Cepljena in izolirana pa se še vedno bojim
Kaj če bi se ukvarjala s svojo kronično boleznijo, namesto s kovidom??Na vseh boleznih se da narediti ogromno, če ne čakamo samo zdravil od dohtarja. To gre nekako tako: pomagaj si sam, in dohtar ti bo pomagal…
Prehrana za ureditev prebave, gibanje in šport, preživljanje časa na soncu(vi delate obratno). Reševanje potlačenih čustev in problemov.. Pojdite v ordinacijo golenhofen v ljublano na celostni pregled…
Vi pa doma čakate da boste umrla… Takim nihče ne more pomagat, niti zdravnik niti nobeno cepivo…
Grozno! Zakaj bi človek sploh živel, če živi v totalni izolaciji in se boji vsakega mikroba, ki jih je itak vsepovsod polno in so del bašega življenja?
Korona je kot neka viroza, sem jo prebolela. Nič posebnega. Sploh ne vem česa se bojiš. Jaz bi se na tvojem mestu bolj bala tistih strupenih mnr cepiv, ki si si jih pustila vbrizgati v telo. Imajo toliko stranskih učinkov, da je groza, poleg tega pa so v fazi testiranja.
Na tv je vse napihnjeno in zlagano. Vrzi jo skozi okno, snemi masko, očala… In pojdi v naravo in med ljudi. Pa dihaj svež zrak s polnimi pljuči!
Kovid te ne bo pokopal, pokopal te bo zdajšnji način življenja! Pa kakega psihoterapevta obišči, ker to ni normalno…
Skoraj nora, 05.12.2021 ob 16:42
Moje življenje zgublja ves smisel, saj ga hromi moj strah pred covidom. Takoj, ko se je ponudila možnost dela od doma sem jo sprejela in s tistim dnem sem začela zavračati vse fizične stike. Prijatelji so se nekaj časa trudili z mano, s so tudi bolj vztrajni obupali. Sem trikrat cepljena (so bili v cepilni enoti pripravljeni ugoditi mojim pogojem, da resnično nisem srečala nobenega človeka), nosim masko, plavalna očala, razkužujem roke, z nikomur se ne družim, hrano si naročam preko spleta. Že skoraj dve leti nimam stika z ljudmi, razen po telefonu. Stanovanje zapuščam v jutranjih ali večernih urah, da grem na sprehod. Po moje sem razvila neke vrsto anksioznosti. Zdravnici sploh ne upam povedati, da ne bi slučajno želela, da pridem v njeno ordinacijo. To bi me pokopalo. Hvala bogu v vsem tem času tudi moja kronična bolezen miruje. Kako se pa vi soočate s negotovimi časi, ki jih imamo? Jaz včasih mislim, da se mi bo zmešalo. Čeprav vem, da mi poročila škodijo, brez njih ne morem. Moram preverjati kaj se dogaja. Rada bi bila bila spet brezskrbna, rada bi moje normalno življenje nazaj.
Ammmm
1. Ugasni TV
2. Snemi očala
3.
Glej spremembe in uživaj v njih
Jaz že vrsto let ne gledam TVja in ne poslušam radia. Svet je mnogo lepši. Kar je nujno/novo pa itak zvem na fb oz. od drugih. Se ne obremenjujem preveč s tem drekom od corone, bo že minila. Življenje je čist prekratko za sekirat se tkole, itak je tok napihnjeno vse, da glava peče.
Rajše si naštimaj najljubšo glasbo, preberi fajn knjigo, pojdi v naravo ipd
Jaz sem si skopal 20 metrov globoko luknjo, že 1 leto in 3 mesece sem v njej, ni najbolj udobno je pa vsaj mislim tako kar dokaj varno pred covid. Imam dva električna škripca, tisti s katerim me oskrbujejo naredi vmes dvodnevni postanek, da umrejo morebitni virusi. Zaenkrat covida v moji podzemni kamri ni…vaauuuuu noro!
Tinkara235, 07.12.2021 ob 17:16
Grozno! Zakaj bi človek sploh živel, če živi v totalni izolaciji in se boji vsakega mikroba, ki jih je itak vsepovsod polno in so del bašega življenja?
Korona je kot neka viroza, sem jo prebolela. Nič posebnega. Sploh ne vem česa se bojiš. Jaz bi se na tvojem mestu bolj bala tistih strupenih mnr cepiv, ki si si jih pustila vbrizgati v telo. Imajo toliko stranskih učinkov, da je groza, poleg tega pa so v fazi testiranja.
Na tv je vse napihnjeno in zlagano. Vrzi jo skozi okno, snemi masko, očala… In pojdi v naravo in med ljudi. Pa dihaj svež zrak s polnimi pljuči!
Kovid te ne bo pokopal, pokopal te bo zdajšnji način življenja! Pa kakega psihoterapevta obišči, ker to ni normalno…
podpis
Forum je zaprt za komentiranje.