Čudna sem, ne želim si moškega

Se ne strinjam. V življenju se vseskozi učimo. Nobena priložnost ni zamujena. Je samo učenje. In kako gledaš na stvari, ter koliko kompliciraš v življenju.

Nekaj je pa tudi na tem, koliko imaš sreče na posameznem področju. Kaj ti je namenjeno. In kako vzameš vse skupaj, kar ti življenje kot tako “nameče” pod noge. Jaz vedno pravim, prepustiti se…Ker je bilo to še vedno najbolje.

E točno tu se motiš. Življenje je samo eno in če ga ne živiš točno tako kot si želiš samo ti, ne okolica in točno tako kot čutiš, da je zate najbolje in ne dovolj dobro, potem si zafrknil in boš točno to obžaloval. Ne govorim o “popolnosti” ker tega ni. Ampak tisto kar čutiš da je zate najboljše. Greš in se za svoj lajf po svoji meri boriš kot lev, samo mrtve ribe se prepustijo toku.. kaj si ti?

Raje pasem travo kot da delam v službi, ki me ne osrečuje. Raje sem sama kot s partnerjem, ki ga ne čutim kot sorodno dušo. Raje se celo življenje borim in dam res vse od sebe, da vsaj tisto eno minuto na koncu živim točno tako kot sem si zamislila, kot 100 let v zgrešenih projektih, zvezah, mestih, službah. Imaš en lajf iDESI. Točno to, kot praviš… ni to generalka, to je kar direkt nastop

V biti ljubezen ni tako monolitna in negibljiva. To je slaba tolažba. Biti vešč ljubiti drugega in biti ljubljen je vsaj tako zahtevna, kot je zahtevno igranje violine. In ne zahteva nič manj truda. Na koncu se nekateri dotaknejo širše publike in te imenjemo virtuozi.

Mnja… Tvoje pisanje temelji tokrat na t.i. lažni dihtonomiji. Živeti tako, kot si želim in tako kot od mene pričakuje okolica, se nikakor ne izključuje. Narekuje pa precej truda. Predlagam, da bolje artikuliraš svoje mnenje. Ni vsako mnenje vredno komentarja.

To je pa ja eden najbolj naravnih vzgibov in nekaj čemur se res ne da komandirati. Ljubezen je pretok energije, ki izvira direkt iz srca, tu ni nadzora in tega se ne da priučiti, nadgraditi ali kaoorkoli spreminjati, ljubezen enostavno je in ko se odpreš da to začutiš, če je obojestransko, je to najmočnejša sila na svetu. In ti bi to nadzoroval, uravnaval, se učil kot igranje vijoline? Malo morgen. Odpreš srce in se zgodi in je popolno točno takšno kot je.

Če ljubezni ni, e to pa je druga stvar. Ja verjamem da je fejkanje naporno. To se kar strinjam 🙂

V mislih sem imel priložnost pojasniti, če je tako preprosto. 😛

Glede na to, kako je zastavljen tvoj odgovor, nimam niti najmanjšega razloga dvomiti v to, da zelo dobro veš, kako težko se je pretvarjati. Sočustvujem.

Živiš tako kot “Od tebe pričakuje okolica”???

Vse si povedal. Le glej in opazuj skozi leta kako se bo ta okolica spreminjala skozi tvoje življenjske izkušnje in kaj bo rekla okolica ko enkrat ne bo tako kot so si oni zate predstavljali tvoje življenje. Boš znal povedati čez xy let ali sem imela prav ali ne. Mlad si še

Ni bilo potrebe zaenkrat. Vedno sem ravnala tako kot je bilo zame v danem trenutkuin okoliščinah  najboljše. Vedno odkrita do sebe in okolice.

Ne skrbi, ne vsiljujem ti svojega mnenja, to je le moj stil, ki deluje precej aroganten, pa se vsak malo nazaj potegne. Ni zlonamerno mišljeno, verjemi. Ko padem v debato znam biti preveč odločna, v želji da bi razložila svoje stališče, izpade pa popolnoma drugače. Bom morala delati malo več na retoriki in izpopolniti svoj način komuniciranja.

Spomni se umetnosti. Dotakne se te, te bogati, ne da bi te avtor sploh osebno poznal. To je moja pot. Sočustvujem s tvojo bolečino ob spoznanju, da so bila tvoja pričakovanja do okolice prevelika. Upam, da je bila lekcija vredna trpljenja.

Bom malenkost skrenil s teme”: Se zavedaš, da sva si ravnokar izrazila nekakšno obliko naklonjenosti?

Kaj mi daje tako misliti? V večini interakcij v resnici drugim ni mar za nas. Sledili bodo politični korektnosti in se zgolj vljudnostno ognili vsem neprijetnim temam. Šele ko nekoga počastimo s tem, da mu pokažemo, da bi se dalo to kar počne (zagovarja) tudi oplemenititi, pokažemo, da nam je mar. In to, da je nekomu mar je tisto, kar človeka drži tu. 😉

P.S.: In tu se začne ljubezen…

Rad bi ustregel okolici, ne poslušaš pa sebe in svojega srca. Ali je to pomanjkanje poguma, strah pred svobodnim odločanjem, pred nečim večjim in močnejšim, nad čemer nimaš nadzora, …? Zna biti, da bo to. Najlažje je v coni udobja. Za uslišati svoje srce pa je treba velikokrat po robu prepada, ni to za vsakega.

Meni je mar še za tiste, za katere mi ne bi smelo biti po vseh pravilih in zakonih, imam pač rada ljudi. Nikar si ne laskaj, pojdi raje roziki pihat na zategnjeno dušico, morda se prelevi v Človeka. Veliko ljubezni potrebuje. Veliko. S tako zaprto srčno čakro si bo še kaj pretegnila

Dosti je tega. Gremo ven

Preveč izhajaš iz svojega referenčnega okvirja. glede okolice mi je bilo že pri nekje šestnajstih kristalno jasno, da je popularnost prej diagnoza, kakor kaj drugega. Vedno je tako, da nekoga nekaj ljudi iz okolice bolj ali manj občuduje, nekaj bolj ali manj sovraži, večini pa je eno figo mar. Kot pravim, sočustvujem s tvojo bolečino. A bolje je tudi pozno priti do tega spoznanja, kot nikoli. Glede mojega odnosa do okolice je pa stvar preprosta: imam preprosto toliko za ponuditi, moje srce je tako polno, da nimam težav z ustvarjanjem skupnega dobrega. 🙂

Jaz pa sem rada dovolj dobro po defaultu in na boljšem po premisleku, ali je vredno reskirati moj dovolj dobro za mogoče boljše.

Bo prišlo spoznanje, ko boš vedela. In ti ne bo potrebe tu gor razlagat.

Ja, verjetno da res nisem najbolj objektivna. Ma, ni to spoznanje prišlo od včeraj, sem že precej let nazaj nehala pričakovati karkoli od kogarkoli. Tako me nihče ne razočara, me pa nekateri tako pozitivno presenetijo..

Lepo, da imaš dovolj veliko srce še za druge, prav pohvalno.

nič ti ne manjkka. Si takšna kot jaz. V tem primeru je bolje ostati sam. Saj je težko živeti s človekom kot sva ti in jaz. Ko pridem s službe komaj čakam,da bom sama. Ko grem spat mi ni lepšega kot spanje v miru brez da mi nekdo nekaj migeta pa se stiska k meni,meni to ne paše,samo na živce mi gre. obožujem svoj mir in samoto. zato sem raje sama. saj vem,da večina ljudi potrebuje bližino. Jaz pa ne. Ne obremenjuj se

Sem bila nekaj let v tvojem zosu. Prizadeta po razpadlem odnosu me nihče ni pritegnil, bil všeč … Svetujem ti, da se prepustiš toku. Tako ali tako nič ne moreš nič na silo. Preprosto živi življenje,  zaupaj sebi, svoji notranjosti, intuiciji ali karkoli hočeš in se ne oziraj na mišljenje, da si čudna – ne, nisi. jaz bi prej rekla, da si v stiku s seboj. Ko bo čas, boš že začutila, da želiš naprej ali ko boš videla ali spoznala nekoga, boš začutila drugače. Tako je bilo pri meni in danes ga ne bi zamenjala za nič na svetu.

O fak kok si ti ljubosumna name, res mas zaprto srcno cakro in zategnjeno duso. Đabe ti nakladanje o ljubavi ?

Tudi jaz nikoli imela zveze in mislim, da nikoli ne bom. Sem se tudi sekirala zaradi drugih, ampak nekega dne sem imela dovolj in sem druzini in prijateljem rekla, da ce jih moti moje samsko zivljenje, se ne rabijo druziti z mano in da naj pustijo MOJE odlocitve in MOJE zivljenje MENI. Zakaj bi sla v zvezo zato, da bi osrecila nekoga tretjega. V zvezi bi mogla biti, ker se sama zelim. Ampak jaz zelim biti samska in dolgo so rabili, sploh starsi, da so sprejeli, da pac ne bojo dobili zeta in vnukov. To ni zame in s tem se naj sprijaznijo. Cisto nic ni narobe s tabo. Ljudem okoli sebe povej, da se naj sprijaznijo s TVOJIM zivljenjem, ali pa se odstranijo iz tvojega zivljenja. Ce pa svojo nesreco za nesrecno ljubezensko zivljenje stresajo nate pa naj si poiscejo drugacno pomoc. Ne pusti si dvomiti v svojo sreco zaradi drugih.

Sreča ni noben cilj, ni in ne more biti pravi smisel življenja, sreča je zgolj pojem trenutka. Torej je poanta njene dileme že v osnovi zgrešena. A ona tega ne more vedeti, ne še … verjetno nikoli.

Doseči radost je tisti pravi smisel in je prva stopnja v razvoju zavesti. Gre za večletno garanje – trening možganskih in ostalih mentalnih mišic, trening telesa in duha. S partnerjem (nezrelim) je ni možno doseči, ker je ta pot dovolj široka samo za enega.

Zato tudi njeno tehtanje med samskostjo – srečo ali naprtitvijo partnerja. Ker intuitivno zazava, da ni razlike med enim in drugim. Vse je to isti – plitki šmorn. Tisti, ki so presegli trenutke sreče, to vedo, a teh je malo, ti se s partnerstvom ne ukvarjajo več. Radost je stanje duha in je neodvisna od zunanjih okoliščin …

Dej kontakt pa se slišiva. Mogoče sva pa tista dva ki se iščeta.

Živi tako kot čutiš, da je zate najbolje. Pa vendarle ne pozabi. Z leti lepota ovene, težje najdeš zanesljivega partnerja in samota postane težja. Priložnostne afere za rekreacijo pa ti tudi ne bodo prinesle zadovoljstva. Le slab sloves. Po pameti.

Stara bom 35, samska sem slaba 4 leta. Nimam več želje po resnem partnerstvu, imela bi pa ljubimca v smislu da mi ni privlačen toliko da bi se vanj lahko zaljubila, pa da mi ne bi težil s kakšnimi kavami in podobnim. Pride, opravi svoje, pojdi. Ampak zaenkrat še niti tam nisem, se znam sama zelo dobro popedenat. Moške družbe mi sicer ne manjka, imam par moških prijateljev in seveda tudi žensk – noben me ne gleda čudno, ker sem samska, ali se pa jaz enostavno ne sekiram okoli tega in se ne sprašujem, kaj si DRUGI mislijo o meni. Se pa dostikrat vprašam, iskreno, ali sem pa zdaj mogoče pripravljena na to, da bi koga spoznala? Ne, v želodcu se mi naredi težka kepa in vem, da ne bi šlo. Ne še 🙂 ali pa tudi nikoli več, v bistvu mi je vseeno. Otrok si pa itak nikoli nisem želela, kar vem že od svojega 13.ga leta.

Pa nimam nobene travmatske izkušnje, nobenega varanja, v bistvu sem imela 3 krajše vezice in eno večletno. In dopuščam možnost, da se mi enostavno NE DA VEČ.

Samskost je definitivno cona udobja, ko se enkrat navadiš na to, je kar jeba pomislit, da bi zavoljo partnerja zgubil nek del svoje svobode, ker se ITAK MORAŠ prilagajat, sklenit kdaj kakšen kompromis,.. Zakaj bi, če mi je tako super kot je.

Ne sprašuj se, kaj si drugi mislijo. Vsake toliko vprašaj samo sebe kaj si TI misliš okrog tega in bodi iskrena sama s sabo.