Branje v marcu
Baje, da imajo črnce brezposelni Vzhodnjaki zelo v želodu – po pričevanju enega gasterbajterja, s katerim sem se pred kratkim ob pitju šnopca zgovarjal v eni oštariji. Na enem dokumentarcu po tivuju pa sem zasledil, da si v nekem vzhodnonemškem mestu (vzhodnjaja, slabšjaja družbjaja poljitička kljimaja) radi nasilnih nacijev ne upajo več stopiti na cesto ob belem dnevu.(Kako je ponoči, ko so ogrnjeni v varovalno barvo, niso povedali.) Na visokih petah (še) nisem bral, ker je v naši knjižnici vseskozi izposojena in zelo iskana knjiga tukajšnjih trebušastih in zavaljenih dam, zaradi boljšega ravnotežja v glavnem na precej nizkih petah, sem pa imel enkrat priložnost prelistati drugi del,in moram reči,da mi zunanja (osladna in kičasta naslovnica) in notranja (prevelike črke in posledično preletavanje vrstic) podoba knjige nista bili všeč, vsebina, ki sem brzinsko malo preletel (glej gor), pa je bila predialogizirana, vsaj za moj okus.
Nicole Krauss: Zgodovina ljubezni
Bližam se koncu in zadeva mi je všeč – ena od tistih dragocenih knjig, ki jih požiraš kot kriminalko, a obenem prinašajo še kaj več kot zgolj razvedrilo. Povrhu slogovno izpiljeno.
Še zanimivost z neta: ga. Krauss je soproga Jonathana Safrana Foerja, čigar roman Vse je razsvetljeno smo na tem forumu tudi hvalili …
Siegfried Lenz: Vzor
Lenza sem se lotila iz nekakšne nostalgije ali kaj – pred davnimi leti sem prebrala njegovega Knjižnega molja in takrat mi je bil prav všeč. No, zadnjič sem med brskanjem po knjižnici naletela na špehec Vzor in se zagrizla vanj.
Štorija je preprosta: na začetku 70. let se v Hamburgu srečajo trije pedagogi, ki sestavljajo berilo za višje razrede OŠ. Zatakne se jim pri poglavju, v katerem naj bi “mladini predstavili vzorno osebnost” … Skratka, zadeva se zaplete, nikakor se ne morejo sporazumeti, kakšen naj bi bil ta “vzor” in koga sploh predstaviti kot vzorno osebnost, kar ni nenavadno, saj se ti pedagogi precej razlikujejo med sabo – tako po starosti kot življenjskih stališčih. Poleg tega pedagoškega razpredanja delo prinaša še zgodbe vseh treh likov.
Objektivno gledano bi knjigo lahko ocenila kot preveč razvlečeno, celo malo dolgočasno. Ampak v razpoloženju, v kakršnem sem bila, mi je ta dolgočasnost celo prijala, tudi nekakšna prikupna “moderna staromodnost” … Vseeno se mi zdi, da mi v kakih drugih okoliščinah knjiga najbrž ne bi bila všeč.
Odložila Skubičev Popokorn prebran do polovice (stil je zanimiv, a še vedno berljiv, a je zame premalo vsebine, ki bi vlekla k nadaljnjemu branju), prav na hitro prebrala Božjega vohuna (Gomez Junando ali nekaj podobnega je avtor), ki je en tak krimič v stilu Angelov in demonov (Brown). Fajn se bere, a najbrž precej hitro pozabi. Malo me je motilo, da so bili nekateri preobrati malo neprepričljivi, pa liki nekoliko premalo dodelani oziroma je pri določenih mislih teh likov delovalo, kot da kaj manjka oziroma kot da bralec česa ne ve, kar je piscu čisto jasno. Mogoče pa je avtor želel, da bi zadeva izpadla misteriozno.
Sedaj imam v načrtu bronastega molja (zlatega in srebrnega sem že prebrala, a nisem glasovala, ker sem prebrala le tadva). Upam, da ne le do polovice.
evo, pravkar iz knjižnice in sem jih slišala od knjižničarke, ker imam doma preveč knjig…
ne morem pomagat, če sem imela veliko srečo in končno dobila nekaj zelo zaželenih (ja, Enka, tudi Na visokih petah, končno!)
Najprej se moram popolnoma strinjati z Ojo glede avtobiografijo Štajerske lady. Al so ga žural!!! Počasi so mi vse te žurke (res razvlečeno opisane) šle že na živce!
Dedu za petami od Paasiline me ni tako navdušil kot druge njegove, vseeno pa super branje, velikokrat sem se nasmejala.
Trebuh Atlantika mi je kar dal misliti, ni pa nek strašen presežek, ki ga še dolgo ne bi pozabila.
Zdaj pa ne vem, katere od prinesenega kupa bi se lotila…
No, nam pa se je zgodila prva cenzura. Tavečja smrklja (7,5) je nekaj dni tičala z nosom v Princesi Ai, nekakšnem anime. Jah, in kar nekaj dni sem rabil, da mi je potegnilo, da ne gre za princesko iz pravljice, temveč za nekaj povsem drugega. Povezava: http://www.felix.si/knjigarna/knjiga/1000738/Princesa_Ai_1__Zapuscenost__Manga/Misaho_Kujiradou__Courtney_Love_in_D_J__Milky Zgroženo sem stvar zabrisal na najvišjo polico, kjer je počakala na vrnitev v knjižnico. Sicer je vse skupaj dokaj soft, ampak za sedemletnico … Brrrr …
Zaradi tega sem potem začel brati vse, kar bere smrklja sama. Recimo Dahlovega Čarlija, ki je povsem okej, pa Goscinnyjevega Nikca, ki je super.
Vmes pa v skrajno ležernem tempu berem ležerno zgodbo iz ameriškega zakotnega mesteca (Richard Russo: Empire Falls). Zelo prijetno branje, ki očitno zelo ustreza mojemu podeželskemu pedigreju.
Aleš Čar: Made in Slovenia
Štorije sem požrla, berljivosti ne gre ničesar očitati, nekatere so prav okej, čisto vse pa spet ne. Ampak nič takšnega, kar bi pokvarilo razpoloženje in voljo do branja.
Žal mi pri tej poplavi “urbane kratke proze” (le kdo si je spomnil ta izraz … ampak ker drugega pač ni …) najbrž ne bo ostala za vekomaj v spominu.
Ko smo že pri Beletrini: šele včeraj sem odprla prvo knjigo s prenovljenim oblikovanjem. Na zunaj nič pretresljivega, ampak ko sem začela brati, sem si pa resnično oddahnila: NAPOSLED so zbrcali ven tiste (pre)redke vrstice in uvedli ene normalne črke, tako da človek končno lahko uživa v gladkem toku branja. Glede tega sem malo sitna (posledica tega, da sem delala v tiskarni?), ampak tudi nekaj znancev je stara pisava precej motila.
(Korektorja pa bi se res lahko spoznala s civilizacijsko pridobitvijo, imenovano črkovalnik press)
Izborila sem si čisto čisto frišen izvod Čefurji raus! (Goran Vojnović). Včeraj zvečer sem jo bolj iz firbca kot resno vzela v roke, potem pa brala dolgo v noč. In umirala od smeha! Knjiga je, kljub temu da še nisem na polovici, odlična. Prepričana sem, da bo eden od presežkov letošnjega leta!
Je pa za branje oziroma razumevanje priporočljivo poznavanje “čefurskih” navad – gre namreč za izvrstno samoironijo, ki pa jo je po mojem v vseh razsežnostih mogoče razumeti le ob vsaj približnem poznavanju načina življenja in razmišljanja “čefurjev”. Prav tako si mislim, da bralec ne sme biti čisti analfabet glede južnoslovanskih jezikov. Vsak recimo 5. stavek je namreč napisan v pristni čafurščini. Ostali štirje pa so nekje na meji :-).
@Oja, a imaš tega Jergovića iz knjižnice oz. kje nabavljaš hrvaške knjige?
Oja, Čefurje sem vzela v matični enoti, tako da bi na Grbi še morali biti, samo ne vem, če so jih že pripravili za na polico. Jaz sem jih gledala že 14 dni na Cobissu, pa so mi v knjižnici rekli, da še niso zaviti – in sem malo positnarila, da jih že nekam dolgo zavijajo, pa so jih potem ekstra zame zavili čez vrsto in zdaj so moji :-).
Poskušala prebrati roman Trije labodi, pa je kljub izjemno zanimivi tematiki preveč opazna pripovedovalska netalentiranost pripovedovalke, da bi me stvar pritegnila. Žal. Pa sem se zelo veselila te knjige.
Nazadnje brala knjigo Pankrt iz Istanbula. Na kratko: knjiga, ki zares potegne na začetku in potem šele po 200. strani, čeprav ves čas drži ravno toliko, da je ne odložiš. Sicer pa prijetno branje, ki ne bo dolgo ostalo.
@Brižinski: Jergović je moj – knjiga pa je naprodaj samo za člane nekakšnega knjižnega kluba ali kaj (o tem ne vem nič – najbrž pa je kaj več na netu).
Uf, že dolgo nisem prebrala knjige v 2 dneh, res dolgo. Čefurje sem. Kljub temu, da sta drugi dve tretjini knjige dosti temačnejši, je vtis še vedno izvrsten. Sociološki in psihološki oris “čefurstva” in njegovega mesta v slovenski družbi v odlični leposlovni preobleki. Če o izvrstno, ampak res izvrstno zadetem jeziku sploh ne govorim. Knjigo (bila sem pridna in je že nazaja v knjižnici) res toplo priporočam!
Tudi jaz sem jo prebral na mah. Res zelo dobro napisano, tako glede jezika kot glede humorja in številnih drobnih domislic. Ampak glede na ves halo, ki se je dvignil ob tej bukli (urednik jo je ponosno napovedal kot enega romanov desetletja ;-), se sprašujem, kaj mi bo, razen očaranosti nad spretno ubesedeno drugačnostjo, pravzaprav pustila. Spoznanje, da je treba enkrat odrasti in sprejeti odgovornost za svoja dejanja? Že videno, v bolj dramatičnih, pa tudi bolj duhovitih različicah. Zelo uspela uprizoritev mladinskega razvojnega romana v izvirni podalpski različici, ni dvoma. Ampak knjiga, ki ti zbrca štumfe dol, če dobesedno prevedem angleško frazo, pa to ni, se bojim. Pa vseeno tudi jaz priporočam.
@Bralka: knjiga je izšla v zbirki Srebrne niti, ki je namenjena pretežno nekoliko starejšim ljudem, zato večje črke …
Sem že parkrat premišljala o tem, kako je meni pravazaprav fajn, ko nimam blage veze s “knjigabiznisom”, in tako vse, v kar se zapičim, berem povsem neobremenjeno, kvečjemu pod pritiskom dobrega mnenja katerega od Moljev :-). Od Čefurjev se je nekje na netu že pred časom dalo prebrat eno zgodbo/poglavje, ki me je očarala tako zelo, da sem imela knjigo ves čas na oku. Drugih pričakovanj pa ni bilo.
Mislim, da sporočilo romana ni, da je enkrat treba odrasti in sprejeti odgovornost zase. He, he, to se mi zdi ravno tak, tipičen slovenski pogled na vse skupaj (brez zamere, insajder!). Mislim, da roman prej poskuša pojasniti, zakaj neki generaciji ni uspelo normalno odrasti. Zakaj se čuti brez korenin na eni strani in brez prihodnosti na drugi, zaradi česar niti ni hotela odrasti. Silil jih pa zares tudi ni nobeden – dokler so le dali mir. Če je kdo odrastel, je bilo to na hitro, okrutno in predvsem – nekje drugje (Bosna, Sl. Konjice, zapor). Marsikdo pa ni nikoli odrastel (droga). Ma, kaj vem, jaz knjigo vidim morda bolj kot nek poskus/željo, da bi “nečefurji” določene stvari vsaj razumeli, čeprav jih ne morejo sprejeti in odobravati. Ker, kot pravi avtor, nepopravljivi rez je itak narejen že zelo zgodaj, ko starši Slovečkom berejo Muco Copatarico, “čefurčkom” pa Ježevo kućico (če bi Vojnović seveda bral KM, bi vendar vedel, da Ćopić le ni kriv tega nepremostljivega razdora, ker je Ježeva hišica tod okoli zelo priljubljeno čtivo). Kar hočem povedat je to, da zase denimo vem, da se bom ob avtu, iz katerega bodo na ves glas nabijalli narodnjaki takšne ali drugačne vrste, le še nasmehnila, ne pa gledala z belim :-). Meni je knjiga vsekakor ponudila nekaj več od zgolj bralnega užitka. Se pa strinjam, da kljub temu za roman desetletja pa le ne gre :-).
Se povsem strinjam, da je bolj pravično brati neobremenjeno. In da sem do avtorja krivično pričakoval (pre)več. Sam sicer dobro poznam par ljudi z opisane scene in zato tudi tu ni bilo silnih razkritij, kar me spet postavlja v slabši bralni položaj. Na temo “brez korenin in brez prihodnosti” pa je tudi večina slovenskih romanov o odraščanju, mimogrede. (Enka, vidim, da ironije v mojem stavku o odraščanju nisi zaznala, mogoče zato, ker je precej neslovenska. 😉
No, bolj pomembno se mi zdi, da je to z neobremenjenostjo treba jemati s ščepcem soli (na svojem čelu) – tudi zlatega molja ste očitno podelili romanu, ki ste ga tu večinsko prebrali, ker ste bili nanj pač opozorjeni (najprej od avtorja, kot prihaja že v navado, potem z navdušenjem drugih), ob tem pa vsi žiranti priznavajo, da so prebrali samo še par drugih knjig v konkurenci. (Pilgrim, tudi meni se je sicer zdela tvoja od prebranih najboljša ;-), ampak očitno ni nihče, sodeč po molku na temi Kresnik, prebral recimo Štefaneca – kaj pa, če je boljši?
Samo še enkrat, pa konec :-).
Seveda tudi jaz poznam “čefursko sceno”. Umišljam si, da celo precej dobro, v primerjavi s povprečnim Slovencem. Kljub temu pa mi je ta res dobro postavljeni “uvid od znotraj” dodal nekaj novih spoznanj, biserčkov, kot so tisti narodnjaki v avtu :-). Pa kakšno mojo tezo je potrdil, npr. to, da gre čefur še kruh kupit oborožen z vezami in poznanstvi :-). Si pa mislim, da da lahko knjiga komu, ki je o teh zadevah v življenju manj premišljeval, še bistveno več, kot je dala meni. Kar se torej meni zdi bistveno vprašanje je, ali lahko ta knjiga večini bralcev da to nekaj več od bralnega užitka. To bo pač po mojem odločilno za to, da bomo čez čas lahko ugotavljali ali je šlo za muho enodnevnico ali za kaj bolj kultnega. Me pa nekaj res zanima, insajder – a misliš, da bo ta roman drugo leto v konkurenci za Kresnika?