Michael Connelly: The closers

Same štorije so mi pri Connellyju kar všeč. Tudi ta, recimo, v katerem se oddelek ukvarja z reševanjem enega od zastaranih zločinov, ki jih pred prihodom DNK-testiranja in drugih sodobnih tehnik, ki jih je omogočil razvoj znanosti nasploh in računalništva posebej, nikakor ni bilo možno rešiti.

Kot se pogosto dogaja pri novejših – zlasti ameriških – krimičih, je za moj okus nekoliko preveč čistunski, pa avtor bi se lahko malo manj ukvarjal z “nabiranjem strani”. Res ni treba bogato opisati prav vsake ulice, po kateri se detektiv zapelje z avtom …

Pri krimičih imam raje bolj oskubljeno, strnjeno pisanje, brez pretiranega poudarka na politični korektnosti ter predavanj o škodljivosti junk fooda & kajenja, koristnosti telesne dejavnosti … Take reči ne sodijo v spodoben krimič, ampak v revije za zdravo življenje – in pika. Vsaj po mojem skromnem mnenju.

Sicer pa knjiga premore vse, kar krimič mora imeti, tudi berljiv je v nulo, tu so še obvezne policijske & politične zdrahe, pa “detektiv against the world”, skratka kar prijetno branje.

@Katja10, vem (že brala iz “srebrnih niti”), sem pa opazila, da v naši knjižnici te knjige označijo dodatno z nalepkico (poglej priloženo fotko)

Prebrala Navaden par avtorice Isabele Miniere (upam, da nisem narobe napisala), knjiga me je čisto zadela ali kaj naj rečem, nora knjiga o partnerstvu. Zelo priporočam.

Sedaj sem začela z Na zeleno vejo Andreja Predina in se mi zdi super, stvar je zelo zabavna, čeprav je pisana v Mariborščini, ki ni moj materni jezik (hm, recimo Popkorn ima jezik, ki mi je bliže, pa nisem zadeve uspela prebrati do konca). Še vprašanje: je avtor sin znanega pevca Zorana Predina? So v romanu avtobiografsike prvine (oče je šel v Ljubljano…)?

Titija, na obe vprašanji je odgovor DA :-).

Glede jezika pa – po moje se ne da primerjat Popkorna in Zelene veje. Skubic je jezik dodelal v nulo (čeprav, očitno, glede na reakcije bralcev, stvar ni izpadla najbolj posrečeno oziroma je pri branju moteča), medtem ko je Predin jeziku vdahnil samo nujni minimum dialekta, toliko, da se ve tudi po jeziku, kje se stvar dogaja :-).

Enka in Insajder, super debata! Evo, jaz Čefurje še čakam (danes grem poškilit v našo žepno knjižnico), glede na visoka pričakovanja pa bo moje oko kajpak kritično, čeprav se nadvse veselim.

Mimogrede: a ni hecno, da smo bolj prizanesljivi do romanov, ki presežejo naša pričakovanja, kot do tistih, ki jih ne dosežejo, čeprav so objektivno gledano približno enake kakovosti?

Tole si super napisala. Drži kot pribito :-). Jaz včasih s kakšno knjigo, do katere gojim velika pričakovanja, kar odlašam in odlašam, boječ se razočaranja. Tipičen tak primer je bil pri meni Osmi poverjenik (ki pa je na koncu že tako velika pričakovanja še presegel).

In držim pesti, da dobiš Čefurje. Me res zanima, kakšni bodo tvoji občutki!

Kar zadeva pričakovanja: ja, vsekakor drži, da včasih pričakujemo preveč. Ampak v primeru že omenjenega Baretića, je bila druga knjiga, tj. Pričaj mi o njoj, pravi flop – niti bleda senca prve, kaj šele, da bi ji bila “samo” enakovredna prvi. Poskusila sem si predstavljati, kako bi bilo, če bi jo prebrala, ne da bi vedela, da je Baretićeva – in drznem si trditi, da bi se mi vseeno zdela komajda povprečna.

Je pa dobro delo vedno tudi hudo breme za avtorja, sploh če ne gre za žanrske knjige, pri katerih bralec ni ravno razočaran, če so “samo” na ravni prejšnjih, včasih celo pričakuje in tako rekoč zahteva “več istega”.