Še ena knjiga je v slovenščini, t.j. Stranpoti do Santiaga (zgodovinska-osebno-razmišljujoča; avtor Cees Nooteboom).
Nekaj strani o Caminu je tudi v knjigi, ki jo je napisal Matej Sedmak – Peacehiker.
Tale spletni naslov je tudi zanimiv:
http://bam.vecer.com/portali/7dni/v1/default.asp?kaj=2&id=5449182
O podvigu mladih Slovencev s kolesi do Santiaga de Compostela pred desetletjem, ko še ni bilo (takega) »buma«, je povzetek na:
http://simon.hopcefizelj.com/santiago/sant.html

Bolj kot to – katera knjiga je boljša – je pomembno, da znamo iz vsake izluščiti tisto najboljše za nas.

Vsak mora poskrbeti, da bo na poti užival (in ne trpel). Precej resnice je v tisti misli, ki pravi, da je »masa tvojega nahrbtnika tvoj največji nasprotnik«. Banalen primer: če tovoriš spalno vrečo, ki tehta 800 g, je veliko bolj modro, kot če vandraš s poldrugim kilogramom težko. Lakoto in žejo, če ti slučajno zmanjkuje hrane in pijače premaguješ tako, da piješ v drobnih požirkih, ki jih »okusiš«, preden zdrsnejo v grlo. Hrano pa po grižljajih, dobro prežvečeno – »z občutkom« (hvaležnosti).
In eden najboljših načinov za noge brez žuljev je pogosto menjavanje nogavic in sušenje le-teh na nahrbtniku…

Če hočemo biti sami, potem gremo lahko že na številne kotičke po Sloveniji, sploh ni potrebno iti v daljno Španijo. Eden od glavnih čarov poti je prav spoznavanje drugih ljudi, na nevsiljiv način. Koliko pa ima (povprečen Slovenec) teh možnosti v preostalih enajstih mesecih leta? Gre lahko za treniranje tujih jezikov, so-pomoč na poti, druženje; ne nazadnje je vsak izmed nas »ambasador Slovenije«. Prostrana Španija, zlasti Meseta, pa ponudita samoto. Obilje le-te.

Preveč se ne gre poglabljati v detajle, branje 1001 knjige/vodiča/spletne strani in organizacijo potovanja »da je vse kot iz škatlice«, ker potem izgubimo samosvojost. Pot sama prinese stvari, ki so najboljše za nas. Pot je kot kalejdoskop – dva ne izkusita popolnoma enake izkušnje. POSKUSIMO PA, KOT V “OBIČAJNEM ŽIVLJENJU”, NA POTI VEDNO VIDETI “NAPOL POLN KOZAREC” IN NE NAPOL PRAZNEGA. Skratka optimistično!

Kot sem obljubila.Mojega camina je konec. Žal.

Justica, ne vem kaj zate pomeni biti mlad? !5 let? 20? 30?
Kakorkoli.

Zdaj lahko tudi iz lastne izkusnje povem, zakaj mi knjiga S. Lepej ni blizu.
Ker Camino definitivno ni tak, kot ga opisuje ona.

Da je nahrbtnik tezak…priznam. Ampak tezak je tocno toliko kot si ga naredis tezkega. Najprej ko pakiras, nato pa se v svoji glavi.
Da je pot samotna? Ja, je.
Res nisem stara 50 ali vec, pa sem skoraj ves čas hodila sama. Ker sem želela tako. Ker mi je bilo lepo. če pa je nekomu samotna hoja odveč… ja… dovolj je ljudi, da si najde družbo. In ja, tudi jaz kdaj pa kdaj nisem iskala družbe v albergih. Ker sem čutila, da… ali sem preutrujena… ali pa mi ne ustreza. ž

Žulji… tudi mene so doleteli. Sicer na vse kar sem videla, sem imela veliiiiko srečo. Ampak… imeli so jih tudi mladi (mlajši od 30 let), tudi mlade je mučilo v nogah….

Lakota… Priznam… en dan sem bila res lačna. Ampak čisto po svoji krivdi. Po mojem mnenju na Caminu ne moreš biti lačen (vsaj ne na camino Frances).

Camino je točno tak kot si ga narediš. Meni je bilo lepo na poti. Uživala sem v vsakem koraku, v vsakem vdihu, v vsakem sončnem vzhodu ali zahodu.
Tudi če sem jokala, tudi ko me je vse bolelo od teže nahrbtnika, od žuljev… sem bila vesela, da sem na poti.

Če tega ne bi čutila, pač ne bi šla naprej.

POZDRAV…

Res je Camino je tocno tak kot si ga naredis…prehodila 8oo km te poti z nadcloveskimi napori v 21 dneh….bolecine za umret,ni da ni kaj ni bilo vneto ali zuljavo(POKUPILA VSE FLAJSTRE IN VOLTARENE V LEKARNAH:)…sicer pa naj bi se postavili v kozo romarjev,ki so prehodili to pot bolj ko ne samo z vodo in menda celo bosi…zato pa ni vazno koliko je kdo star in pripravljen,vazna je samo vztrajnost,odlocnost,pozrtvovalnost…saj na koncu prebolimo vse slabe in tezke stvari,ostanejo nam pa lepe…meni misel na vsak soncni vzhod,ki sem ga uzrla odtehta vse napore…Tut js nisem sla tja iz verskih razlogov ampak na psihofizicen test,ki sem ga seveda opravila:)
Kar se pa tice knjig je pa takole…NACE NOVAK TI SI CAR!!!!!IN TI SI DEFINITIVNO PREHODIL CELOTNO POT!!!!
Njegova knjiga je napisana tako realisticno kot je bilo moje dozivetje…od preklinjanja…bolecin…do spoznanj…Njegova knjiga bila moj vodic na CAMINU…je edina knjiga o tej poti,ki jo priporocam…lp

Caminca, sem te hotela vprašati iz kje si, ampak je bil dovolj že pogled na tvoj mejl. Definitivno si ta prava 😉

Me veseli, da vama je uspelo pravočasno prit v Santiago. Kako kaj noga? 😉

Evo, končno prebrala tudi Stašino knjigo. Ki me je pustila dokaj hladno, Nacetova mi je bila veliko bolj všeč. Je enostavno bolj doživeta, topla, pristna.

Se mi pa ne zdi, da bi Stašina knjiga ravno odvračala od Camina. Sploh se mi ne zdi, da bi ženska tako zelo jamrala, no. Mislim, sploh za ne več rosno mlade, Camino zagotovo ni enostavna zadeva in to ti Stašina zgodba pove. Predstavi pač tegobe, ki so se kot takšne kazale njej. Nekomu drugemu se bodo kazale drugače ali pa jih tudi ne bo (toliko). Vsekakor pa je to knjiga, ki jo pred odločitvijo za Camino velja prebrati, če pa o tem ne razmišljate prav resno, jo mirno preskočite :-).

Vsak doživlja Camino na drugačen način in ista oseba, če bo šla na to pot večkrat, ga bo vsakokrat doživela drugače. Nihče ne more reči, da Camino definitivno ni tak, kot ga opisuje ta in ta knjiga ali zgodba. Za Naceta je bil tak, kot ga je doživel on, športno mladostno, za Stašo takšen, kot ga je občutila ona, za Romarko spet čisto drugačen. Letos sem bila tretjič na Caminu in smo se v Santiagu srečali s Stašo, ki je prav tako tretjič romala po Španiji, letos iz Asturije. Tokrat je bila v večji skupini, ki jo je tudi vodila. Ko smo se pogovarjali o knjigi, je povedala, da je bilo njeno prvo romanje res čiščenje duše in telesa, da je bila prava boleča samotna pot, ki jo je morala opraviti, da je razčistila sama s seboj nekatere stvari. Njeno lansko in letošnje romanje pa je bilo v skupini, z družbo, s smehom in veseljem in prijateljevanjem. Ali bi v knjigi kaj spremenila, če bi jo pisala danes, sem vprašala. Ne bi, je rekla, ker sem takrat tako doživela Camino, danes pa ga drugače, bolj sproščeno. In to je tisto, kar nam takšne poti dajo. Globoka doživetja sebe in drugih, odprtost, strpnost in željo, da greš naslednjič spet. Občutkov, ki te zajamejo, ko stojiš po dolgih km hoje pred katedralo sv. Jakoba, pa ni mogoče opisati. Takrat res rečeš, meni je to uspelo, drugi pa morate šele poskusiti, da boste vedeli. Vse dobro vsem.

Kar pozno mnenje o Caminu! Čeprav imam 70 let in že cez, sme ga leta 201o lepo, res lepo prehodil. In leta 2011 pa še slovenski Camino. Na obe poti bi šel še enkrat, zlasto na

Vse knjige, napisane s strani slovenskih romarjev v Santiago, tudi kolesarja Uroša, sem prebrala preden sem se odpravila na camino. ga.Lepej mi je bila nesimpatična že pri branju, na samem caminu še bolj. Najboljšo knjigo, zelo realno je napisal Nace Novak in kolesar Uroš.
Prehodila sem camino točno v štirih tednih – cel. Ni bilo vedno “rožnato”, vendar je bilo prečudovito!!!
Najlepše je hoditi sam, kajti prijatelje srečuješ med potjo in v albergih.
Močno si želim naslednje leto na portugalski camino, sama seveda.
Takšni “mučeniki” kot je Saša, pa naj raje ostanejo doma. . . . .

zanima me, kje lahko kupim v začetku navedene knjige. še posebno to zadnjo
dusan.kogej@telemach.net

Po mojem vedenju so te knjige razprodane. Pri Društvu prijateljev poti sv. Jakoba (http://www.jakobova-pot.si/) se da dobiti knjiga avtorjev Riglerjev, v prodaji pa so tudi vse knjige o Caminu Milana Vinčeca (dobijo se direktno pri avtorju, glej njegovo spletno stran: http://arsvideo.si/). Pri Svetu knjige je izšla knjiga o Caminu Frances (vodnik), pri Družini pa tudi knjiga nekega francoskega avtorja Resetiran. Literature je kar nekaj…