Mene je nazadnje zmotil Knjigarnar iz Kabula – prebrala sem samo nekaj strani in obupala. Morda je problem že v originalu, ne vem, ampak prevod je zelo čuden…

Pa Harry Potter tudi ni nek cvet prevodov. Pol pa še vmes prevajalca zamenjajo. Hudo.

Zdaj se spomnim samo ene knjige, ki je nadaljevanje Nadarjenega gospoda Ripleya… ne vem, menda obstajata eni dve nadaljevanji, ali še kakšno več.
Do konca sem prebrala samo zato, ker me je zanimalo, kaj se bo zgodilo.
Se je pa dostikrat zgodilo, da sem se morala pri kakšnem stavku prav ustaviti in ga večkrat prebrati, da sem izluščila njegov pomen.

Glede harryja Potterja … mislim, da je šesta knjiga bistveno boljše prevedena kot ostalih pet (mi je pač všeč Gradišnikov stil), se pa vsekakor ne strinjam s spremembami, ki jih je uvedel v prevodu, kljub temu, da so kakšne bolj ustrezne kot tiste prej, predvsem zaradi tega, ker se morajo/so se morali najmlajši navaditi na druge besede, ki so včasih zmedle celo odraslega človeka. No, pa saj o tem se je itak že preveč govorilo. 🙂
Lp,
Chi

HP. Najprej naj povem, da se tudi meni zdi B. Gradišnik dober prevajalec. Oziroma mi paše njegov stil, o prevodih ne morem kaj dosti soditi, ker originalov ne preberem. Ampak pri otrocih sem pa opazila, da sta 6. delu HP težje sledila in manj razumela (pa ne le zaradi sprememb, ki jih je Branko uvedel). On sicer nekje v svojem komentarju zapiše, da ni nič narobe, če mora mladina osvojiti kakšno že skoraj pozabljeno slovensko besedo. Samo da nisem čisto prepričana, če so bile vse tisto res pozabljene slovenske besede. Za kakšno bi prisegla, da je bila izumljena ob prevodu :-).

Meni se je pa zdelo prvih pet HP-jev dobro prevedenih (prebrala sem original in prevod). Duhovito, velikokrat je odlično zadel besedne igre in podpomene. Zadnjega dela pa (še) nisem brala v prevodu, tako da ne vem, kako se je Gradišnik odrezal. Verjamem, da je moteče za redne bralce, če se uvedejo nova poimenovanja za že znane stvari. Čeprav po drugi strani pa verjamem v spremembe, napredek – nič ne more ostati nespremenjenega v življenju. Uf, že filozofiram.

Omenila bom dobre prevajalce, ki jim zaupam že vse življenje: Mira Mihelič, Peter Kolar, Jože Fistrovič, Tone Ločnikar, Janez Meglič, Pavla Hočevar, Boris Verbič itd. ….pa moj najljubši Janko Moder! Prevajalec je enako pomemben kot pisatelj!
Slabih ne morem omenjati, ker kar hitro odložim knjigo, ki ni prevedena po mojem “posluhu”. In takšnih je vedno več.

se zelo strinjam, da so prevodi iz srbščine in hrvaščine zelo “tricky”, saj si marsikdo, če že ne skoraj vsak, misli, da jezik dobro obvlada, kar po eni strani pomeni, da se s prevajanjem iz ex yu jezikov marsikdo spoprime, po drugi pa, da so ti prevodi veliko bolj natančno “pregledani”, predvsem pa pokomentirani s strani večjega števila uporabnikov. seveda nas zmoti, če prevajalec ne loči med poljubljanjem, ljubljenjem in fukanjem (prevajalca, ki sliši na ime jurij bi tukaj zelo težko prezrli), a velika večina nas nikoli ne bo vedela, kakšne streljajo redki prevajalci iz japonščine, finščine in še katerega drugega jezika.

Izredno težko berljiva se mi ne zdela knjiga Profit pred ljudmi.

lapsus: se mi JE zdela …

V slovenski verziji Čarovnika iz Oza se s hčero nisva prerinili dalje kot do konca prvega poglavja, ker me je vse minilo ob nasičenosti knjige s prevajalskimi spodrsljaji Janka Modra:

“Od presenečenja je segla po sapo …” – tega si ne znam najbolje predstavljati …
“Hišico so imeli majhno, ker je bilo treba stavbno gradivo napeljati z vozom več kilometrov daleč.” – da napeljujemo pohištvo še tudi nisem slišala.
“Naj se je hišica še tako zibala in naj je burja še tako bučala …” – da je ciklon enkrat ciklon, potem spet malo burja???

Tri takšne napake na samo 4 straneh knjige so definitivni rekord v slabem prevodu, vsaj kar se tiče mojega dosedanjega branja.

No ja, v slovenščini imajo kakšne besede tudi več pomenov in jih ni obvezno uporabljati le v najbolj pogostem. Še v SSKJ lepo piše, da je eden od pomenov pri “napeljati” tudi “navoziti” (s primeroma “napeljati peska na cesto; na dvorišče so mu napeljali skladovnico drv”). In pohištva ne bi ravno uvrščal med stavbno gradivo, to bi bila bolj opeka, kamenje, deske oz. tisto, iz česar je hišica pač narejena. Če že ravno cepimo dlake. 😉

Drugače pa sežemo tudi po dobri knjigi, pa tega ne mislimo tako dobesedno.

Pustimo zdaj ob strani konkreten Modrov prevod, sem pa pomislila na problem, ki se pri nas pojavlja dokaj pogosto, ko gre za ponatise (zlasti) otroških in mladinskih del.

Založbe so ležerne: izdajo prevod otroške/mladinske uspešnice. Lepo. Jo prevedejo. Še lepše. Če se izkaže, da je knjiga zdržala test časa, jo pridno ponatiskujejo (največkrat gre za dela tipa Čarovnik iz Oza, Pika Nogavička ipd.). Čudovito. S tem lepo služijo. Tudi prav.

Ampak nikomur ne pride na pamet, da vsak prevod – naj je briljanten ali samo povprečen – čez petnajst let potrebuje posodobitev: pregled in morebitno priredbo. V petnajstih letih se jezik že lepo spremeni. Marsikaj, kar je bilo pred petnajstimi leti še sprejemljivo, dandanes nikakor ni več. Kar vzemite v roke kakšno starejšo knjigo ali (zlasti) časopis. Smešno, ne?

Včasih bi bilo tudi dobro, če bi prevod nastal celo na novo: v primeru, da so prvi prevod takrat, ko še ni bilo znano, da bo taka uspešnica, zaupali ne prav dobremu prevajalcu. Če prevod ni bil bogve kaj, bi si takšna knjiga zaslužila novega. Navsezadnje je zlata koklja, ki že leta nosi denar.

Ampak kaj, ko to pomeni, da bo za to treba tudi nekaj malega delati in nekaj malega plačati. Tega si ne drzne noben urednik. No, nedavno je to – pozabila sem, za katero otroško knjigo je šlo – naredil Vasja Cerar. Ampak to so takšne izjeme, da o njih sploh ne gre govoriti.

“Smuknila” sem v Cobiss in prišla do naslednje ugotovitve: Janko Moder je Čarovnika iz Oza prevedel leta 1959!!! In zato imata prav oba: Aja in Zvedavec. Aja, ker komaj bere knjigo, in Zvedavec, ki eksotične besede iz Modrovega prevoda resda še najde v SSKJ, ampak to ne pomeni, da takšna beseda otroku (in staršu) iz leta 2007 sploh še kaj pomeni. Morda le še slovenistom in vsem drugim, ki se z jezikom ukvarjajo bolj ko ne poklicno.

Vemo, da je Moder znal odlično prevajati, znal pa je tudi tako udariti mimo, da se je kar bliskalo. Ampak njegovo ime je “blagovna znamka” in malone sveto. Morda je tudi to razlog, da njegove prevode samo pridno ponatiskujejo, ne da bi mu “privoščili” vsaj dodatno lekturo, ki bi koristila vsem: bralcem, založbi in nenazadnje tudi Modrovemu imenu.

Dobra razlaga. Meni se besede niso zdele niti malo eksotične (na SSKJ sem se le dodatno skliceval) – ampak prve knjige, ki sem jih bral kot otrok, so bile prevedene v 70. in 60. letih (med njimi npr. Jules Verne v Modrovih prevodih) in sta mi ta jezik in slog domača. In me ne začudi, če kdo vzame brašno na pot. 🙂
Sem pa bral nekaj knjig, napisanih v 30. letih, in se moral kar pošteno potruditi, da sem lahko sledil. Ampak tak je bil pač jezik v času pisanja, saj tudi za Prešerna na rečemo, da ni znal pisati, ker je dal pesmi naslov “Dekletam” namesto “Dekletom”, kot pišemo dandanes.

Knjiga, ki sem jo imela v rokah, je izšla leta 1986, ko takšnih arhaizmov nismo več uporabljali oziroma so izginjali. SSKJ v tem primeru ni nevemkakšna referenca, glede na to da je nastal na podlagi besedil, napisanih v 60-ih letih.

Sem tudi sama živela v letih, ko se je uporabljala za današnje razmere “arhaična” slovenščina, tako da mi Zvedavec lahko verjameš, da mi je ta jezik domač, mojim otrokom, rojenim po letu 2000 pa žal ne.

Se pa strinjam s Katjo, da nosi “zasluge” za te ponatise preživelih prevodov založba sama (upam, da poteze Cerarja ne bodo ostale na nivoju izjem, ampak bodo postale vsaj pri otroškem in mladinskem kanonu stalna praksa), čeprav menim, da je v tem primeru dosti “kriv” tudi Moder sam, saj za časa njegovega življenja ni bilo junaka, ki bi si drznil zamenjati ali popraviti njegov prevod. Modra sicer zelo cenim in občudujem njegovo kvantiteto prevodov in jezikov, me pa moti površnost obvladanja teh jezikov in isti prevajalčev slog, ki ga je vsiljeval slogovno zelo, zelo različnim avtorjem.

Za moje pojme so katastrofalno prevedene knjige o Minimojčkih – obožujem otroško in mladinsko fantastiko ampak tukajle me je pa totalno minilo, da bi si izposodila še kakšen del zbirke.

Prevod Deklice z vžigalicami hrvaškega avtorja Zorana Ferića v celoti gledano ne spada ravno v tole rubriko, ki ni namenjena omenjanju posameznih kiksov, ampak katastrofalnim prevodom v celoti. Vseeno pa premore nekatere kikse, ki jih je preprosto treba omeniti, a se mi je zdelo brez veze odpirati novo temo.

Žal sem jih nekaj pozabila, vrhunska pa sta:

– Franjo Josip: (ne)prevedno kot “Franjo Josip”
– srednjevjekovni par: prevedeno kot “srednjeveški par”

Tudi jaz sem zatikanje pri sicer zanimivih in napetih zgodbah o Minimojčkih pripisala prevodu. Z originalom žal ne morem primerjati, ker ne znam jezika.
Pri otroški in mladinski literaturi se mi zdi še posebej pomembno, da se jeziku posveti posebno skrb, saj gre za bralce, ki si besedni zaklad in ljubezen do branja šele oblikujejo. Slabi prevodi so jim kaj slaba popotnica.

Na listo dodajam eno otroško zbirko, ker me vedno močno zbode (pravzaprav prebode;-)), ko kdo malomarno pozabi na našo lepo dvojino.Gre za zbirko založbe Grlica “Učimo se brati s slikami”. Naj najprej povem, da je knjiga prevedena iz nemškega jezika, ki seveda ne pozna dvojine. Med branjem teksta se začne kaj hitro zatikati v stavkih, kot je:
Lev (narisan lev) si je upal prvi skozi vrata, ker so levi (narisana sta dva leva) pogumne živali (narisana slon in žirafa) – Moje še ne petletno dete se je pri tem zdrznilo, češ da bi ta stavek pravzaprav po slikicah morali prebrati: Lev si je upal prvi skozi vrata, ker so leva pagumne živali …
Skratka, ker Nemcem zadoščata dva narisana leva, slona, avtomobila, hiši, da imajo besedo v množini, bi naši vsekakor morali dodati še po enega leva, slona …, da bi dobili množino. Majhen oblikovni poseg torej.

Mogoče sem malenkostna, ampak te knjigice naj bi otroka naučile izražanja.

Prijel v roke, polistal in zelo hitro odložil- dobesednost prevodov (vrstni red besed, skladnja, neprvedene fraze) mi je odvzela potencialni bralski užitek. Sicer več prevajalcev, a pač splošen vtis.

Katero knjigo/e?

Katero knjigo/e?[/quote]

Pardon, zelo sem bil neroden.
Gre za natologijo hrvaških kratkih zgodb (Beletrina).

Ha, ti si dodala samo eno zbirko založbe Grlica, jaz dodajam kar skoraj celo založbo Grlica. Imajo super zbirke mladinskega fantasyja, prevajalce slabe, lektorji za ta žanr so pa poden od podna. Najslabše od vsega je narejena zbirka Viharno nebo, sledi ji zbirka Vsesvet.
Malo bolj otroške so pa v redu, npr. Korina Korenček, Kafe klub, Karla Umek & Doktor Kukalo, Hišica na drevesu …
Ne štekam.

Bye, Kitty

@Kitty: najbrž imajo za mladinsko in otroško književnost dva urednika …

@Nočni bralec: se spomnim tega bisera …

Lep pozdrav vsem!

Dajmo, zberimo čim več primerov in se pritožimo Uradu za varstvo potrošnikov!

Malo za šalo, malo zares. Ampak predstavljajte si, da bi kupili avto ali DVD predvajalnik ali mobilni telefon s toliko napakami, kot jih najdemo v prevodih. Gotovo bi izdelke reklamirali, saj sploh ne bi funkcionirali. Torej – ali lahko knjiga dobro funkcionira (i.e. doseže svoj namen pri bralcu), če se prebijaš skozi čeri grozljivih napak, ubornega besedišča, dobesednih prevedkov itd. itd.?? Če obupaš in knjigo celo odložiš? Očitno v Sloveniji ni nobenega nadzora nad t.i. prevajalci, da o lektorjih sploh ne govorim!Zmrazi me, da je nekdo diplomiral iz slovenskega jezika, pa ne pozna rodilnika, pojma nima o vejicah, o svojilnih zaimkih itd.

Par primerov:
Stephen King: Zelena milja. V zrak me je metalo, ampak ker je to moj najljubši pisatelj, sem se pretolkla skozi. Ni besed. Vesoljna sramota slovenskega jezika.
NOra Roberts: Drzne sanje, Uresničene sanje in še neke (Skrite?) sanje. Katastrofa.
Še kar nekaj jih imam na seznamu, vendar so dokaj podrobno obdelane na strani http://www.mojster.si. Med njimi Patricia Cornwell, pa V njenih čevljih itd. V rubriki pisma bralcev pa pod inicialkami a.k. najdete moj prispevek o Gradišnikovem prevodu Harryja Potterja. Kdor je knjigo prebral in se prebil tudi skozi opombe ter geslovnik, mu moj komentar utegne biti zanimiv. Povedati pa moram, da se v to sploh ne bi spuščala, če ne bi
a) prevajalec tako nestrokovno zapisal določenih pojasnil in omalovaževal Kende in
b) bil v knjigi naveden tudi e-naslov, kamor lahko prevajalcu sporočimo svoje kritike, pohvale, predloge itd.

Gospodu Gradišniku sem dvakrat poslala svojo kritiko, a odgovora ni bilo.

K.