Čudovit fant
V današnjih Nedeljskih novicah je članek o čudovitem fantu, ki je paraplegik. Že na videz je zelo čeden fant, njegove misli so pa čisto zlato.
Nekaj njegovih modrosti:
Človek vidi, da vse tiste materialne dobrine, vse, kar imamo Slovenci tako radi, dober avto ali da smo boljši od sosedov, v resnici sploh ni pomembno.
V življenju je zares pomembno samo eno- biti dober človek. Ker biti dober osrečuje. Bogastvo, ki ga bomo na koncu poti odnesli na drugo stran, je skrito v naših srcih. Tja ne gre niti zrno zlata.
Vsa čast temu fantu, ki je premagal ovire invalidnosti s pogumom ter istočasno razvil še takšno notranje bogastvo.
spoštujem ljudi, ki so hendikepirani in imajo pozitivni odnos do sebe, okolice … življenja ☺
mene, ki imam dobro bodoče truplo, jaha samo to, da mi mora telo služiti še za krmljenje položnic
spoštujem ljudi, ki so hendikepirani in imajo pozitivni odnos do sebe, okolice … življenja ☺ /quote]
Jaz tudi.
Smilijo se mi pa samo tisti, ki so zaradi svojega hendikepa zagrenjeni in zlobni do soljudi. Ampak se mi isto smilijo ljudje, ki (uradno) nimajo hendikepov, pa so škodoželjni…
Ja sej so ponavadi lih taki najbolj srečni, mi, ki nam čisto nič ne manjka, se jim pa samo čudimo.
Sicer pa glupe te misli. Biti dober človek te nikamor ne pripelje na tem krutem svetu, posledic v posmrtnem življenju pa se jaz ne bojim, ker ne berem pravljic.
No, po smrti najbrž ne bo žarel, se ga bodo pa z veseljem spominjali tisti, ki so ga poznali…
Je že tako, da za nekatere pokojne pravimo, da je škoda, ker jih ni več, za ene pa “Še dobro…”
Normalno. Če si tetraplegik, potem ti materialne dobrine čisto nič ne koristijo, ker jih nisi zmožen uporabiti.
Besede so posledica tolažbe, ko človek v takem položaju spozna, da se splača biti le dober človek, ker je to edino, kar ti koristi in osrečuje.
Na žalost to velikokrat velja. Se pa sprašujem, kako globoko bomo še morali pasti v egoizem, da bomo začeli ceniti dobroto….
Če zgornji primer uporabim kot primerjavo….Kaj vse je moral človek izgubiti, da je začel ceniti tako preproste reči, kot so skromnost in dobrota…..In kaj vse bomo morali izgubiti ljudje, da bomo začeli ceniti omenjene modrosti.
robi, nekateri morajo pasti globoko da začnejo ceniti to kar pišeš, nekaterim pa to prinese življenje samo, brez nekih hudih udarcev, preprosto zato, ker spoznamo da je to naravni tok življenja, in da se človek spreminja in prej ali slej pride do faze ko mu materialno začne presedati, ko se zave, da je vse miniljivo, vse razen nesmrtne duše ter Najvišjega….ampak človek potrebuje tudi materialne stvari za življenje, ne da se živeti samo od modrosti in molitve, …gre se samo za zavedanje in odprtost duha ( ne za to kako je nekdo hendikepiran, telesno ali mentalno), da spoznaš da poleg materialnega življenja in potreb, ki so minljive ,obstaja tud nekaj več…ali ko je zapisal nekdo z neozdravljivo boleznijo, pot do duše vodi preko lestve telesa….
sensa, bil sem na mnogih pogrebih, takšnih in drugačnih ljudi pa še za nikogar nisem rekel ta si je pa zalužil umreti, take stvari se človeku povedo za časa življenja, o mrtvih pa…naj počivajo v miru…
Normalno. Če si tetraplegik, potem ti materialne dobrine čisto nič ne koristijo, ker jih nisi zmožen uporabiti.
Besede so posledica tolažbe, ko človek v takem položaju spozna, da se splača biti le dober človek, ker je to edino, kar ti koristi in osrečuje.
Na žalost to velikokrat velja. Se pa sprašujem, kako globoko bomo še morali pasti v egoizem, da bomo začeli ceniti dobroto….
Če zgornji primer uporabim kot primerjavo….Kaj vse je moral človek izgubiti, da je začel ceniti tako preproste reči, kot so skromnost in dobrota…..In kaj vse bomo morali izgubiti ljudje, da bomo začeli ceniti omenjene modrosti.[/quote]
Tudi če je fant tetraplegik, zmore uporabit materialne dobrine oziroma jih ima več kot mnogi zdravi. Uči v bolnišnici, uredil si je stanovanje, ima avto. Pokazal je več sposobnosti od nekaterih, ki zdravi životarijo.
Dobrota pa je res na kratki rok poguba, kot pravi Sadni, na dolgi rok pa odrešitev. Ni lepšega kot biti miren v sebi in mirno spat, kdor dela krivice, se mu prej ali slej vrne, velikokrat poravna račune narava.
Hja, sama nisem vernica, da bi se bala povedanega, smrti pa tudi ne mistificiram. Sem izgubila že kar nekaj družinskih članov in prijateljev, tako da sem se naučila tega, da so slovesa neizbežen del življenja. Pa to ne pomeni, da ne žalujem in prebolevam, samo tudi po tem, ko ljudje umrejo, o njih razmišljam in govorim realno.
Ko sem še živela doma, smo imeli sosedo, ki je bila nenormalno zlobna – in ne, ni bila dementna (pri dementnih žlehtnobo lahko toleriram), in verjemi, da je zanjo marsikdo, ki je bil žrtev njenih spletk in grdobij, rekel, da “še dobro, da je šla, bomo imeli končno mir pred njo”.
Obstajajo tudi ljudje, ki se nič ne počutijo krivi in čisto mirno spijo. Nevem kaj če se takmu kej vrnit, če ga pa boli k***.[/quote]
Taki, ki se ne počutijo krivi, veliko jamrajo. Se pravi, se jim prav tak ne godi lepo. Za vsakega se šiba najde.
Eh, Marko, zdaj si me pa razočaral, sem mislil, da si na vsaj tem področjo kolikor toliko razgledan. Pejt si raj mal na net prebrat kaj več o tem.
Pa da se neboš preveč matral :
Mislim, da nisem nič narobe napisal. Če pogledaš “a summary of Common Everyday Sociopaths:” boš videl, da je med točkami veliko jamranja.
Življenje nam spoznanja prinese na različne načine. Res ni treba, da človek doživi takšen hud udarec, je pa potrebna neka mera trpljenja in nezadovoljstva, ki ga doživljamo preko svojega telesa in okolice, da se zazremo vase in začnemo zadovoljstvo iskati v duhovnih sferah.
Zato se razvajen človek, ki mu je bilo vse prinešeno k riti, ne bo nikoli spraševal o modrostih življenja, ker ne čuti potrebe. Ostaja usmerjen v materialne dobrine, ker ga to zadovoljuje in želi obdržati svoj objekt zadovoljstva.
Seveda zmore. Le v precej omejeni meri. Saj ni dovolj, da bi ga materialne dobrine napolnile z zadovoljstvom. Zato je potrebna kompenzacija v duhovnosti in celo razmišljanje o drugem svetu, kjer se bo vse poglihalo in bo prišla pravica.
Kar pomeni, da vseeno ni tako zadovoljen, kot želi povedati s samimi besedami. Svoj um in razmišljanje uporabi kot sredstvo ,da zapolni notranjo praznino. Tako, kot lačen človek razmišlja o hrani in vsaj na videz zadosti svoji potrebi.
Forum je zaprt za komentiranje.