Branje v marcu
zadnje čase sem se ogrela za (avto)biografije – po Petru Vilfanu in Miri Mihelič se je pri meni znašla še Alenka Pinterič. Pisateljsko sicer šepa (bolje bi bilo, če bi ji pomagal pisati kakšen profesionalec), vleče pa še in še. Kar težko je verjeti, kako so ga estradniki srali v zlatih šestdesetih – upam si trditi, da veliko bolj kot danes. No, tudi pri temnih plateh in ljudeh je Alenka brez dlake na jeziku, kar je nadvse pogumno.
Pri ‘zaresnem’ branju nekam mukoma bredem skozi Cimetove prodajalne. Prekrasen slog, to že – ampak kar ne začne me zanimati, kaj bo na naslednji strani.
Podrl sem osebni rekord: preden sem zaspal, sem prebral zgolj tričetrt strani. Krivec je Katja Lange-Müller, Böse Schafe. Presenetljivo lepo in dodelano napisan roman o nemogoči ljubezni, z običajno nekaj odvečne osladnosti, a brez zgodbe, ki bi vlekla. Ampak to je Oja malo prej veliko bolje povedala: “Prekrasen slog, to že – ampak kar ne začne me zanimati, kaj bo na naslednji strani.”
Nazaj k Angležem, torej. M.J. Hayland, Carry Me Down bi znala biti res dobra.
Ne morem si kaj, da se ne bi pohvalila: uspelo mi je pebrati Franzenove Popravke. Knjigo sem imela doma na polici že od zaprtja knjižnice Šiška, pa sem se je lotila šele v nedeljo. In me je kar potegnilo noter, neverjetno. Zelo zanimivo mi je bilo prebrati tudi spremno besedo Andreja Blatnika. Hvala temu forumu za priporočilo knjige.
Zdaj pa berem Trava poje, avtorice Doris Lessing.
Reid Carmen: Življenje je norišnica – mislila sem, da bo čisti šund, je pa lepo napisan precej ženski roman, precej podoben pred dvema knjigama prebrani Odprti hiši (Berg). Knjiga mi je bila všeč, saj je lepo napisana, flashbacki so človeku prijazni, konec je srečen, vsebina pa ravno prav neverjetna. Doma imam Murišo (Lainšček), pa ne vem, ali naj se lotim ali ne.
Uf, torej sem imela srečo, da mi je v Zagrebu zmanjkalo časa za knjigarne. Pričaj mi o njoj je bila prva na spisku :-).
Tudi jaz mislim, da je to poleg Osmog povjerenika edini Baretićev roman. Izdal pa je 2-3 knjige poezije, ja. Katja, ti to spremljaš, kakšne so bile pa kaj hrvaške recenzije Pričaj mi o njoj?
M. J. Hyland: Carry Me Down. Nominiranka za Bookerja 2006. Zgodba o prevelikem enajstletnem dečku, lažeh, odraščanju in o tem, kako se mu počasi frclja. Pripoved v prvi osebi, zelo dosledno napisana, zgodbe pravzaprav ni ne vem koliko, vleče pa, vsaj mene, predvsem zaradi zanimivega pogleda otroka na dogajanje v družini. Ne pravim, da je roman brez napak, ampak vseeno priporočam.
@K10: Barentićev urednik mi je v Leipzigu zagotovil, da bo tretja knjiga spet odlična. Pa to ni na lepe oči, ima že rokopis. Pričaj mi o njoj nisem brala in je niti ne mislim, za tole se bom pa postavila v vrsto.
Hehe, da se považim: srečala sem tudi samega Renata, ki je kajpak prav tako simpatičen, kot sem mislila. Glede na to, da se je srečanje odvijalo ob vrnitvi in po nesramno zgodnjem vstajanju cele ekipe (kar sta sicer povsem opravičljiva razloga za nerazpoloženost in brezvoljnost), mu brez nadaljnjega podeljujem naziv face.
Berem pa Visoke pete. 😉
@Oja: Uauuu, z Baretićem si se spoznala! Osmi poverjenik je zame že nekaj let absolutno najboljše lahkotno čtivo – tega je žal veliko manj kot dobrih “resnih” romanov. In če se obeta nova dobra … komaj čakam!