Si ne morem kaj, da ne bi še enkrat skopirala Ojinega komentarja na branje Naravnega romana izpred časa: “Sam roman je bil za moje pojme zelo berljiv in mi je gladko stekel, mi je bil všeč. Le na koncu mi ni pustil nič kaj dosti. Nekako kot tista sladkorna pena iz sejmov, dokler jo ješ, je zelo sladka in prijetna in uživaš v njej. Ko pa se ti raztopi, ti ostanejo prazna usta, brez okusa.” Meni eden boljših opisov zadevne knjige :-).

Sicer pa sem končala Zgodovino ljubezni. Zelo zelo všeč. Sama zgodba sicer po polovici precej predvidljiva, a vseeno tako spretno stkana, da imaš ves čas občutek, da se dogajajo neki preobrati. In strašno lepo napisana knjiga, pri kateri ne gre, da se te ne bi dotaknila.

Požrla za malico Dedu za petami od Paasilinne. Luškana, a ne njegova najboljša.

bralka, tudi jaz se pridružujem Enkinemu mnenju, da Mavričnih vil ni za kupovat. Ne samo, da jih bomo brali samo enkrat, meni se tudi ne zdijo nek presežek v smislu del Astrid Lindgren ali npr. Svetlane Makarovič.

Če pa si iz Lj. in slučajno hodiš v Knjižnico Otona Župančiča, se lahko dogovoriva, da jo vrnem ravno takrat, ko si jo boš ti izposodila (če seveda ni rezervirana).

Hvala, zelo si prijazna, ampak sem daleč od Ljubljane in v bistvu ni niti take nuje, zdaj bereva bolj poljudnoznanstvene zadeve, o nastanku sveta, živalih itd… in se niti ne spomni, da pogreša tele mavrične vile… ma, saj res, prav površno in na hitro so napisane… komerciala pač, je očitno že iz tega, da je vsako “poglavje” v svoji knjižici…

Drugače pa sem za določen čas (en dan) odložila soboto in včeraj zvečer prebrala Imela sem 12 let, vzela kolo in se odpeljala v šolo (Sabine Dardenne, o tem, kako jo je Dutruox ugrabil in zlorabljal).

Enka, tega nisem napisala jaz – meni je Naravni roman vsekakor ostal, čeprav ne v kakšni otipljivi obliki, bolj kot – hja, okus, ki ga lahko začutiš, a težko opišeš. 🙂

Berem Izpred kongresa Jane Kolarič – zabavno, da je kaj!

Ups, napaka. Seveda je bila to Aja. V vsaj majhno opravičilo naj mi bo, da nisem prva, ki sem vaju zamenjala :-).

Po dolgem času sem se ponovno lotila zgodovinskega romana: Talisman Troje. Presenetljivo dober (čeprav dopuščam možnost, da sem v svoji ljubezni do grških bogov malo pristranska … pa še teme o propadu civilizacije mi ležijo, tako da mi je očitno pisan na kožo :))

Prebrala Bartleby & Co., sedaj pa začenjam brati Pokoplji me pokončno. Potem pa se najbrž tudi sama počasi lotim Kresnika 🙂

Ildiko von Kurthy: Nočna tarifa. Zaenkrat nad pričakovanji, prav zabavam se.

@Aja: Kakšen se ti je zdel Vila-Matas? Ravno sem ga prinesla domov iz knjižnice, pa me zanima kak komentar še preden se ga lotim. Hvala.

Lp
Nikica 7

Michel Houellebecq: Platforma

Sorry, ker se ti tako pozno oglašam, sem bila čez vikend v “off” stanju.

Knjiga se mi je zdela sila zanimivo branje, tako tematsko (loteva se namreč bartlebyjevega sindroma nezmožnosti pisanja in s celo paleto razlogov zanje), kot tudi informativno dolumentarno, saj mu to “celo paleto razlogov zanje” omogoči prav najvajanje nekaj manj kot 90 primerkov avtorjev, ki so v nekem trenutku naleteli na nezmožnost pisanja, nekateri na samem začetku, še preden so sploh začeli pisati, drugi, kot Tolstoj ali Kafka npr, pa šele po celi knjižnici napisanih knjig.

Priporočam. Zelo.

Marko Švabič: Šund roman (kratke zgodbe); navdušena, prva je sploh najboljša.
Končno začela Soboto (McEwan); če ne bi bila tako grozno zaspana in če me ne bi zafrkavala tale menjava ure (joj, sem zjutraj težko vstala in vedela sem, da bo tako), bi brala še naprej, pozno v noč oziroma proti jutru. Je kdo že prebral?

Ali si lahko glede Švabiča malo bolj konkretna – o čem in kako pravzaprav piše?

Nekaj je spominov, no, mogoče čisto resničnih dogodkov iz njegovega življenja, nekaj fikcije…
Mojemu okusu piše zelo všečno, kar precej sem se zraven narežala.

zelo priporočam knjigo Tek za zmajem (Hosseini Khaled)

Jean Anthelme Brillat – Savarin: Fiziologija okusa ali Meditacije o transcedentalni gastronomiji
Ismail Kadare: Zlomljeni april

Končno tudi jaz prebrala Osmega poverjenika. Res dobro branje.

Kitty

Mazohizem je glavna oznaka mojih bralskih podvigov v tem mesecu.

Sramota ali ne: prvič sem brala Milana Deklevo in bila nepopisno razočarana. Nemara sem tudi pričakovala preveč in povrhu naletela na ne ravno reprezentativni deli.

Najprej sem (skoraj) prebrala zbirko zgodb z naslovom Izkušnje z daljavo. Kot eni spomini na avtorjevo mladost, lepo, “kultivinirano” pisanje, vendar nič posebnega, pač opisovanje življenja mladine iz tistih časov.

Sledila je še ena zbirka kratkih zgodb: Reševalec ptic. Name je delo učinkovalo nekako tako, kot da sem vse te zgodbe (in na kupe podobnih) že prebrala. Močan deja vu. Prišla skoraj do konca in se vprašala: ali mi je treba? Odgovor: ne.

No, Deklevi bom dala še eno priložnost, morda z Zmagoslavjem podgan.

“Vrhunec” je bila knjiga Perpetuum mobile Janeza Kajzerja. Gre za spominsko literaturo v obliki zgodb, čeprav bi bile lahko mirno povezane v enotno delo: primernejše za osebni dnevnik kot knjigo. Zaprašen jezik (značilen za tega avtorja). (Pre)podrobno opisovanje družinskih zgod in nezgod, pa krivic, ki jih je ta ali oni član/prijatelj/znanec doživel s prihodom povojnega družbenega sistema. Opremljeno z bizarnimi odlomki iz časopisja tiste dobe. Tudi ta knjiga je ostala nedokončana.

V marcu 2007 sem torej postavila absolutni osebni rekord, ko gre za odlaganje knjig še pred koncem. :-((

končala Rez od Natsuo Kirino, me je čist not potegnila, čeprav načeloma kriminalk ne berem.

zdej sem se pa lotila Levitana od Austerja z enim čudnim občutkom, da sem ga že brala par let nazaj… bomo videli.

Katja10, želim ti poetičen skok v aprilsko branje z Zmagoslavjem podgan. Toplo priporočam.

@Brižinski: to bom tudi storila, obljubim. Zdaj se tolažim z Akacijevim drevoredom Dušana Merca. Sem še bolj na začetku, vendar čutim pravo olajšanje. 🙂

Prebrala sem Genom, ki ni leposlovje, je poljudnoznanstvena. Ena takih, ki jih na pol razumem, a me tema tako zanima, da vztrajam. Tako kot ko sem brala Stevena Hawkinga, Črne luknje in ostale njegove knjige. Tako sem bila zadovoljna sama s sabo, da sem uspela prebrat Genom, da sem knjižničarki, ko sem knjigo po dolgih podaljševanjih vrnila, na glas rekla: Prebrala sem jo!! in zdelo se mi je, da sem s tem povedala vse.

Vmes sem prebral še Paniko od Dese Muck in Prvo damsko detektivsko agencijo, saj morajo oči včasih tudi leteti po straneh. In pri teh dveh so.
Čeprav sem mislila, da je Panika humoristična knjiga, pa ni.

Zanimivo – mene tudi Panika ni spravljala v smeh, čeprav so mi jo priporočali kot tako, da krepaš od smeha. Ja, saj se najde nekaj domiselno napisanih stavkov, predvsem pretiravanj, ki na nek način naredijo situacijo smešno, ampak tega je nekaj, daleč od tega, da bi se ne vem kako krohotala zraven. Sem se pri manj “opevanih” knjigah dosti bolj.