Camino Moja samotna pot ali Čiščenje duše in telesa po žensko
V Sloveniji je sedaj že kar nekaj knjig o znameniti romarski poti Camino de Santiago, ki potega po Španiji. Njen najbolj znani del Camino Frances je dolg 807 km.
O tej poti so izšle v slovenščini naslednje knjige:
Blagor vama, uboga reveža – Metodij in Marjeta Rigler
Camino, od Nove Gorice do Kompostele – Nace Novak
Romanje v Kompostelo nekoč in danes – Milan Vinčec
Camino, Po stezi zvezd – Shirley MacLaine in
zadnja knjiga, ki je izšla pred kratkim:
Camino, Moja samotna pot ali Čiščenje duše in telesa po žensko, avtorica Staša Lepej Bašelj.
Odlomek iz te knjige si lahko ogledate na spletni strani:
Ker je “sezona romanj” po Caminu ravno na vrhuncu in ker je že veliko Slovencev prehodilo to pot ali pa jo še bo, je pravi čas za izmenjavo mnenj na to temo.
Oh, šele sedaj sem odkrila to temo.
še dobrih 7 dni me loči od mojega romanja.
Prebrala vse naštete knjige.
Blagor vama uboga reveža – knjiga je napisana preveč v smislu: Joj kako sva midva pomembna, ko sva prehodila to težko pot.
Nace Novak – njegova knjiga mi je bila še najbolj všeč. Se mi zdi, da tako realistično (brez nekih teatraličnih vstavkov) opisuje to pot.
Romanje v Kompostelo nekoč in danes – za mene je preve zgodovinskih podatkov, preveč suhoparno. Nobene osebne note.
Shirley MacLaine – sem začela brati, a ko je začela fantazirati o gospodu Škotskem, sem kmalu nehala. Ni se mi dalo brati njenih nebuloz.
Morda pa tudi jaz napišem kakšen potopis iz romanja 😉
Nastja!
Nikar ne nasedi občutku, ki ti ga daje knjiga od S. Lepej.
Tudi jaz sem dobila občutek, da je bila to zanjo neznanska muka in da je bila ves mesec lačna (čeprav, to zadnje je bila čisto po svoji krivdi).
Preberi knjigo Camino . Od Nove gorice do Kompostele od Naceta NOvaka. Že zgoraj sem napisala, da mi je ta knjiga bila edina res “ta prava”.
Ok, ne bom prehitro pametna, ker ne vem kaj mene čaka na Caminu. Lahko pa me vprašaš čez kakšen mesec (no,malo več) ko bom prišla nazaj, pa ti bom povedala kako se je meni zdelo.
Najbolj pametno je, da se pozanimaš pri tistih, ki so prehodili kako to je. Obstaja kopica forumov o Caminu kjer lahko dobiš info iz prve roke.
Ne se ustrašit. Camino kliče, na tebi pa je, ali se boš odzvala ali pa se boš pustila strahu.
Namenoma sem sprožila to temo ravno zaradi različnih občutkov, ki jih ustvarja Camino pred odhodom in po prihodu nazaj. Tisti, ki še ni bil na Caminu, težko razume romarja, ki je že prehodil to pot in tisti, ki je kdajkoli bil, občuti romanje vsakokrat na drug način.
Sama sem bila že večkrat na Caminu, zato se mi zdi dobrodošla izmenjava mnenj tudi o knjigah na to temo.
Vsak od nas doživlja enake stvari na drug način. Če je v skupini več romarjev, so vtisi vsakega od njih drugačni. Prvič sem odšla na Camino podobno kot Staša, sama, z velikimi vprašanji o svojem življenju, nerazčiščeno preteklostjo, brez koncije in samo z željo, da nekaj spremenim v svojem življenju. Pot sem doživljala podobno kot avtorica – z veliko solzami, fizičnim trpljenjem, ker nisem bila dovolj telesno pripravljena in razčiščevanjem s seboj. Ko sem leto kasneje odšla po atlantski poti Camina, ki je dolga 750 km, sem šla s skupino. Takratno romanje je bilo drugačno, bolj sproščeno, manj mučno, telesno sem zmogla premagati že več naporov, sebe sem občutila na čisto drug način. Romarji smo si med seboj pomagali, se smejali, a tudi hudo skregali. Naslednje moje romanje je bilo po Caminu Primitivo, 350 km spet samotne poti. Doživljala sem ga podobno kot prvič. Poglabljala sem se vase, iskala mir in tišino, z drugimi romarji, ki sem jih srečala, sem komunicirala le najnujnejše. Fizičnih bolečin ni bilo več, ker sem svoje telo “naučila” hoje, brskanje po duši pa je spet izzivalo solze. Letos grem na portugalski del Camina.
Če pogledate komentarje na Stašinem blogu, res vsak romar doživlja to pot na drug način.
Takšne so tudi knjige. Riglerja sta globoko verna človeka, njuno romanje je bilo ena sama dolga molitev in pogovarjanje z Bogom. Nace Novak je bil še študent, ko je šel na Camino. Sam pravi, da ni odšel tja niti slučajno iz verskih razlogov, temveč iz športnih in z željo, da preizkusi, koliko zmore njegovo mlado telo. A mu je zmanjkalo moči in tudi volje, tako da on romanja ni dokončal, je pa spremenil prej posmehljivi ton v mnogo bolj strpnega. On opisuje v knjigi v bistvu svoje telo, svoje mišice, kako so reagirale na dolge km hoje, duhovno pa se ga Camino ni dotaknil.
Marsikaterega mladega romarja se pot ne dotakne v duhovnem smmislu, temveč vzame romanje kot eno veliko zabavo, nekaj novega, kar je treba preizkusiti. Študentje se družijo skupaj, se zaljubljajo, smejijo, zvečer v zavetiščih pijejo vino, kuhajo testenine.
Starejši romarji gredo na pot spet iz drugih razlogov. Njim ni več pomembno, da preizkušajo svoje telo, da tekmujejo, kdo bo prej prišel na cilj, da se potrjujejo. Stašino romanje je romanje zrele odrasle ženske, ki je v življenju nekaj dosegla, na pragu zrelih let pa se sprašuje, kako dalje. Njene poti nisem razumela kot eno samo muko in trpljenje. Sproti ja, ker odkrito priznava, da je pot presegala njene moči, da so bili napori zanjo hudi, a kljub vsemu pride na cilj in optimistično zre na prihodnost. Jaz razumem njeno knjigo kot vzpodbudo, da lahko Camino zmore vsak, da ima le močno voljo in željo. Razumela sem jo kot vzpodbudo ženskam zrelih let, ki niso morda nikoli šle nikamor od doma, da lahko gredo tudi one in to same, da so sposobne iti.
Prebrala sem tudi knjigo S. MacLaine, a mislim, da njena ni tako verodostojna. že na začetku opisuje, kako je njen rukzak težak 4 kg, kar je nemogoče, razen če je oblačila kupovala sproti in jih sproti metala stran ali pa jo je spremljala z avtom kakšna ekipa, ki je nosila njene reči. Njene fantazije o Johnu Škotskem so nekaterim všeč, drugim se zdijo trapaste. Njena knjiga je bila med prvimi na slov. trgu in prebrala sem jo pred odhodom na Camino in po njem, a sem se vsakokrat ustavila pri fantazijah in nisem mogla dalje.
Knjiga M. Vinčeca Romanje v Kompostelo nekoč in danes pa je predvsem zgodovinski pregled in hkrati vodnik s praktičnimi napotki romarju. Meni se zdi zelo uporabna. Seveda pa je razlika med vodnikom in leposlovjem.
Vsaka knjiga je zanimiva po svoje in vsaka kaže drugačen pogled avtorjev na Camino. Vsak romar bi lahko o svoji izkušnji napisal svojo knjigo. Kar pogumno torej na pot, draga romarka in ostali, ki še nameravate iti. Izkušnje omenjenih avtorjev so takšne, kot so opisane v knjigah, vaše izkušnje pa bodo drugačne in unikatne.
To pa tud slučajno ni res, da je N. Novaku zmanjkalo moči in, da ni dokončal romanja.
Seveda ga je končal, ampak zaradi poškodbe gležnja pač s kolesom.
Justica, kako pa si se pripravljala na svoj oprvi Camino?
Priznam, mene je malo strah, ker – sicer veliko hodim – a hodim po mestu, al pa po gričkih, pa brez velikega rukzaka.
Meni je bilo pri informiranju o Caminu pomembno predvsem, da sem dobila čimveč informacij. Uporabnih seveda.
Kniga od N. Novaka pač čisto realno opisuje možnosti kaj vse te lahko doleti.
Največ informacij pa sem jaz pridobila na forumu o Caminu.
Staša pa živi v nekem svojem svetu, kjer ni drugih ljudi, kjer je ves čas sama, osamljena in logično, da ji je še tećje prenašat vse tegobe, ki jo doletijo. Dobro, jz nje ne poznam osebno, ampak njeno pisanje v meni ni pustilo nekih hudih pozitivnih misli o njej.
Jaz ne bom pozabila besed, ki mi jih je rekel nekdo, ki je že prehodil Camino: “Veš, Camino ni vprašanje telesne pripravljenosti. Camino je samo to, koliko si pripravljen žrtvovati in koliko si trmast ter vztrajen!”
Kot sem že rekla, se nisem imela čas pripravljati na svoj prvi Camino. Kar šla sem in sproti dobivala kondicijo.
Še enkrat poudarjam – razlika je, ali greš na pot, ko si mlad, ko hodiš med drugim tudi zaradi družbe ali pa greš na pot v starejših, zrelih letih, ko iščeš na romanju tišino in mir in želiš biti sam s seboj. Jaz sem na svojem prvem Caminu že dopolnila 50 let in še malo, zato ti pravim, da je bila moja pot podobno samotna in boleča kot pot S. Lepej. Tako kot ona sem želela hoditi sama, se ne družiti z ostalimi. To je nekak umik iz džumbusa in hitrega tempa življenja. Veliko romarjev, predvsem žensk, poznam, ki so se odpravile na romanje v družbi, dve ali tri in so se čez nekaj dni razšle in naprej romale same, ker so ugotovile, da je le to pravi smisel romanja. Samotno romanje je prej pravilo kot izjema, ne glede na to, da je človek v vsakdanjem življenju lahko zelo družaben, pozitiven in komunikativen!!! Če si še mlada in predvidevam, da si, morda tega še ne razumeš.
Upoštevaj tudi to, da telo pri 30. ali 50. letih drugače reagira na napore. Večino doletijo žulji, vnetje živce, nekateri si zvijejo gležnje, vročina je huda in starejši človek to težje prenaša.
Justica.
Poznam ljudi, ki so že dopolnili 50 let pa so prehodili to pot brez posebnih težav. Nekateri celo brez žuljev.
Seveda je smisel romanja v tem, da si sam s sabo. Saj zato grem pa tud sama na pot. Vsekakor pa si ne želim bit cel mesec čisto čisto sama. 😉
Kot pa sem rekla, bom lahko povedala kaj več čez malo več kot mesec.
Ampak knjiga od S. lepej mi pa vseeno ni všeč. ker RES da občutek, da je to fuuul naporno in ful smaotno in sploh ful grozno.
Romarka,
želim si srečno pot, lepe izkušnje in čim manj ali nič žuljev. Camino je nekaj posebnega in edinstvenega in žal tudi bolečega. Ne bi želela delati reklame za avtorico, ki je osebno tudi ne poznam, a zanimiva se mi zdi primerjava med njeno knjigo in doživljanjem Camina in njene izkušnje, ko je hodila z družbo in kaže njen čisto drugačen pogled na svet. Mislim, da je Camino potrebovala za očiščenje duše in telesa, kot sama pravi.
Poglej si, kako je opisovala hojo po Sloveniji in Avstriji, ki tudi ni bila lahka:
Pohod od Goričkega do Pirana: http://users.volja.net/stasal1/
Romanje v Mariazell: http://eupoti.com/mariazell.pdf
Hočem ti reči, kako raznih plati je lahko v nekem človeku. Literatura je tista, ki nam kaže te naše drugačne obraze in nam postavlja tudi zrcalo, da se vprašamo, kakšni smo v resnici. No, meni je avtorica S. Lepej zelo blizu, vsak ima pa seveda svoj okus.
Pozdravljeni,
tukaj lahko sledite romarju Pavlu, ki je šel na pot pred nekaj dnevi – je prav zanimivo brati njegov dnevnik.
Hvala tudi za vaše prispevke – vse informacije mi bodo prišle nekoč zelo prav.
LP, Mojca
..pa še nekaj se mi je zdelo zanimivo, kar je o Caminu povedal Pablo Coelho (njemu je ta pot spremenila življenje): namreč, da nekatere ljudi Camino takoj sprejme in nimajo nobenih težav na poti, nekatere pa zavrže že kmalu po začetku, ne glede na fizično pripravljenost enih in drugih.
Miran Šubelj Sagmeister, ki je na Camino popeljal že veliko Slovencev, pa v tem prispevku opisuje svoje izkušnje:
http://www.studio12.si/component/content/244-duhovna-popotovanja-camino-pot-ki-te-spremeni.html?task=view
…
Tudi sama nameravam pred odhodom zbrati vse možne informacije – kako bo pa to potem izgledalo v praksi, ne vem – se bom pa prepustila doživetju.
LP, M.
Nastja, najprej nehaj brati knjgo od Staše. Nato pa vknjižnici poišči knjigo od Naceta Novaka (ok, zdej se ful zdi, da delam reklamo … ampak verjemite čisto nenamerno – pač trenutno že 100tič verjetno berem njegovo knjigo). Obstaja pa tudi množica knjig o Caminu v angleščini. Naslovov žal ne poznam, lahko pa se pozanimam.
P. Coehlo je Camino preromal l. 1986 in naslednje leto izdal o tem svojem doživetju knjigo, ki ima v portugalščini naslov O Diario de um Mago. Je ena redkih njegovih knjig, ki ni prevedena v slovenščino, pač pa se jo da dobiti na Hrvaškem, kjer je izšla pod naslovom Hodočašće. Ta knjiga je bila ena prvih “velikih” knjig tega pisca (komur je P. Coehlo pač všeč), sledil ji je Alkimist, s katerim je pisatelj zaslovel.
A punci dragi, bodoči romarki, tudi P. Coehlo ne piše le o lepotah Camina, tudi on na romanju trpi in joka, čeprav je moški. Piše, kako “su me, kraj ruševina nekog mjesta u blizini Saint – Jeana, obuzeli osječaji i oči mi se ispuniše suzama…”
Camino ni samo premagovanje razdalje od točke A do B, ni le dnevno toliko in toliko km, gledanje na števec in uro, ni šport… Camino so čustva, so solze, so bolečine, je smeh, je radost, je veselje, obup, depresija, želja, da bi prenehal in šel domov, je molitev, je preklinjanje, pa sreča… Vsa paleta človeških občutkov. Meni je teh občutkov manjkalo vNacetovi knjigi, v Stašini pa jih je morda celo preveč. Tako kot v vsakdanjem življenju. Eni smo bolj senzibilni in čustveni, drugi manj.
In kot pravi P. Coehlo: “Ladja je najbolj varna, kadar je zasidrana v pristanišču. A ladij ne gradimo zato, da bi bile v pristanišču…
Le pogumno na pot in ne bojta se občutiti in si tudi priznati čustev.
Jok je čiščenje. Nakopičeno mora ven. Zato je tako fajn samota, ker če se ti strže tu, v Sloveniji, sredi mesta po možnosti, da o vasi ne govorimo, te ljudje čudno gledajo.
Tam, v samoti, pa verjetno človek lažje spusti na plano vse, kar ga muči.
In se strinjam, da je verjetno ravno toliko radosti, kot žalosti – samo določene stvari manj pokažemo v vsakdanjem življenju.
Kolikor sebe poznam, se bom verjetno na poti glasno pogovarjala sama s seboj… :)))) Nameravava pa iti skupaj z možem, tako da me prav zanima, ali bova imela isti tempo, ali pa si bova (kot ena druga slovenska zakonca) pisala listke in sporočila v različnih prenočiščih…:)))
Pupe, pojdite na Camino in nič se sekirat, ker se bo vse rešilo. Mene noro kliče že več kot tri leta… tako da potem prosim objavita vajina doživetja, da bomo tudi ostali deležni vsaj malo Camina.
Lp, M.
Aja, Justica, si mogoče imela v mislih to knjigo:
Glede na vsebimo se mi zdi, da je to…
Hvala. M.
Ja, to je ta knjiga. Angleškega naslova nisem vedela, ker imam sama knjigo v hrvaščini in je v njem naveden le izvirni portugalski naslov, iz katerega je bila knjiga prevedena v hrvaščino.
Pred kratkim je bila na TV Slo tudi reportaža o P. Coehlu, v kateri je opisoval svoje romanje. Oddaja je bila novejša. Z distance časa gleda avtor sedaj na svoje romanje malce drugače, kot ga je doživljal takrat. Tisti, ki se je kdaj sam ukvarjal s pisanjem, ta občutek dobro pozna. Če izliješ nekaj na papir takrat, ko si še ves pod vplivom dogodka, je zgodba povsem drugačna, kot če jo pišeš čez čas, ko se emocije že ohladijo.
Lep pozdrav.
Ker je Staša Lepej v naši knjižnici razgrabljena, sem se lotila druge najbolj pohvaljene knjige v tej temi, Naceta Novaka. Knjiga je pisana tekoče, okretnost in pestrost jezika sta me prijetno presenetili (pa čeprav je dečko diplomiral iz potopisne reportaže :-)) – brez tega pač jaz težko preberem knjigo. Kakršnokoli. Strinjam se z Justico, da se dojemanju Camina pač pozna, da ga je prehodil človek, ki je prvenstveno preizkušal svoje telo in svojega duha – ali zmoreta teh 800 km ali ne. Vse ostalo na poti je bil ekstra profit. Ki pa ga je bilo tudi kar nekaj, le da ga avtor ne obeša na veliki zvon, temveč ga skorajda sramežljivo le na hitro omeni tu in tam :-). Skratka, knjiga je moje trenutne potrebe glede Camina (=firbec) zadovoljila in presegla. Bom pa prebrala tudi Stašino knjigo, takoj ko se dokopljem do nje.
Enka, dobro povedano.
Meni o Stasini knjigi veliko pove en sam stavek. In ta stavek se glasi (zapisala ga je Stasa sama): “VI bi lahko prehodili to pot, jaz pa sem to storila!”
Oprostite, ampak ce ni to golo postavljanje pred ljudmi in nabijanje ega, pa tudi nic nocem.
Camino (vsaj zame) ne predstavlja sredstva za bildanje ega.
Ampak kot sem rekla, vec bom povedala, ko se vrnem iz Poti.