d.o.o.
Ni bistveno v življenju, kot praviš. S tem se strinjam, če imaš v mislih prosti čas. Toda …
Bistveno je, če želiš napisati dobro diplomo.
Bistveno je, če želiš s svojo vlogo narediti vsaj približno spodoben vtis na bodočega delodajalca.
Bistveno je, če je tvoja delovna zadolžitev sestaviti obrazec/besedilo, ki ga bo bral še kdo drug, ne samo ti.
Bistveno je, če moraš na svojem poklicu vsaj občasno dajati izjave za
javnost.
Bistveno je, če imaš namen delati v medijih.
Bistveno je, če boš morala pri svojem poklicnem delu pisati strokovne ali znanstvene članke.
Bistveno je …
Tako se krog “bistvenega” malce razširi.
P. S. Zaradi ljudi, ki so prepričani, da obvladovanje slovenščine ni bistveno, niti inteligentni ljudje ne razumejo občinskih obrazcev, kaj šele navodil za uporabo najbolj navadnega kavnega mlinčka. In potem večina Slovencev – ne krivih ne dolžnih – obvelja za funkcionalno nepismene, čeprav so funkcionalno nepismeni tisti, ki sestavljajo obrazce in navodila. 😉
Katja, razumela si me popolnoma napačno. Obvladanje slovenščine ni bistveno. Tako kot tudi ni bistveno, ali ima človek izpit za avto. Bistveno je, da si zdrav in zadovoljen. Če smo že pri tem. Ne pravim pa, da je vseeno. Nikakor! Meni že ni. Če prebereš debato od začetka, boš videla, da sem odgovarjala Filipu in da sem jaz tista, ki se ni strinjala s tem, da je vseeno, če pišemo s presledki ali brez.
Seveda, če napišejo na sodišču, bo pa že res Slovnično pravilno. 🙂 En tak primer, ki mi je pred kratkim padel v oči:
Samo delček manjkajočih vejic in najočitnejših napak, da so datumi pisani brez presledkov in priimki pred imeni, pa sploh ne bi našteval.
Zvezdice označujejo mesta napak, slogovnih stvari (v kolikor, kateri) nisem označeval.
V ponovnem postopku je sodišče ponovilo vse že izvedene dokaze*** in sicer vpogledalo listine ter prebralo izpovedi strank ter prič.
V skladu ***z 74. čl. Zakona o varstvu pred naravnimi …
Gorska reševalna služba Kranjske ***gore je dejansko prevzela organizacijo reševalne akcije*** kar pa ne pomeni, da ima s tem pooblastilo izterjati povrnitev tudi tistih stroškov …
Ko so prišli do Dibonove police*** sta se toženca ločila od Kočarja in Prezlja.
Ko sta prišla nad omenjeno polico*** je bilo potrebno preplezati še žleb.
Tudi zdravnik Vlado Jurekovič, ki je sodeloval v reševalni ekipi*** je ob zaslišanju povedal, da ***v kolikor pozna sam Špik, sta se toženca izgubila …
Tudi Damijan Kočar, kateri je s tožencema prehodil skupaj približno polovico poti*** je ob zaslišanju povedal, da sta toženca naredila napako oz. zgrešila pot …
Zdravnik Vlado Jurekovič, ki je sodeloval v helikopterski ekipi*** je izrecno povedal, da bi toženca, v kolikor ne bi bila rešena iz Špika*** lahko utrpela resne poškodbe ali pa bi lahko tudi umrla.
Da toženca nista bila poškodovana*** kaže tudi dejstvo, da so po reševalni akciji pristali v Kranjski ***gori …
Vem, kaj si hotela, Špela, ampak vseeno se mi je to zdela odlična priložnost, da nakažem, kako obvladovanje slovenščine le ni v celoti nepomembno.
Zdaj te bom pa še enkrat narobe razumela – in ne jezi se, ni usmerjeno nate … 😉 Rada bi samo pokazala, da so stvari lahko manj preproste, kot se zdijo na prvi pogled.
Praviš: “Tako kot tudi ni bistveno, ali ima človek izpit za avto. Bistveno je, da si zdrav in zadovoljen.”
Ne smem voziti avta, ker nisem zdrava. Pravzaprav veljam za zelo bolno in tako bo najbrž vse življenje.
Izpit B-kategorije. To je dandanes prekleto pomembno. Ker je za vsako zanikrno službico treba imeti izpit B-kategorije.
Reciva, da hočem biti najbolj običajna tajnica ali poslovna sekretarka ali kaj so že. Četudi bi največja razdalja, ki bi jo morala opraviti med delovnim časom, znašala 20 metrov – od pisarne do kopirnice – bi morala imeti ta izpit. Čeprav moja izobrazba daleč presega to, ki jo zahteva takšen oglasek, bi na njem gladko pogorela. Ker sem brez izpita B-kategorije.
Podobno je z ogromnim deležem oglasov za delovna mesta. Tako si kaj hitro bolan IN brez službe. In tako je precej težje biti zadovoljen, kajne?
Pa veš, zakaj skoraj povsod omenjajo vozniški izpit, čeprav je jasno, da ni nujno potreben? Da ni težav z diskriminacijo. Da človeku s slabim vidom, ki bi potreboval prilagojen računalnik ali povzročil kak drug strošek, ni treba reči: “Oprostite, ampak takšnih pa ne bi imeli.” Da se ti v podjetje ne priklatijo kakšni napol gluhi, ki bi jih potem moral celo sprejeti – samo zato, da te ne bi zmerjali z diskriminatorjem. Da ne dobiš koga s hudo sladkorno, ki se ti bo potem valjal v bolniškem staležu, ali – bog ne daj – človeka z epilepsijo. Da ne dobiš kakšnega z mišično atrofijo ali multiplo sklerozo, ki bo ves čas hodil na terapije v Topolščico …
Kaj je rešilo mene? Samo in zgolj znanje slovenščine in nekaj tujih jezikov. Kot prevajalka in lektorica lahko delam doma, razmeroma spodobno zaslužim – in se mi sladko j*be za izpit B-kategorije.
Tako sem lahko bolna IN zadovoljna.
Ej, Špela, res, brez zamere. Kaže, da ti nekako uspe napisat stavek, ki me kam špikne – in nič od tegale ni bilo osebno, niti ni polemiziranje, samo slučajno si dreznila v mojo bolečo točko.
Ne zamerite tudi ostali – tole najbrž niti ne sodi sem.
Oprosti, Katja, veš, da ni bilo tako mišljeno. Imaš prav. Veš, da sem se tudi jaz že večkrat spraševala o tem, zakaj je med razpisnimi pogoji vozniški izpit. Primer je ena od medijskih hiš, če te zanima, ti lahko več napišem v zasebnem sporočilu, da me ne bi šefi obtožili blatenja (to žal mislim povsem resno). In tudi sama sem že razmišljala o tem, kaj pa tisti, ki izpita nimajo iz zdravstvenih razlogov. Nisem pa pomislila, da je morda celo obratno in da je ravno to pravi namen te zahteve.
Očitno ima vsak svoje šibke točke. Moja je pač, da sem po bolezni in smrti ljubljene osebe postala veliko bolj občutljiva glede tega, kaj naj bi bilo bistveno – in da postavljanje pik in presledkov pač v večini primerov ni. Razen v nekaterih primerih, na katere pa nisem pomislila, za kar se opravičujem.