Črna lista prevodov
1. Drzne sanje prihajajo iz Meandra, založbe, ki sem in tja vrže na trg zanimiv naslov, ampak kaj, ko vse izniči bodisi s slabimi prevodi bodisi z lektorsko neobdelanimi besedili.
2. Učila – saj vemo, kako je …
3. Fun (King) – Po Cobissu je založba izdala en sam roman (Kinga), nekaj Štefančičevih almanahov, nekaj slikanic in eno zbirko poezije. Kaže, da jih knjige ne zanimajo preveč; živijo od videokaset.
Razjezi me, kadar naletim na knjigo, ki pzp. ni katastrofalno prevedena, vendar je notri preveč drobnih napakic, ki so predvsem posledica slabega lektorskega dela ali tega, da knjiga sploh ni videla lektorja. Tako se razmeroma dober prevod zdi zanikrn, čeprav mu manjka en sam pregled drugih oči.
Saj se že ponavljam, a vendar: pri tem zgražanju nad prevajalci in lektorji pogosto pozabljamo na nekaj vprašanj.
– Kdo izbere prevajalca?
– Kdo izbere lektorja (ali se celo mirno ukloni založniku, češ da je treba “šparat”, in to fazo dela mirno preskoči)?
– Kdo nadzira prevajalčevao in lektorjevo delo?
– Kdo dovoli, da šoder, o kakršnem pišemo v tej rubriki, sploh pride do nas?
– In naposled: koga skoraj nikoli ne omenjamo?
Seveda, urednikov. To so ljudje, ki so odgovorni za to, da se takšne stvari ne bi dogajale. Tega ne pišem, ker bi hotela braniti prevajalski & lektorski “proletariat”, a vendar. Pri tovrstnem zgražanju nihče ne omeni odgovornosti urednikov, kar me pravzaprav čudi. Če avtomobilski servis posluje zanikrno, gremo brez razmisleka zmerjat poslovodjo, ne?
Nočem pljuvati vsevprek, kajti največ so me naučili prav nekateri uredniki, tisti, ki jim ni bilo odveč nastopati še v vlogi “trenerjev” prevajalcev. Mlad (in včasih tudi “zrel”) prevajalec potrebuje mentorja, potrebuje mnenje, včasih pomoč. Morda je zdaj kaj bolje, ko je na voljo študij prevajalstva ali “kulturnega posredovanja”, kot temu pravijo, še nedavno pa se je moral vsak mlad prevajalec znajti, kot je vedel in znal. Prav uredniki so bili tisti, ki so te uvedli v prevajalsko prakso. Ne vem, kaj bi bilo, če mi nekateri takšni ljudje ne bi potrpežljivo stali ob strani. Takšne urednike velja ceniti (in jih tudi pohvaliti).
Dobro se ve, iz katerih uredniških rok prihajajo skrbno izdelane knjige – in katerim je za to povsem vseeno.