Prebrala Popkorn. Kaj vem, po svoje sem dobila tisto, kar sem od Skubica pričakovala. Mogoče še preveč samo to. Nekakšen deja vu občutek sem imela skozi vso knjigo. In če je bilo pri Norišnici to še razumljivo in nekako opravičljivo, zdaj ni bilo več… Knjiga se sicer fino bere, vsa čast za jezik, ampak se mi zdi, da bo šla precej hitro v pozabo. Škoda, no!

Zdaj me čaka madam Krauss in njena Zgodovina ljubezni.

Zdaj berem nekaj starejšega, Cheeverjevo The Wapshot Chronicle. Kar nekako gre, je pa po svoje prav “eksotičen” občutek, saj že dolgo nisem brala knjige, ki ne bi nastala v zadnjih dveh desetletjih.

Prebrala Šesto knjigo sanj. Proti koncu sem bila že kar naveličana, čeprav je dogajanje tekoče in liki kar dobro izdelani. Zmotila me je nedoslednost – pripovedovalec npr. najprej trdi, da je šel iz Ljubljane le enkrat v življenju, in to v Jevnico (ki pa na naslednji strani postane Sevnica – hm?), pozneje pa omenja še kolonijo v Crikvenici in vojsko v Novem mestu – in neuravnoteženost – Merc razteguje opise sob in okolja na par strani, vrhunec dogajanja (eksplozijo, ki ponuja ohoho manevrskega prostora) pa preskoči in takoj preide na posledice. Škoda. Končni sklep je torej, da pisatelj ni natančno bral za sabo, proti koncu pa se mu očitno ni več prav dosti ljubilo. Za Kresnika ga ne bi predlagala.

Zdaj berem Štefanecovo Republiko jutranje rose, ki me je zelo potegnila.

Končala Silverbergov Svet znotraj, kratek, a se je kar vlekel, ob njem sem imela namesto občutka koncizne zgodbe bolj občutek, da gre za kratke zgodbe, ki se slučajno dogajajo v istem svetu. Ker kratke proze načeloma ne maram, me je to zmotilo. Pa tudi sicer je bil začetek kar udaren (definira svet, ki ima za nas precej nenavadne zakonitosti), nato pa ta udarnost splahni, kljub temu, da bi zgodba sama omogočala isti tempo, isto moč.

Sedaj bom začela Fryeve Vohune, za katere sem izvedela na tem forumu. Pa da vidimo.

Jaz sem si pa danes sprintala z neta razne zgodbe Marta Lenardiča (so v bralno prijazni obliki) in jih z užitkom prebiram. Če kdo še ni opazil, si lahko tule sprinta celo knjigo Še večji Gatsby:

Lotila sem se hecnega projekta. Berem namrec Guareschijev Don Camillo – piccolo mondo v originalu, s pomocjo slovarja, zvezka, svincnika, se najbolj pa s pomocjo tega, da mi med branjem v glavi odmeva Sirkov prevod, ki ga znam skoraj na pamet ze iz otroskih let.

Ce pa komu z Obale delajo zgago na podstresju 20 ali 30 let stari osnovnosolski ucbeniki italijanscine, se pobozno priporocam za odkup :))))

lp, proxima

Jaz osnovnošolskih nimam, ker smo jih dobivali v šoli, iz časa, ko sem učila italijanščino na tečajih pa imam skopirano drugo stopnjo tečaja. Misliš, da bi ti nucalo? -> mejl

Kitty

Pod zaprtimi vekami
in to dobesedno …
daje me spomladanska utrujenost in zato šele končujem Popravke… skoraj vsak večer (ponavadi že pred 22-o) mi po par straneh padejo na obraz, na tla…
ampak bom prišla do konca, bom!!

Pravkar z užitkom prebrala Christkinda in Bergerjeve Zagatne zgodbe. Sedaj se pa lotevam Popravkov, kar pomeni, da se kar nekaj časa ne bom oglašala 🙂

@Aja: Srečno na dolgi poti Popravkov.

In pazi na roke: sama sem Popravke ves čas držala v levi roki, med palcem in kazalcem (dlani imam kot lopate) in po končanem branju je bil palec sicer gibljiv, vendar neobčutljiv na dotike. V podlahti sem namreč dobila krč v velikosti frnikule, ki ga je umirila šele akupunktura. Knjigo beri v naročju ali jo položi na kavč, resno!

Prebrala Vohune (Fry) in bila po srednji šoli spet enkrat zadovoljna, da ima knjiga spremno besedo. Premalo sem padla v dogajanje in to je bilo preveč zastrto, pa sem bila hvaležna, da je avtor spremne besede povedal, kaj se je pravzaprav dogajalo. Saj sem v bistvu vedela, ampak jaz imam na koncu knjige rada izrecno potrditev za nakazane dogodke. Saj je v redu knjiga, ampak ne ravno taka, ki bi jo na veliko priporočala v branje.

Kaj bom brala sedaj? Nimam pojma, če ima kdo priporočilo za kakšno krajšo, po možnosti optimistično naravnano knjigo, se priporočam.

Sneg od Pamuka odložila za nedoločen čas. priznam , ne gre. vmes prebrala tulečega mlinarja (končno) , bi ga uvrstila za skupinskim samomorom in gozdom obešenih lisic in pred zajčjim letom.

zdej drugič berem Ljubezen traja tri leta (Beigbeder), pa je še vedno fina.

ja, trpim za kroničnim pomanjkanjem novega čtiva. bo treba na obisk v kakšen antikvarjat.

Bejbibirn, ravno berem Zgodovino ljubezni (Krauss). Če je še nisi brala, ti jo priporočam. Spet ena od knjig, ki jih ne znam označiti drugače kot s pridevnikom “lepa”.

Enka, prebrala sem jo in mi je bila zelo zelo všeč, sem jo nemudoma priporočila naprej.

Ravno sem začela brati Trinajsto zgodbo ( Diane Setterfield ).

Uspešna, skrivnostna pisateljica Vida Winter pokliče mlado življenjepisko Margaret, ker se ji zdi, da je končno prišel čas, da svetu pove resnico o svojem življenju. Prebrala sem šele 30 strani, ampak začetek je zelo obetajoč.

Ampak, evo spet…prevod! Morda se motim, ker ne poznam originala, ampak berem recimo: “Kadar nisem brala, sem pomagala očetu. OB devetih mi je dovolil (pisati naslove)….OB desetih mi je dovolil (pakete nesti na pošto)…OB enajstih… nato pa …PRI dvanajstih !!!!!
KAJ ZDAJ? A ima glavna junakinja urnik razdelan po urah, ali gre za njena LETA?
Joj, a imam res zadnje čase tako srečo, da pobiram samo takšne knjige, kjer me takoj začne motiti prevod?

Berem Žalostne kurbe mojega življenja od Marqueza.
Zelo očitna parafraza Kawabatovih spečih lepotic.

Včeraj zvečer sem v enem “šusu” prebrala Tulečega mlinarja, naslednja v vrsti je pa Kuhinja od Banane Yoshimoto. Komaj čakam!

Berem roman Žena popotnika v času (Audrey Niffeneger), ki ga sicer priporočam kot takega, čeprav me spet enkrat jezi prevod. Ta se ponaša z lažnimi prijatelji (patetično, surrealno), dobesednimi prestavitvami (‘moj zmenek je tako hotel’), popolnoma nerazložljivimi kiksi (na par straneh se večkrat pojavi James Stewart, ki je v približno polovici primerov ‘Steward’ – ???), najbolj pa me je zabavala ‘šola rib’, ki je kajpak dobra stata jata rib. Od prevajalke, ki ima sodeč po Cobissu že nekaj kilometrine, bi pričakovala bistveno več. Preberite torej v angleščini, če lahko.

Ja ‘šole rib’ povzročajo težave mnogim prevjalcem. A se jim res ne ljubi odpret slovarja, če se jim zdi besedna zveza na prvi pogled nelogična, da bi preverili, če obstaja še kak drug pomen?

Končno sem tudi jaz prebrala Osmega poverjenika. Sami zgodbi nimam ničesar očitati, me pa moti predvidljiv konec. Tudi mešanica ljudi in jezikov je pestra ter zabavna. Skratka knjiga, ki jo brez zardevanja priporočaš v branje ali pa podariš.

@Mitzie: Osmi poverjenik je po svoje podoben Popravkom: ne gre za zgodbo, ta je jasna tako rekoč po tem, ko junak sede na ladjo; kot si rekla, njen šarm je v tem, kako se loti znane teme. Si brala slovenski prevod? Prav zanima me, kako se je prevajalka lotila jezikovne mešanice …

Nekje sem zasledila (mogoče na tem forumu?!?), da je Baretić premešal v en jezik 8 različnih narečij in jezikov. Brala sem prevod in zasledila samo angleščino oz. avstralsko angleščino, italijanščino in predvidevam da, neko verzijo kakšnega dalmatinskega dialekta – tako da je ostalo verjetno ”izgubljeno s prevodom”. Jezik Trećićanov je napisan po pravilu piši kao govoriš, tako da ga je z malo truda in znanja jezikov možno dešifrirati (ne vem kako je s tem v originalu). Imela pa sem kar problem razvozlati dogodivščino starega Tonina z morskimi mačkami. Odlomek sem prebrala nekajkrat in ko sem končno razumela, sem bila kar šokirana. Ta del knjige verjetno prav zaradi tega učinka, nima direktnega in dobesednega prevoda. In ko sem že pri krutih stvareh, me prav zanima koliko so resnični in od kod so vzeti poganski obredi ob različni praznikih Trećićanov!? Skratka, ker ne poznam originala, ne bom trdila da je prevedeno slabo, se mi pa zdi, da je original verjetno z jezikovnega vidika pestrejši in sočnejši.

Na prvo žogo se zdi, da je bil avtorjev zgled kak Susak …

Žal, ne poznam.

En odtrgan otoček, za Lošinjem ter Velikimi in Malimi Srakanami (ne vem, če sem prav napisala). No, ta vsaj velja za nekako najbolj odštekan otok hrvaškega Jadrana …