Brezposelnost

Punce živjo!
Upam, da mi bo katera lahko pomagala razumeti s kakšno lastno izkušnjo. Stvar je v tem, da bo moj dragi kmalu brezposeln. Prvič se soočam s takšno situacijo, zato sem kar zgubljena. Razumem, da je zaradi tega pod stresom, kar se opazi seveda tudi v postelji ipd. Ampak meni se zdi, da se tudi drugače oddaljuje od mene, distancira, pa ne razumem zakaj. Tudi meni ni vseeno, ampak skušam ne kazati tega, ker vem, da mu je res bed. A ima mogoče katera izkušnje s podobno situacijo…kako je bilo ipd, da bom lažje razumela. Hvala.

Sama sem bila se en teden nazaj v isti situaciji. Razumem te. Moj lubi je pac ostal brez sluzbe. To je trajalo en teden, en mesec, pol leta. Ta cas sem ga financno jaz gor drzala. Kako sem se pocutila? Ni mi bilo tezko, pac sem delala kot bi od njega pricakovala, da bi delal zame, ce bi bila jaz v taki situaciji. Res pa je, da nama je zadnje case posteno skripalo, ker pac moja placa ni vec vsega prenesla. In tako sva se tudi midva vec kregala.

On je to kar dobro prenasal, dokler nisva prisla v taksno situacijo kot jo ti opisujes. Ker dolgo casa ni dobil sluzbe, je postajal cedalje bolj depresiven, zavracal me je, sploh v postli. Po njegovih besedah je potreboval cas zase, ker se je pocutil manjvrednega in nesposobnega. Saj ves moski imajo v glavi, da morajo poskrbeti za nas. Pocutijo se nesposobne, ker nas ne morejo nikamor peljat, ker nam ne morejo nicesar privoscit. Poskusaj ga tako razumet. Ves je pa brezposelnost res tezko stanje, saj tako clovek spozna kako hudo je odvisen od sluzbe in denarja. In potem odvisnost od nekoga drugega – je se hujsa. In s tem ko je clovek cele dneve doma in nic ne pocne, ga pocasi zacne razjedat, postane siten, nezadovoljen. Ti povem, da je moj lubi zdej cist drugacen, ko spet ima sluzbo – bolj vesel, bolj srecen, taksen kot prej.

Ne pusti, da bi se predal malodusju. Pomagaj mu pri iskanju nove sluzbe in ga spodbujaj, ko mu ne bo uspelo in tudi ko mu bo seveda.

No mojega je tut doletela ta “sreča”…neprestano je živčn, skrbi ga, ne mara govort o težavah oz. skrbeh…poskušam mu stati ob strani, pomagam mu pri iskanju službe, pisanju prošenj…čim manj se trudim bit vsiljiva z vprašanji in drezanjem…Ve, da se lahko zanese name, vzpodbujam ga da bo bolš…včasih, ko preveč obupuje mal zarobantim…Uglavnem ful potrpežljivosti je potrebno, pa včasih mal stisnit zobe in prenašat tečnobo, ampak gre nekak..

Mislim, da sploh ni problem danes najti službo. Če ne redno pa na črno. Če človek hoče delati in zaslužiti, to lahko naredi.
Tudi moj je izgubil zaposlitev, a je delal na črno dokler ni dobil
redne zaposlitve.
Nekoga podpirati pol leta, ker se mu ne ljubi delati in se sam sebi smili je prezpredmetno.
Jaz to pač tako gledam, vsako delo je častno, ne glede na to kakšno je.
LP
Violina

Ja Violina, delo na crno je ze fajn, sploh, ko ti po mesecu garanja po 10 ur na dan in sest dni na teden, ne placajo :-(((.
Da vidim kako ti potem to resujes????

Pošlji oblikovano (07-09-04 15:16)

violina, strinjam se s tabo, tudi v javni wc bi šla pucat nebi mogla sedeti doma,da drugi gara zame.

Veliko jih naredi to napako, da ob izgubi zaposlitve mislijo, zdej pa nimam kaj za početi. Vendar tudi iskanje dela je skoraj cela služba. Pa bolj se angažiraš, prej jo dobiš. Kaj torej početi. Naprej se začne iskanje informacij o raznih razpisih (časopisi, internet). Dodatno si lahko naredi seznam vseh prijateljev, znancev, prejšnjih delodajalce itd. ter jih pokliče po telefonu, se predstavi (ime, priimek, katero šolo je končal, katero delo išče) in povpraša po možnostih (“Veste morda za kakšno tako delovno mesto?”). Vse naj si torej zapisuje (telefonske njegovih zvez, dodatne informacije). Potem naj se vpiše na zaposlitvene portale na internetu (zavod za zaposlovanje, mojedelo.com, zaposlitev.net, itd.). Tam bo moral zelo natančno napisati kakšno zaposlitev si želi, kakšen je njegov cilj in to mu bo pomagalo tudi pri iskanju. Na teh portalih naj si tudi prebere najnovejše informacije o načinu pisanja dobre prošnje in življenjepisa. Življenjepis je najbolje napisati v faktorski obliki, v obrnjenem kronološkem vrstnem redu (dober primer je na http://www.mojedelo.com – primer CV-ja). Ko ima enkrat življenjepis napisan (razčlenjene delovne izkušnje, druga znanja, sposobnosti in interese) k vsakemu razpisu pošlje poleg življenjepisa še spremno pismo, v katerem poudari svoje najboljše lastnosti in zakaj si sploh želi delati na tem mestu ter zakaj se mu zdi, da je primeren za to (kaj lahko ponudi delodalcu). Predlagam naj si prebere tudi brezplačno zadevo na http://www.osebna-rast.com (Kako se trži uspešen iskalec zaposlitve). Tam so dobri napotki tudi za zaposlitveni razgovor. Tudi tukaj se mora dobro pripraviti ter že predhodno premisliti odgovore na morebitna vprašanja.

Kot vidiš, je to res zaposlitev za poln delovni čas, ker se je najprej potrebno naučiti kup spretnosti, da lahko uspešno konkuriramo na trgu iskalcev zaposlitve, da se znamo dobro predstaviti in tržiti tisto, kar znamo in smo. Pomembno je, da se gleda pozitivno, da je človek aktiven in ne razglablja kako je bogi, ampak naj razmišlja, kaj mora še narediti, da bo uspešen pri iskanju zaposlitve. To nova priložnost, izziv, ne pa konec življenja. Naj pomisli, koliko zanimivih služb še čaka nanj in naj ne objokuje izgubljeno.

Mogoče sem pozabila napisati, da če imaš doma družino in otroke, ki jih moraš preživljati ne pomisliš na to kakšno delo boš opravljal. Če pač ne plačajo vzameš drugo delo. Moj mož je prav tako kopal jarke več kot deset ur na dan in dobil plačilo po dveh mesecih – ampak ga je dobil.
Nekateri preveč tuhtajo, pa ne bi delali popoldne, pa ponoči, pa po možnosti ne zunaj, pa ne za manj kot 120.000….
Delo je, le poiskati ga je treba.
Se pa strinjam z vsemi, da je neredna služba in neurejen status zelo obremenjujoče.
Pa brez zamere Tamara.
LP

Jaz pa bi rad da me v firmi odpustijo pa me nočejo.Zakaj nebi še jaz živel na račun države če že drugi.

Pa po enem mesecu ne placajo pa poisces novo sluzbo “na crno”. Pa v tej drugi spet ne placajo….se pravi dva meseca delas kot nor, pa za to ne dobis niti tolarja….torej kaj si s tem dosegel??? Se vec unicenih zivcev? Da ne govorim potem o nekajmesecnem prosjacenju, da ta denar dobis.

Ne zagovarjam polezavanja doma in opiranja na partnerja. Nikakor! Hocem samo povedati, da vcasih tudi sluzba “na crno” ni tako enostavna.

Po opravljeni pripravniški sem bla cca leto dni brez službe, pa leto in pol sem jo mela za določen čas, pa spet brez. No zdaj jo mam že par let za nedoločen čas (sam toni zagotovilo). Biti brez službe, to je res hudo, pa ne samo zaradi financ, ampak filinga da si brez službe, kako pa drugi gledajo nate,počutiš se drugorazrednega, prav obupavaš. Preveč pa je ljudi z mojo izobrazbo, ki so na zavodu, zato težko prideš do službe. Pa prideš v krog med 10 od 150 kandidatov, pa spet nič. Vse ti dol pade. Tu pomoč partnerja ful pomaga. Mene je vedno tolažil, me spodbujal, in nikoli mi ni rekel žal besede (zakaj pa?).
Ko gledam potrebo po delovni sili in tudi poznam delodajalce, ki iščejo delovno silo, samo to pomeni MOŠKE, okoli 30. Za te se vedno najde delo. Ženske pod 30 pa smo lahko “kelnrce”.
Pozdravček

Včasih mi je kar malo zoprno brati vse te razprave o brezposelnosti – vsak človek namreč NEKAJ, vsaj eno stvar zna delati. Sama sem svobodnjakinja in tako v bistvu “nenehno brezposelna”. In če hočeš dobiti delo, ga dobiš, morda sprva takšno, ki se ti zdi malo “pod častjo” (v mojem primeru je bilo to lektoriranje, ker se mi zdi smrtno dolgočasno), ampak če dobro delaš in si pridobiš zaupanje, sčasoma lahko pokažeš tudi, kaj ZARES znaš delati (v mojem primeru prevajanje). Tarnanje pač ne prinese dela.

Pa smo spet tam, ko sit lačnemu ne verjame. Sem že v eni prejšnji temi rekla, da so ženske, ki nekega problema nimajo, prepričane, da ta problem sploh ne obstaja. In si ne dajo dopovedat, da nekdo drug pa mogoče vendarle ima tak problem.

Katja, ti si lektorirala, kar se ti je mogoče zdelo “ponižujoče”, za kruh in mleko je pa vseeno zneslo. Prav. Ampak v lektoriranje ni bilo treba (poleg znanja, ki ga itak imaš) vložiti nič drugega kot eno kulico in nekaj časa. Pa še to ne prav veliko časa (za posamezno delo). Manj obsežno delo dobiš plačano v enem tednu, včasih že po dveh, treh dneh. In če slučajno ne dobiš plačano (kar se pri tej dejavnosti zgodi zgolj izjemoma, če se sploh kdaj zgodi), se lahko že naslednji teden lotiš naslednjega dela. Skratka, izguba časa in izpad dohodka nista ne vem kako velika.

Če pa delaš na črno npr. v gradbeništvu, moraš imeti vsaj za delovno obleko, malico (ob enem jabolku ne moreš delati 10 ur na gradbišču) in prevoz. Plače se izplačujejo konec meseca (25.) za pretekli mesec, pogosto pa še zamujajo. Preden se zaveš, da ti delodajalec ne bo plačal, torej mineta dva meseca. In ne samo, da ni bilo plačano, še strošek je bil. In razmišljaš, da bi lahko imeli v družinskem proračunu vsaj tisti denar, ki je šel za prevoz in malico (doma lahko poješ kos kruha)… In trikrat premisliš, preden se spet podaš v tako avanturo.

Razen tega pa nismo vsi ljudje enaki in se v neki situaciji vsak drugače obnaša, vsak drugače znajde. Niti dva človeka ne bosta enako odreagirala npr. na prismojen krompir. Katera reakcija je pa boljša in katera slabša? Je en človek boljši kot drugi? Mislim, da ne. Da gre preprosto za to, da smo različni.

(Namenjeno tudi Violini)

Jožica,

upoštevam tvoje argumente, imaš po svoje prav.

Ampak mislim, da iz tvojega pisma veje tudi nekaj nepoznavanja. Ne vem, ampak prijelo me je, da ti napišem, kako “zlahka” sem postala “sita”.
Če nisi “na sceni”, tudi lektoriranja ni tako lahko dobiti. Na kulije pozabi. Že najmanj petnajst let moraš imeti računalnik, tiskalnik in vso robo, ki gre zraven.

Ko praviš, da znanje “itak že imam” – kot da mi je v naročje padlo -, pozabljaš, da je bilo treba zanj štiri leta študirati (preživljala sem se bolj ali manj sama!) in da bom zato šla tudi štiri leta pozneje v pokoj.

Kako sem se preživljala pred lektoriranjem, o katerim praviš, da mi je pod častjo (to ne drži, drži le to, da se mi zdi dolgočasno popravljati vedno ene in iste napake, in da je, vsaj zame, veliko bolj utrujajoče kot prevajanje in tudi približno petkrat slabše plačano)? Med študijem sem delala kot natakarica v bifeju na avtobusni postaji, izkopavala sem z arheologi (in pri tem nametala na kupe kubikov zemlje, ne pa pometala s tistimi ljubkimi metlicami), čistila sem novogradnje … In da, za delo pogosto nisem dobila plačila.

Ker imam epilepsijo, ne morem priti skozi delovnik z enim jabolkom kot večina pisarniških žensk na dietah. Pri tej bolezni je namreč NUJNO redno (in dokaj solidno) prehranjevanje, redno in zadostno spanje, izogibanje stresu. Pri delu sem časovno precej omejena – hitro se namreč utrudim, včasih mi nenadoma pade koncentracija, če napadov in okrevanja niti ne omenjam. In ko sem začenjala z delom, seveda nisem imela zdravstvenega zavarovanja. Špageti in kosmiči so mi “gledali iz ušes”.

In še na koncu: zelo sem se morala namučit, da sem prišla do izobrazbe, pa bi največkrat najraje vse skupaj pustila. Ne zaradi učenja, to je bil še najmanjši problem, ampak zaradi obupnega občutka, kako po tem, ko si prejšnji dan imel v šoli napad, spet priti med sošolce. Od osnovne šole do faksa, ja, tudi tam, so se vedno našli prostaki, ki so me obravnavali kot kužno, noro ipd. Že vse življenje jemljem od 8-12 tablet na dan. To so zdravila od katerih si zaspan, tresejo se ti roke, po telesu si poln podplutb, pogosto vidiš dvojno, zamegljeno ipd. In ves čas živeti z negotovostjo, ko ne veš, kdaj in kje boš spet treščil ob tla. Zato me zdaj, po vsej tej kalvariji ni prav nič sram, da sem “sita”.

Oprosti, morda me je nekoliko zaneslo, vse to tudi ne spada v pisanje o brezposelnosti, me je pa sprovociralo, da sem se prvič “izlajala”.

LP

Katja, se opravičujem, niti slučajno ne trdim, da ti je bilo (ali komu drugemu) z rožicami postlano. Mogoče sem se malo nerodno izrazila.

Npr. glede znanja, za katero sem rekla, da ga itak že imaš. S tem sploh ne mislim, da je to znanje padlo z neba. Seveda se je bilo treba zanj truditi, ampak potem ga pa imaš in ti ga nihče ne more vzeti. In, ja, seveda je treba tudi v znanje kar naprej vlagati, sicer ostane nekje zadaj in ne zadošča več. Dejstvo pa je, da imaš pri iskanju dela boljše izhodišče – v trenutku, ko si že itak psihično na psu, ko iščeš zveze, pišeš prošnje itd., se ti ni treba ukvarjati še s kako prekvalifikacijo, na primer.

In tudi ne sodim med ljudi, ki bi rekli, tebi je pa ja lepo, ko si sama svoj šef. Še predobro vem, kaj pomeni biti “samostojen”, “svoboden” ali karkoli že. Ne samo, da moraš delo v celoti sam opraviti, hkrati moraš poskrbeti tudi, da dobiš naslednje delo in da dobiš prejšnje plačano. Kar pomeni, da delaš vsaj trojno. Poznam nekaj ljudi, ki so se po par letih “samostojnosti” zaposlili – in pravijo, da se počutijo kot na dopustu, ker ne rabijo skrbeti za nič drugega kot za to, da opravijo svoje delo.

Mogoče tudi nisem izbrala dobre primerjave; rada bi namreč samo povedala, da se v nekaterih poklicih še nekako lahko znajdeš, v drugih pa veliko težje. In tudi, da je v nekaterih regijah še vedno upanje, da dobiš delo, ponekod ga pa takorekoč ni. Niti za mlade, ambiciozne, šolane, kaj šele za koga drugega.

Ma, saj je okej, morda je šlo res za nerodno izražanje, pa ravno take volje sem bila danes, da sem se morala malo “izlajat”.

Je pa res, da sem se tudi jaz morala trikrat “prekvalificirati” (resda ne uradno), saj imam izobrazbo, ki je popolnoma nepraktična; nisem namreč ne slovenistka ne prevajalka.

Pa skleniva torej: v vsakem primeru je težko, ampak nikoli mi ne bi padlo na pamet, da bi pol leta vsa depresivna ležala na kavču, se znašala nad možem in pričakovala, da me bo (v celoti) vzdrževal. Samo to sem hotela povedat.

LP