v razvitem svetu, pomagamo prebivalcem držav v razvoju. Vendar na drugačen način. S seboj npr. lahko nesemo zdravila, ki jih v državi primanjkuje in poskrbimo, da pridejo v prave roke. Ali pa morda s seboj nesem knjige za učenje angleškega jezika – osebno sem videla že več primerov, ko so se “domači turistični delavci” želeli učiti jezika, pa so imeli popolnoma neprimerno literaturo, ker je na trgu enostavno ni bilo mogoče kupiti (ali morda le v tistem okolišu). Kuliji in podobne zadeve so zelo dobrodošli za razne šole, samostane in druge inštitucije, ki skrbijo za izobraževanje. Tako v se kot prišlek iz “bogatega sveta” s svojimi darovi izpostavljaš veliko manjši skupini ljudi. Pozitiven učinek pa je enak, oz. večji. In negativen manjši.
Res je že dolgo, odkar ste se razpisali o tem, vendar sem šele zdaj prebrala. Sama imam 3 otroke tu v Sloveniji in nismo revni ne bogati – veliko stvari si ne moremo privoščiti, pa vendar gremo vsako leto na morje (pač v najcenejši kamp) in zaenkrat še imamo za hrano, čeprav v trgovinah zelo gledamo na cene, tako da otroci ne morejo vedno dobiti sladkarij, ko jih pa dobijo, pa dobijo cenejše.
Naj povem, da je nekoč prišla moja najmlajša hčerka iz šole in mi povedala, da ji je neznana starejša gospa dala na ulici bonbončka. Kar tako – in moja hčerka je bila presrečna! Pa je imela bonbone doma! Včasih imajo skledčko bonbonov kje na banki ali v trgovini, pred prazniki ali pa kar tako. Moje deklice si jih ne upajo vzeti, vendar so vedno gledale v tisto skledčko in me vprašale, če lahko vzamejo vsaka enega. Otroci so pač srečni, če lahko kaj dobijo in zakaj otroci v tretjem svetu ne bi smeli ničesar dobiti? Seveda denarja ni dobro dajati otrokom, bonbon ali kuli pa nič ne škoduje, le razveseli jih. To jim dviguje samozavest, počutijo se ljubljene in svet se jim ne zdi več tako krut in neprijazen. Mene so moji otroci spraševali:”Pa zakaj je treba vse plačat in ni niči zastonj? Ti mamica in ati pa nam dasta kar moreta, zakaj niso vsi tako prijazni?”
Zdaj gremo v Indijo z našimi otroci – sploh si ne bi smeli privoščiti, pa se bomo zakreditirali, vendar nas prijatelji vabijo na poroko. Naše otroke bo najbrž tamkajšnja revščina zelo prizadela. Že zdaj so spakirale kup lepih – svojih – igrač, katere bodo podarile indijskim otrokom. Nesli bomo tudi nekaj zvezkov in jolly barvice.
Tudi naš indijski prijatelj pravi, naj nič ne prinesemo zanj in svoje sorodnike, zelo pa si želijo igrače za svoje tri otroke. Pravijo, da bodo otroci presrečni, pa čeprav so oni kar premožni. In velikokrat je že pisal, da ko bo prišel v Slovenijo, bo iz Indije prinesel s sabo kup daril za vse nas in moje sorodnike in prijatelje. Toliko jim pomeni obdarovanje! Naj povem, da so nam poslali že precej daril – duhovne knjige, indijske palčke, fotografije jogijev, verižice, punčke in plakate z zgodbo Ramajane, Ganeša in Krišne za otroško sobo itd. Vedno so nas osrečili in mi njih, kadar smo jim kaj poslali.
Seveda pa ne moremo rešiti problema revščine s tem, ko ubogim otrokom z ulice kaj damo. A če jim damo denar, za njimi stoji organizacija, ki jim ves denar pobere. Če pa jim damo sladkorček ali kuli, ostane to njim. Globalnejše lahko pomagamo le tako, da zaneslijivim organizacijam, kot je red Matere Tereze nakazujemo denar, da damo za ustanovitev kakšne šole ali financiramo šolanje otrok kakšne revne družine, ki takoj izgubijo finančno podporo, če otroka izpišejo iz šole. To je nekakšna posvojitev na daljavo. Sicer pa sem slišala, da obstaja v Bombayu brezplačna osnovna šola za otroke z ulice in brezplačna hrana za brezdomce (kot je pri nas).
Vsi smo ljudje, pomagajmo drug drugemo po svojih najboljših močeh, bodisi materialno ali kako drugače (vendar samo od prijaznih nasmehov in spodbudnih besed se v tem ekonomskem svetu, kjer prevladuje daj-dam ne da živeti), saj nikoli ne vemo, kdaj bomo sami pahnjeni v revščino in takrat bodo naši otroci še kako veseli bonbončka, četudi od prijaznega tujca.
Pa še nekaj: tudi slovenski šolarji so nori na kulije – ves čas si jih med seboj sposojajo, samo da zlate, z bleščicami itd, in mji so neznansko srečni, če dobijo kakšen lep kuli (ki lepo piše).
Parvati
Pa kaj toliko modrujete, vi protibonbonisti! Mislite da se brez bonbonov in kulijev ne bo razvilo rivalstvo? Doživela sem take kot ste vi – v kenijski puščavi je šel naš vodič kupit kuro za kosilo – v avtu nas je bilo 6 – 4 protibonbonisti in midva. Otroci z raztrganimi oblekami so začeli prosit za kulije in za prazno plastenko vode! 4 so sedeli vzvišeno na svojih umazanih sedežih in pametno zrli predse, medtem ko so tisti pari velikih oči proseče gledali v avto. Dala sva jim bonbonček, kuli in plastenko – drugega, razen fotoaparata nisva imela. Trije med njimi so nekaj dobili, kakih pet jih ni dobilo nič. Če bi še tisti 4 vzvišeni protibonbonisti kaj prispevali, tistih pet parov oči ne bi prosilo v prazno. Pa še rivalstvo se ne bi razvijalo. Zaradi teh malenkosti mi ne bomo nič bolj revni, oni pa nič bolj bogati.
Ciklama, nocem biti oseben, ampak ko druge imenujes “vzviseni protibonbonosti” je to tudi vzviseno obnasanje. Jaz sem npr. tudi bil v Afriki (Namibija) in me je en mali fehtaril, ker naj bi bil lacen. Toliko, da se mi ni zjokal. Jaz sem sel kar naprej, potem pa sem se uzrl nazaj in sem ga videl, kako ves nasmejan in igriv potiska ene vozicke itd. Vidis, on je ze plod tega obnasanja zahodnih turistov, ki na lepe oci te otroke obdarujejo, potem pa mu je to postal nacin zivljenja.
Ali pa npr. v Pakistanu, kjer so nas prosjacili za denar, kulije, v glavnem za vse mogoce. Domaci vodniki so od nas izrecno zahtevali, da jim ne damo cisto nic. In oni ze vedo, kako je na stvari.
Verjetno v ta forum sodi stara kitajska modrost: “Revezu ne smes ribe podariti, ampak ga nauciti, kako ribo sam ulovi.”
Se strinjam z Robertom. Strinjam se tudi da če otrokom zasvetijo oči in jim zvlečeš nasmešek na lice, če jim daš bombonček ali kuli še ne pomeni da si jih pokvaril. Verjetno je tudi občutek ob tem, ko ga doživiš lep kot je verjetno tudi otroku. Mnenja pa sem da je to gledanje na kratek čas. Nekatere to res ne bo “pokvarilo”. Takšni vzorci obnašanja pa dejansko ustvarjajo ulične igralce v smislu, otroka, ki trdi da nima nič za jesti, da ima bolno mater itd.., ker ugotovi da to pali in da s tem dobi več. Po domače nauči se, da če laže in igra dobi več, kar prenese s sabo v svoje odraslo obdobje. Če opazuješ vse malo bolj iz tretjega zornega kota – lahko vidiš vzroke in posledice bolj objektivno. Takšno učenje – pogojevanje(preberite si osnove-Pavlov) pomeni za otroka učenje kot ga ima(če ima srečo) v šoli in pogojuje njegovo kasnejše obnašanje. Če bi iz tega sledilo da res dobijo samo zaupanje in vero v ljudi in prijaznost bi bilo seveda lepo, ampak nažalost ni čisto tako. Naj se vsak odloči sam zase.Verjetno je primernost oz.posledice takšnega obnašanje tudi odvisno od kulture do kulture. Kot pravi popotnik je seveda prav, da se o tem prej vsaj malo pozanimaš in da se ne obnašaš kot “Ameriški” turisti, ki menijo da je vse njihovo in da so bogovi ter da lahko vse kupijo. Jaz se bolj nagibam k temu da res ne posegam preveč v okolje in da raje poklonim lepo grimaso, besedo, lep pogled ali nasmeh kot pa da podarjam stvari. Bon Voyage vsem
Isti ste kot dame v zahodnih budorjih, ki se zgražajo nad delom otrok v Aziji in Afriki in drugod! Napaka! Temu se lahko zgražajo tisti, ki življenskih stisk in lakote ne poznajo! Tako kot Američanka v Indiji, kjer so se ji rikšarji tako smilili, da se z njimi ni hotela peljat! Napaka! Če se z njimi ne greš peljat, so še ob ta zaslužek! Skozi našo percepcijo in vrednostne filtre v glavi, se svet drugače vrti!
Kaj je bolje, da otrok crkava od lakote na cesti ali da dela in s tem prehrani še koga v družini?
Kaj je bolje, da dobi kemika in z njim v šoli piše in ga koristno uporabi ali če jih ima več kakšnega proda in si kupi čapati in ni več lačen?
Kaj je narobe z bonbonom, da se posladka vsaj takrat ko so turisti naokoli in nese kakšnega domov bratcu?!
Tudi kakšen kovanec, ga ne bo pokvaril, tako kot naše otroke, ki se potem ne zavedajo, da je treba denar zaslužiti in ne pada samo iz rok mamice in očita. Ti otroci se realnosti življenja prekleto dobro zavedajo in tudi od dela ne bežijo!
Zato se poslužite malo empatije in ne modrujte po zahodnjaško, kjer se v primerjavi z njimi, valjamo v izobilju!
Forum je zaprt za komentiranje.