Branje v marcu
Sem že krepko zagrizla v Skrito kamero Lidije Dimkovske: dobra knjiga, sicer ne bo šla v mojo osebno knjižno zgodovino, a vseeno zelo zanimivo delo. Ultra berljivo. Sploh pa ne pomnim, da bi kdaj prebrala kaj od makedonskega avtorja – sramotno, vendar resnično.
Edino časovno se knjiga zdi malo zmedena, večino časa se zdi, da je bila junakinja rojena okrog leta 1970, obenem pa prvoosebno opisuje reči, ki bi se jih lahko spomnil samo človek, rojen veliko prej (nekakšni boni za 2 kg pralnega praška …) No, ampak to je že sitnarjenje.
Prebrala P.Auster ”Orakeljska noč”. Na začetku obetavno, ko pa se prične zapletati, pa zgodba zvodeni. Preveč je dogodkov oz. podzgodb, ki pa ostanejo pri nadaljnjem dogajanju pozabljene in so na koncu same sebi namen. Struktura zgodbe je kar zanimiva – dogodki iz preteklosti so opisani kot opombe in na tak način se jih tudi bere. Je pa pripoved o ustvarjanu, naključjih in ljubezni. Zame brez presežka, morda primerna za poletno branje.
Končala Popravke, juhuhu!
in ni me bolel kazalec, ampak palec. Zelo! Ker sem danes naredila velik horuk, skoraj 200 strani!!!
Ampak spremno besedo na koncu moram še enkrat prebrat. Je noter nekaj dobrih namigov za branje (v aprilu morda?).
Za vzpodbudo za naprej pa sem že začela Soboto od Iana McEvana(zaradi prijateljičinega navdušenja)
@Katja10, Skrita kamera je bila tudi meni zelo zelo všeč.
@Katja, šele zdaj sem videla, da je tudi tebe bolel palec in ne kazalec. Ampak jaz drugače ne znam brat; poskušala sem pri mizi – ni šlo, moram biti ali na hrbtu ali na boku!!!
@Bralka: polovica mojega palca je povrhu izgubila občutek za senzoriko. In to traja, vse odkar sem prebrala Popravke, torej že tedne. Ta teden mi ga je začel spravljat v red maser – s polovičnim uspehom, tj. je veliko bolje, ni pa še OK. Mi je rekel, da sem si roko tako sesula, da bo morda treba k “pravemu” dohtarju. Svašta.
Opustil DBC Pierra: Ludmila’s Broken English. Hm. In našel relevantno osebo, ki je naredila enako.
Prebral Vedrano Rudan: Črnci v Firencah. Toliko besa, žalosti, sovraštva in obupa težko najdeš, pa vseeno je knjiga neodložljiva. Zaključek (zadnjih nekaj deset strani) je sicer krneki.
Berem Gospodinova: Naravni roman, sem čez polovico, zelo zadovoljen. Malo mi je sicer sumljivo, zakaj je bil v časopisju takšen rompompom zaradi njega. Sem že mislil, da gre za kakšne njuejdž …
Še vedno sem zvesta svojim knjižnim ljubeznim in berem mladinsko leposlovje. V petek ponoči sem končala Srce iz črnila. Knjiga o knjigi – a ni nekdo pred kratkim iskal take? Lepa je pa 100/uro. Potegne te not, malo te opomni, kako lepih knjig pravzaprav še nisi prebral. Tekom branja te, sem namreč ugotovila, da nikoli nisem prebrala Petra Pana, da pravzaprav poznam samo Disneyevo izvedbo, enako s Kositrnim vojakom, ki ga poznam samo iz različnih verzij risank. To je torej po novem na seznamu knjig, ki jih moram prebrati.
Na omarici me sedaj čaka drugi del Stravaganze – Mesto zvezd. Se že veselim. Pred tem pa si bom vzela pet minut časa in bom prebrala drugi in tretji del Hiše Pajkovski. Ju imam že mesec dni doma, pa ju še nisem uspela izbezat izpod kupa drugega dela 🙂
Prebrala sem še eno od Paasilline in sicer Zajčje leto. Simpatična knjiga, čeprav me je mlinar bolj potegnil. Morda zato, ker je bil prej na vrsti 🙂
Trenutno končujem Osebno zadevo (Kenzaburo Oe). Menda je Oe tudi v resnici imel prizadetega sina. Joj, stiska me pri srcu, ko berem. Malo me sicer moti “stara” slovenščina (knjiga izšla 1964, pri nas prevod 1997). Pa še npr. “masohizem” namesto “mazohizem”. Sicer pa nimam pripomb.
Oe ima res prizadetega sina. Sploh on vedno črpa iz svojega življenja. Na primer roman, ki v angl. nosi naslov The Silent Cry, ki je fenomenalen, in pa na primer Mirno življenje. Tudi mene je motil prevod, to se zgodi, ko se prevaja japonski roman preko angleščine. Sicer ne poznam izvirnika, a grem glavo stavit, da je napisan brez kakšnih arhaizmov tipa: Mar se mi hočeš rogati? ipd.
Nič nenavadnega ni v zadnjem času, če knjigo zaprem, preden se prebijem skoznjo… To se sicer ni zgodilo pri Mrzli koži, kjer avtorju Albertu Sanchez Pinolu v spremni besedi (kljub dobljeni španski litearni nagradi) pripisujejo (zame) preveliko mojstrstvo. Ali je pa sporočilo takšno, da me ne pritegne…
Prevod in “cvetka”? Morda se bo komu zdela običajna, a mene je “Senegalec Sow me je spodbudno klofnil po hrbtu.” gnala v SSKJ pogledat, zakaj ne bi bil izraz “lopnil” boljša alternativa. Ker: sama bi klofuto povezovala neposredno z licem…
Na vse to je (tukaj že omenjeni) Tek za zmajem pravi balzam za misli.
Pravkar sem končala Popravke. Z eno besedo: odlično! Žal mi je samo, da nisem te knjige vzela v roke na počitnicah ali v manj nabitem tednu, ker je knjiga resnično neodložljiva in zelo prijetno lahkotno branje. Katja ful hvala za nasvet. Sem se na začetku smejala, ampak ko je tudi mene začel dajati prst, sem rekla, ma ni se samo zezala iz resnično špehnato težke knjige, prav ima. K sreči sem te upoštevala že na okoli 100. strani, tako da ni bilo posledic 🙂
@Oja: Tvoj komentar o “obnovi vsebine” sem – če seveda leti na Gospodinova – zaštekal šele včeraj zvečer. Čisto lepo strukturirana zgodba v nekaj korakih zaide povsem stran, in kar naenkrat mi ni več jasno, o čem bluzi. Ne vem, morda se pa samo dela pametnega?
Poleg obsežnega branja v službi sem prebrala Poželjenje Amande Quick (zardevam), ki zeloo spominja na avtorico Woodiwiss ali nekaj podobnega, če nisem že malo pozabila (brala v srednji šoli). Branje kot sladkorna pena. Sedaj berem en chick-lit roman, podobnega okusa in konsistence. Pa Mavrične vile (4. del) otrokom.
Bralka, moje mnenje je, da se ne splača. Vsaj pri nas ne bodo prebrane več kot enkrat, sem prepričana. Čeprav jih beremo z veseljem, to niso knjige za večkrat vzet s police (pri nas se je navdušenje nad vilami sicer pokrilo z rojstnim dnem princeske, zato jih imamo doma – so bile prav prikladno darilo za “naročit” tistim, ki so spraševali, kaj naj prinesejo :-)).