CANON EOS 300 D
mislim, da je ta super fotoaparat – na meji med pro in amaterskim. kveliteta slik je odlicna, meni je pa vsec predvsem to, da pase zraven ogromno dodatne opreme, predvsem objektivov. konkurencen Nikon 70D ima mogoce boljse ohisje in kaksno nastavitev vec, ampak jaz se zanj nisem odlocila predvsem zaradi previsoke cene in zaradi objektivov, ki jih ze imam in pasejo na eos-a. Definitivno je za ta denar najboljsa odlocitev…
Dober nakup, ni kaj. Fotoaparat ima vse kar uporabnik v tem cenovnem razredu potrebuje. Še posebej, če uporabiš ruski firmware, ki odklene nekaj koristnih zadev, ki so vgrajene (MLU, ISO3200, AF One Shot…).
Kar pa pravi Mojca – tisto ni paralaksa (to je težava lahko pri rangefinderjih, ker gledaš skozi iskalo, ki nima nobene zveze z odprtino za film (senzor) – pri SLRjih pa je svetloba, ki ti kaže sliko v iskalu prav tista kot gre na senzor, saj se uporablja ogledalce). Je pa res, da je tisto kar vidiš v iskalu približno 90% tistega kar bo zajeto. Samo profi fotoaparati imajo 100% iskalo, pri vseh ostalih pa je nekje med 88-95%.
Dvomim, da temu pojavu lahko rečemo paralaksa.
Paralaska je pojav, ko pri (predvsem pri kompaktnih) aparatih gledamo skozi kukalo po eni osi, na film pa skozi objektiv pada svetloba po drugi osi. Pri tem pride v neki točki do sekanja osi in tam se sliki ujemata. V vseh drugih točkah pa se pojavljao manjša in večja odstopanja.
Kako bi imenovali ta pojav pri Canon-u ne vem, vsekakor pa menim, da ne gre za paralakso, saj gledamo pri zrcalno refleksnih fotoaparatih skozi isto os kot slikamo.
Torej gre v bistvu za neko povečanje, verjetno je razlog v tem, da sezor “vidi” večjo sliko kot jo vidimo skozi kukalo. Mogoče je kdo testiral to pri različnih objektivih in različnih goriščnih razdaljah?
LP, Andrej
S spoštovanjem do vseh “fanov” canona, eos 300D ni na meji med pro in amaterskim ampak je čisto amaterski fotoaparat. Res je, da je to aparat za napredne amaterje in to tiste, ki jih kompakti že davno ne zadovoljijo več. Tisti napredni amaterji sežejo po tovrstnih aparatih, ki jim rečejo tudi vstopni oz. “entry level cameras”. Ko nekoč prerasteš to greš pa lahko na ta zaresne… Je pa tudi res, da so že ti aparati tako izpopolnjeni in ponujajo že toliko možnosti, da je vprašanje, če kdo potrebuje več. Dejansko se jih lahko s pridom poslužujejo vsi, ki se želijo dobro seznaniti z digitalno fotografijo in imajo pojme o le tej (fotografiji) že razčiščene še iz “analognega” časa, če se lahko tako izrazim.
Kar pa se tiče paralakse je pa takole: tista razlika, ki nastaja med tistim kar vi vidite kasneje na sliki oz. vidite na tft zaslonu na kameri ni paralaksa ampak velikost samega iskala oz. pokritost motiva v optičnem iskalu. Nekateri pokrivajo 90% vidnega polja (slike, ki jo zajame objektiv), nekateri 92%…..in nekateri SLR-ji 100% vidnega polja objektiva.
Paralaksa (optična, ker namreč obstaja tudi časovna) pa je odstopanje optične osi iskala od optične osi objektiva, ker je namreč optično iskalo v digitalnih kompaktih (tako kot nekoč v starih analognih aparatih, ki so imeli iskalo) nameščeno nad objektiv in ne “vidi” iste slike kot objektiv v momentu, ko je motiv preblizu kamere. Mislim, da je pri vseh kamerah to v sedanjem času že izravnano. Ta paralaksa pa se kaže tako, da ima motiv, ki je zelo blizu kameri, naprimer, odrezano glavo, ker smo preveč natesno kadrirali portret. To se je ponavadi zgodilo, če smo portretiranca postavili bližje kot dva metra od kamere…
Matr, sem zatežu:-)))
LP – S.