Česa niste nikoli videli pri starših?

Kot zanimivost, česa niste nikoli videli da bi vaši starši počeli pa je vsakdanja stvar. Izvzamemo lahko res intimne dejavnost npr. seks ali nevsakdanje npr. umor.

Moja mama npr. nikoli, ampak res nikoli ni prižgala radia, tudi v službi ne, niti v avtu, nikoli. Doma radia, glasbenega stolpa, gramofona nismo imeli. Tudi meni ga kot otroku, mladostnici ni pustila, pogosto je vljudno prosila tudi očeta, da ga ugasne v avtu. Samoiniciativno posluša glasbo le na koncertih oz. prireditvah, rada ima pop rock tuje izvedbe iz cca. 70 in 80ih, zborovsko petje in klasično glasbo. Moram povedati, da rada poje (v zboru) ima dober posluh, zna igrati klavir ter kitaro.

Očeta npr. nikoli nisem videla v supergah. Nikoli ni imel niti enega para.  Najbližje so bili planinski čevlji, če jih uvrstimo med športno obutev

nikoli nisem videl, da bi moja mama stregla kri na kolinah.

Kolikor berem tu na forumu, je precej “normalno” prepiranje, zmerjanje, kaka klofuta in podobno.

Tega res nikoli nisem videla. Tudi nikoli nisem videla, da bi šel spat en pred drugim. Izjema le, če je bil kdo od njiju bolan.

Objema ali kakršnegakoli izkazovanja ljubzezni ali naklonjenosti. Tudi do nas, otrok, ne.

da bi si oce grizel nohte na nogi.

Nikoli  ni bilo varanja, fizičnega nasilja, niti konzumacije alkohola, ni bilo cigaretnega dima ( to  je bilo tudi super);  bila sta poročena skoraj 40 let v lepem spoštljivem odnosu, do smrti očeta. Oče je bil tudi kavalir, tisti iz stare dunajske šole.

Oba nista nikoli nosila jeansa ( kavbojk), mama gha je pirčela šele po po oetovi smrti.

Je pa res, da si ga v tistih časih ( osemdeseta) dobil večioma samo preko meje ( Italija Avstrija, Hrvaška), kamor pa  smo pričeli zahajati šele v mojih najstniških letih, ker sem jaz želela nositi tudi  jeans. Ja, se spomnim, cela  zagrebška Ilica, tisti butiki z italijanskim jensom – to je bil zame nepopisen užitek, ker pri nas jih še ni bilo – šele kakšne tri let kasneje so se pričeli pojavljati pri nas 🙂 Pa kasneje, ko sem že imela izpit in svoj avto, je bilo nakupovanje jeansa in usnjenih izdelkov v italijanskem Trbižu=Tarvisio na tisti slavni tržnici s štanti z oblačili, obutvijo, modnimi dodatki, kjer si scenkal – mi je bil tak užitek hodit cenkat – tisti italijani napaljeni na mojo višino in dolge noge  in smo bili vsi nasmejani in zadovolji na koncu ( jaz res z dobrimi cenami, oni pa so se nagledali dobrega komada 🙂

Nikoli tudi ni bilo vtikanja v zadeve drugih, tako kot se to počne danes ( ni bilo obsojanja, kazanja s prstom, zgražanja, obrekovanja, namernega nagajanja,  norčevanja se, zaničevanja kogarkoli –  smo živeli v stilu ne brini tuđu brigu). Čeprav medsebojna pomoč, tudi s sosedi je pa vedno bila; mi nismo bili z nikomer skregani, ne v ulici, ne s sorodniki.

To se pa zelo lepo bere, pogrešam takšne lepe navade in kulturo v današnji družbi.

za posrat se dobro bere. Debil tale avtor posta.

tvoj besednjak morda stranski učinek cepiva? Si sfrustriran/a sam/a nad seboj, da neupravičeno žališ druge? Get a life.

Tebe so pa res fajn okrog prinesli s tem jeansom. Sem rastla gor v tistih časih, pa sem res vedno imela kavbojke in kavbojski džeki. Pa pri nas sploh nismo hodili v Italijo ali na Hrvaško po cunje.

Za 70ta ne vem, sem bila v vrtcu, se ne spomnim, je imela pa moja mama kavbojke ze v 60ih, vsaj fotkala se je v njih, res je pa nisem nikdar vprasala, od kod ji.

V 80ih sem bila v osnovni soli, vsi smo nosili kavbojke, so se dobile tudi pri nas, a so bile v Italiji cenejse. Nosili smo tudi jeans jakne, take tanke prehodne in tudi debelejse, podlozene z mucko, pa jeans srajce tudi, vse to si lahko kupil tudi pri nas.

V 90ih si pa pri nas itak dobil vse!

Kje si ti zivela, da niste imeli jeansa, pa res ne vem.

Mojo mamo nikoli nisem videla v hlačah. Niti v najhujši zimi. Vedno v lepi obleki ali krilu. In nikoli je nisem videla sedeti, le kadar smo jedli. Vedno je nekaj delala. Očeta smo hitro izgubili, za vse je poskrbela in nas lepo vzgojila.

nisem kdaj doživela, da bi se na glas skregala

samo muljenje je bilo od obeh, pa pritoževanje pri meni drug čez drugega.

posledično imam sama probleme z reševanjem konfliktov, ker jih težko naslovim

Citiram “Nimam pojma”.

Skoraj enako pri nas. Tudi kakšnega vtikanja v druge ali nekonstruktivnega kritiziranja ljudi (domačih ali tujih) nisem videl.

nisem videla, da bi si kdo od mojih starsev brisal rit z toaletnim papirjem.

in tega niso mogli prenesti iz otroštva,ter zato še danes trpijoi posledice, ker so nepismeni, nevljudni, navajeni pisati in govoriti bedarije. Hja, očitno  niso nikoli “videli” kulture , znanja ,vljudnosti….

no, tega tudi pri nas doma nikoli ni bilo.

nikoli nobenega opravljanja drugih ali kritiziranja.

Mama je enkrat komentirala, da ve, da se ji določene osebe iz vasi izogibajo, ker pri njej nikoli nič ne zvejo novega. 😀 in da ona ne bo raznašala vesti po vasi.

A bejžno –  koliko si bila pa stara  npr.  leta 1982? Si skakala še očetu po modnikih morda?

Moja tudi nekaj podobnega – le da je bilo za sodelavke. Še boljši glede tega je bil pa oče… če mu je kdo razlagal o drugih je bil tiho, pokimal… in verjetno razmišljal kaj svojega iz službe – ker že minuto po tem, ko je oni človek odšel, ni imel pojma o kom in kaj mu je govoril…

ja, na Wcjih na štrbunk je bil na voljo cajtng papir- pa si ga zmencal med rokami pred uporabo, da je bil mehkejši.

Dolgo časa pa je bil na voljo Bristol toaletni papir – tak rjav, svetleč na eni strani,  v lističih, tudi trd, si ga tudi moral mal zmencat, da se je blato gor prijelo  :)- smo ga imeli v osnovni šoli- šele čez ene 5 let je Paloma Sladkogorska dala na trg tarozastega v lističih.

Jaz sem letnik 1968, pa imam fotke, kako že v osnovni šoli nosim leviske. Sicer ne uvožene iz Amerike, ampak proizvedene v YU po licenci in z njihovo oznako.

Pa Trbiža se tudi spomnim, tam je oče kupoval Rifle jeans.

jaz sem letnik 1966 in naj povem, da so moje noge prvič videle adidas superge pri 51 letih.