Branje v septembru
Hm, vsekakor nekdo, ki odlično obvlada srbščino in srbsko kulturo (zaradi številnih referenc), ima čut za humorne in ironične odtenke in posluh za to, kako se kaj sliši v slovenščini. Če gremo na konkretna imena, mi padeta na misel Djurdja Strsoglavec in Aleksandra Rekar, ob dobrem slovarju tudi Maja Novak, nikakor pa si ne želim Čatra ali Čara.
Začela brati Dantejevo smrt. Sicer Merca ne maram preveč, ampak tema se mi zdi zanimiva.
Čefurji raus so (po precejšnjih pričakovanjih) nekoliko razočarali, so sicer zabavni, tekoče napisani, brez večjih napak. Ni pa romanskne globine, čeprav je morda glede na to da gre za prvenec niti ne bi smela pričakovati. Tudi sociološki pogled gre precej plitko, to da govori s klišeji je sicer zelo dobro izpeljano, vendar pa temu ne sledi nadgradnja. Spet ena tistih knjig, ki je dobra, če je ne meriš s previsokimi merili.
Prav tako me razočaralo Tuje pero, ki je enako zelo spretno napisan in dobro sestavljen prvenec, ko pa ga prebereš do konca nekaj manjka. Kot da obrtniška spretnost le ni dovolj za bralski užitek.
Ko so cvetele buče (Mihailovič): zelo dober roman, kratek,učinkovit, zadane. Ne vem, zakaj, saj je prostor, čas in tematika zame čisto mimo.
Grešnik (Tess Gerritsen): dobra kriminalka, hitro se bere, slog lep, zaplet zanimiv, razplet z dovolj pravimi in lažnimi namigi. Priporočam.
Coco Dias ali zlata vrata (Brina Svit): priporočam samo oboževalcem avtorice. V redu, a sem se komaj prebila, ker pač ni neke hude zgodbe oziroma se mi zdi zgodba o Coco Diasu preveč fragmentarna in me v bistvu ne potegne, zgodbe o učenki tanga, ki pa me zaintrigira, je pa odločno premalo.
sploh nisem vedel, da sta prevedena tudi druga dva dela trilogije.
glede na cobiss: prevara je prosta v eni ob bližnjih knjižnic, danes skočim po njo.
všeč mi ni bil toliko sam selb kot schlinkov jezik in preseganje žanrskih pravil, zgodba se je lepo zapletala in razpletala, le na koncu se je vse skupaj začelo malo vleči.
kakorkoli, vsekakor me je selbova pravica prijetno presenetila.
se oglasim po prevari.
Prebral Selbovo prevaro, drugo knjigo detektivske trilogije Bernharda Schlinka. Knjiga mi je bila še bolj všeč kot prva. Zdaj grem na lov za tretjo, ki pa je žal več ali manj povsod izposojena, čeprav je, npr. imajo v MB knjižnici kar 34 izvodov.
Najbolj mi je všeč tekoča, večplastna in spreminjajoča se zgodba, žanrska netipičnost (kaj več žal ne smem povedati), čist jezik s kančki nemškega humorja, vrednega takšnega mojstra kot je sam Alfred Döblin (OT: gledate Fassbinderejevo ekranizacijo Berlin Alexanderplatz-a ob nedeljah na tv?). Nadalje mi je všeč splošno vzdušje v knjigi, nekatere posamezne misli, ki so vredne citiranja, itd …
Podobnih misli je tudi moja žena, precej bolj zahtevna bralka kot jaz, ki sem v bistvu površen in hudo subjektiven.
Ona ob tem poudarja še zanimiv “moški pogled” na stvari, zanimivo mešanje generacij oz. njihovih pogledov in nevsiljivo vpletanje nemških zgodovinskih travm. Edino, kar mu očita (v Selbovi pravici, prvi knjigi trilogije), je to, da se mu je zareklo in je že v drugem poglavju vedela, kdo je morilec. Jaz tega nisem opazil.
Skratka, ko bodo Učila zasitila tržišče in Selbove primere, v želji iztržiti še kak dodatni fičnik, ponudila tudi v broširani izdaji ter s tem spustila hudo prenavito ceno, si bom trilogijo kupil za doma.
@bralka: kar se tiče tvojega mučenja s schlinkovimi kriminalkami pa: v eni drugi temi tukaj se da prebrati, da baje obstajajo tudi ljudje, ki niso mogli prebrati (po mnenju nas drugih ljudi) najboljšega romana vseh časov … torej: sto ljudi sto čudi.
Ja, ampak Kavelj22 je ena mojih najljubših.
Mogoče me ravno ta večplastnost zgodbe moti, ne vem.
Sicer pa mi je Selb čisto simpatična oseba.
Čeprav… verjetno poznam preveč pasivnih 68-letnikov in sem v prvi knjigi šla prav gledat na začetek, če se nisem zmotila pri njegovih letih.
Tak osvajalec, ki so mu “nekajčezštiridesetletnice” že malenkost prestare! 🙂
Barbara Nadel: After the Mourning
Kaže, da je tudi nagrada Silver Dagger počasi začela slediti slabemu zgledu Bookerja, Oranga in drugih uglednih književnih nagrad in ni več jamstvo za kakovost.
Po 65 straneh sem z užitkom zavrgla knjigo, ki je tako privlečena za lase, da je prav neverjetno. Opisi detektivovih romskih klientov in njihovih tradicij, pa okolja (začetek 2. svetovne vojne v Londonu), so tako dolgočasni, okorni in nespretno umeščeni, da je prav neverjetno. Tudi detektiv, sicer lastnik pogrebnega zavoda, je neprepričljiv in z neprepričljivo prikazano travmo (posledice bojevanja v 1. svetovni vojni).
Avtorica na prvi strani resda pove, kdo je žrtev, sledi pa 65 strani uvajanja (glej zgoraj), ne da bi se za hip povrnila k zločinu, ki trpečega bralca pravzaprav v celoti neha zanimati.
Moje osebno in malo nesramno mnenje je, da bi bilo za vse veliko koristneje, če bi avtorica ostala pri svojem starem poklicu zagovornice duševnih bolnikov.
@mačkica: Bora Čosić, seveda. Le kje sem našla tega Stankovića? 😮
Berem Spremeni me, res vleče.
Nekaj časa sem bral uspavanko Hishama Matarja: In the Country of Men. Bral in spal, dokler me ni začela tako živcirati, da sem jo dovrgel. Saj začne se še kar ok, potem pa sledi eno samo stereotipno jamranje.
Sedaj pa že nekaj časa glodam Xiaolu Guo: A Concise Chinese-English Dictionary for Lovers. Po mojem je to čiklit, ki spada pri nas v zbirko Kapučino, merodajna večina pa zgleda misli, da gre za novega Saramaga ali kaj.
Prebrala. Očarana sem.
Nad stilom, ki je simpatičen, sploh tisti okvirčki z opisi lokalov, prijateljev so bili zame nekaj svežega. Da skočiš iz pripovedovanja ko sam hočeš, ne pa da ti tiščijo opise takrat, ko je zanimivo nekaj drugega.
Pa citati iz pesmi. Pa ne iz “svetovnih lirikov” ampak besedil komadov. Bruce Springsteen se recimo velikokrat pojavlja…
Pa nasplošno koncept dojemanja bolezni, smrti, vloga prijateljev ob tem, tista surova razmišljanja v smislu “pa kaj pizda mi je blo tega treba”, ki jih verjetno vsi ob takih udarcih občutimo, pa smo prefini, da bi jih spravili ven. Bi še več povedala, pa ne upam – kaj pa vem, kaj točno se deklarira kot spoiler.
Mi je dalo mislit kot že dolgo nobeno branje.