čemu ste se odpovedali ob tej draginji

Včasih sem hodil jest v lokale verjetno 10-15x na mesec. Zadnja tri leta grem jest v lokal morda enkrat na tri mesece v povprečju. Nič mi ne manjka.

Živim sama s starši. Stroške imamo deljene. Oče z majhno pokojnino pokriva bolj svoje stroške in kupi kaj za sproti. Z mamo si delimo položnice, nekako vsaka pol. Hrano enako kupujemo obe. Ona je bolj šparovna. Jaz si večkrat kaj privoščim vendar kupim stvari, ki so uporabne in ne stanejo spet veliko. Za obleke ne zapravljam preveč. Sedaj, ko se je vse podražilo se mi zdi, da se ni nič spremenilo. Tako kot cene se je nekoliko dvignila tudi plača in je na koncu nekako isto.

Odpovedal sem se vsemu razen travi. Brez marihuane mi živeti ni.

Že od nekdaj živimo skromno,ker pač drugače ni šlo in ne gre.Nikoli počitnic,kafetkanja,pedikure in manikure.Oblačila najcenejša..obutev deichman..Razen za sina moram obutev kupiti drugje ker ima večjo številko noge Nobenega fancy kolesa,niti avta.V glavnem nič afnanja.Denar gre za položnice in hrano.Niti zob si ne upam dat uštimat in me je sram.

Ničemur se nismo odpovedali. Je pa res, da zadnje dve leti bolj pogledam na akcije v trgovini in se kar pozna. Varčujemo že od nekdaj in potem obnavljamo hišo, hodimo na dopuste, koncerte. Ni nam hudega.

Delam v enem od centrov. In vsi opažamo da se je zmanjšalo število kupcev glede na par let nazaj. Moram pa reči da so restavracije nabito polne in to neglede na datum ali kateri je dan.

Mislim da danes družine me kuhajo več in je na krožniku vsak dan hitra hrana.

Jaz osebno zaenkrat shajam normalno čez mesec. Se ničemer ne odpovedujem. Je pa res da če bi živela sama verjetno bi bilo dosti težje.

Meni ni žal človeka srednjih let ko je zdrav in mu nič ne manjka da bi prijel za kakšno delo ampak zna pa godernjati kako je vse drago in kako mu država da premalo da bi lahko šel kamor bi hotel. Meni je od srca žal bolnih in starejših oseb ki bi res potrebovale pomoč ampak je v tej državi ravno ne dobijo.

Odpovedali smo se morja, servisiranja avtov pri pooblaščenih zlatarjih in obiska gostiln.

Imamo strateške rezerve.

sami zanaki nove vlade,so na površje pršli,on pa še kar trdi,da dobro na gre,mislim,da hudo bolan je….

V bistvu se nismo odpovedali ničemur, brezglavo razsipavali pa nismo niti par let nazaj.

Partner ima kar nekaj višjo plačo kot pred leti, jaz prav tako dovolj zaslužim, pa bi lahko še več, ampak sem omejila, koliko delam.

Sva pa bila oba vzgojena tako, da ne zapravljava, niti nimava metrov polnih omar oblačil in obutve, avtov nikoli nisva menjavala na 2-3 leta, tudi kolesa imamo še navadna in ne električna, ven jest tudi prej nismo hodili zelo pogosto, na koncerte še vedno hodiva..

Denarja je hb dovolj, je pa precej stvari, za katere mi ga je z leti postalo škoda :

Taužent nekih naročnin –  vse smo zreducirali in obdržali samo nujne, družinske.

Cunje z znamko –  mi na misel ne pride. Cunje so postale nabolj cenen artikel, kar jih lahko kupiš –  cenejše so od hrane,  za isti denar dobiš cunjo ali pico. Tudi čevlji.

Avto –  prej smo menjali na 3-5 let, zdaj na 10.

Kozmetika –  koža se mi je uredila s prehrano, res na redke kvatre grem še kdaj na čiščenje h kozmetičarki.  Kremic in serumov v velikih super dragih škatlah, kjer je za en pljunk  robe notri ne kupujem več, ena hidratantna krema je čist dovolj. Enako make up, prej sem imela nabasan etui, zdaj imam notri 5 preizkušenih stvari in je to to.

Pri hrani – to že precej časa –  ne kupujemo čipsov in kvazi prigrizkov, gaziranih sladkih pijač, pripravljene hrane, namazov, sadnih jogurtov, zmrznjene hrane…bolj osnovne sestavine + vrt.

Športna oprema –  kupujemo res s premislekom, fajn naštudiramo na internetu , vse preberemo in se pozanimamo –  ker je ne mislimo menjavat vsako leto. Kakšne bolj sezonske ali enkratne zadeve kupimo tudi rabljene.

Ven tudi ne hodimo jest tako pogosto kot včasih –  bolj kadar se od kod pozno vračamo in se nam ne da še kuhat…kar tako da bi šli se nam niti ne ljubi.

Pa še kaj verjetno.

PAMETI. VSAJ NEKATERI, VSAJ TAKO SE ZDI OČITNO…