Branje v maju
Ej, Toro, bravo! Torej se je potrdil moj vtis o gospodični Barker, zapisan v temi o aprilskem branju – nateg skroz! K sreči je imela Wide Open, ki sem se je lotila jaz, le dobrih 200 strani. Očitno je cenjena avtorica z leti le še razvila občutek za raztegovanje niča (mene pa definitivno odgnala).
Vseh omenjenih špehov kajpak ne bi metala v isti koš: Bele zobe bom gotovo še kdaj prebrala (čeprav je preostanek Zadiejenega opusa res nekakšno pametovanje v tri dni), Monica Ali me je navdušila vsaj z Brick Lane (ostalega še nisem), Ali Smith (hecno, kako se imena prelivajo:)) pa se mi je zdela odlična v The Accidental (v Hotelskem svetu, ki je zdaj izšel v Euromanu, pač ne).
Berem Tihožitje z granatnim jabolkom (Latvijka Inga Abele) iz taistega Euromana. V bistvu gre za zgodbe, po polovici velikega poka še ni bilo.
Oja, se spominim, da si me opozarjala, ampak jaz sem itak vedno pametnejši in moram vse napake ponoviti še sam, najraje večkrat. Zadie Smith mi nikakor ne ustreza, niti Beli zobje ne. Ali Smith v Hotel World je bila zmerno znosna, ampak morda bi res moral poskusiti še The Accidental. Nemara bi od tega krdela kazalo omeniti še Kiran Desai, ki ima potencial, četudi mi njen The Inheritance of Loss ni bil prav preveč všeč.
Jasno, v zgornjem postu sem pretirano posploševal, samo da sem si malo prečistil ventile in sprostil bes, ki se mi je počasi nabiral, ampak pod črto še vedno verjamem, da ima “novi val” previsoko ceno.
Včeraj sem potem recimo pograbil Johna Banvilla, The Untouchable, in je resnično pomirjujoče dobro napisan.
Za mano sta dve knjigi, ki pravzaprav vse prej kot pašeta skupaj, in vendar sta se nekako povezali …
Lucia Etxebarria: Čudež v ravnovesju
Knjigi sem dala 60 strani, čeprav bi jo najraje odložila že po deseti. Ampak ker so dela iz zbirke Roman navadno kar okej, sem vztrajala.
Štorija: novopečena mama svoji sedemdnevni hčerki piše nekakšno pismo/knjigo, ki jo bo dobila, ko dopolni 18 let. (No, če bi sama pri osemnajstih od mame dobila 450-stranski špeh … ne vem, če bi me njen lajf tako zelo zanimal.)
Med branjem sem imela občutek, da me bo ves ta “estrogen”, ki jo preplavlja, dobesedno zadušil. 😉 Eno samo čutenje, čustvovanje, občutenje, duhovno povezovanje … Zame je bilo tega preveč. Skoraj fizično nisem zmogla več.
Pripovedovalka, po poklicu pisateljica, kot da ne ve, kaj hoče – oziroma svoj namen spremeni na vsake tri strani. Pravi, da noče biti patetična – pa je. Pravi, da noče biti pocukrana – pa je. In podobno.
Pripovedovalka je do rojstva svoje sončice in še malo po njem doživela prav vsako tegobo, ki lahko doleti živo žensko, tako da se bralke ja lahko poistovetimo z junakinjo, a ne? Evo seznama: žrtev etiketiranja, težave z alkoholom/koketiranje z mamilci, rezanje z žiletko, šibka samozavest, odvisnost od odnosov, težave pri dojenju, poporodna depresija. Itd. Itn. Mestoma res nisem vedela, ali berem Zdravje, Cosmopolitan, Najstnico od A do Ž ali kaj.
Vse to je zapakirano v nobel, kar obširne stavke, za povrhu pa je na vsaki deseti strani omenjen kak stavek iz Derridaja – najbrž zato, da bo knjiga všečna še intelektualkam ali kaj?).
Ne vem, mislim, da gre za knjigo, ki bi jo morali priložiti reviji Nosečnost ali Moj malček. V zbirko Roman nekako ne sodi – edino če se pozneje ne spremeni. Ampak ne ljubi se mi več čakati 150 strani, da bi mi knjiga potegnila, življenje je kratko, knjig pa veliko.
Verjamem, da bo knjiga všeč marsikateri bralki, ampak sama očitno nisem dovolj senzibilna. Pravzaprav sem ob branju kar krepko podvomila v svojo ženskost …
No, ko sem odložila Čudež v ravnovesju, sem se ozrla po policah – ko se mi je oko ustavilo na Razširitvi področja boja Michela Houellbecqa. Takoj sem vedela: TO je najboljši možni trenutek!
Po Čudežu je Houellbecq kot bistra studenčnica (pa nisem kaka strašna fenica). Ne vem, ali bom še kdaj lahko tako uživala v njegovem pisanju, kot sem tokrat. Pa tudi sicer – čeprav sem najbrž še povsem neobjektivna – mi je tole delce prav ugajalo, mestoma se mi je zdelo celo zabavno, kolikor je to sploh ustrezen izraz, ko je govor o tem pisatelju.
Če slučajno kdo misli, da bi “moral” prebrati kakšnega Houellbecqa, pa za to nima prave volje, je branje Lucie Etxebarrie odlična predpriprava. Kako potem uživaš v njegovi okleščeni pisavi, to je prav nerazumljivo. Pa v tistih suhih, preprostih, jasnih stavkih, celo v (patološki) asocialnosti njegovega junaka …
Lucia Etxebarria: Čudež v ravnovesju
Ha ha, prav imenitno se mi zdi, da sem bila tako pametna in knjigo odložila po 10 straneh, sluteč, da se sprevrača v vse to, kar naštevaš, Katja. Fino se mi zdi pa zato, ker se vsakič, ko knjigo kje vidim, vprašam, če ji vendarle nisem dala premalo možnosti. In zdaj si me potolažila :-).
Bralka je prebrala Nenavadno bralko Alana Bennetta in se je strinjala s piscem spremne besede, da se je prhitro končala. Zdaj me malo mika, da bi šla še enkrat skozi in si izpisala naslove knjig, ki jih je brala 😉
Med vikendom sem sproščala oči (ker je iz zbirke Srebrne niti) ob Oljčnih sestrah Amande Hampson. Pa kakšno solzico sem spustila. In sklenila, da nekje ob hiši posadim oljko. Eh!
Zanimivo, Katja 10,
ko sem se pogovarjal nekaterimi bralci, so bili do knjige izrazito odklonilni. Je pa to avtorjev prozni prvenec, mogoče je njegov čar prav v okleščenosti forme. Mimogrede, lepo bo bilo, če bi kdo prevedel njegovo poezijo (apel francistom !)
No, meni se je knjiga dopadla, nisem se spomnil, ali sem na moljih napisal kaj o njej. Pa sem šel v iskalnik:
Re: In kaj beremo maja?
Napisal: nočni bralec
Datum: 28.05.2007 14:56
Navedeno
eva123*
Michel Houellebecq: Razširitev področja boja
Zelo berljivo, skoraj začuden, da se tako kulten pisec prebere na dušek :).
Vtis: ameriški psiho v evropski varianti. Mogoče ni knjiga, ki ti obrne svet na glavo, je pa dober opis na glavo obrnjenega sveta.
Končana prva knjiga po nasvetu Katje10.
Kaže, da smo se vsi vrgli na istega avtorja.
Houellebecq – Platforma
Nekje vmes.
Najprej me je prestrašil napis na platnicah. Moderni klasiki, to je nekaj, kar v mojem spominu slovi kot neprebavljivo. Klasiki so pač za to, da nam delajo težave v šoli, da si sposojamo obnove njihovih del od pametnejših in se na pamet učimo tisto, kar so nam o njih povedali prfoksi.
Kljub temu mi je uspelo premagati to mojo fobijo. Ni bilo tako strašno, kot sem predvidevala, pravzaprav je bilo čisto prijetno 🙂
Ves čas me je spremljala neka oddaljenost od vsega, kar je glavni lik doživljal, ko sem kasneje prebrala ta vaš pogovor, sem se šele zavedla, da bi bila to lahko posledica avtorjevega stila.
Občutki o vsebini pa nekako mešani. Nisem čisto prepričana, če naj bi nanjo gledala kot na kritiko sodobne družbe, morda globalizacije, morda marketinga. To zadnje se mi zdi posebej ironično, saj sem občasno doživela sveto jezo ob omenjanju točno določenih blagovnih znamk. Ravno zaradi njih se mi je ves čas dozdevalo, da gre celo za prikrit marketing. Enako se mi je dogajalo že ob Jadranu Krtu, ki pije kapučino.
Če se pridruži še pravičniška jeza ob brezbrižnosti do usod ljudi tretjega sveta, potem smo tam, kjer je veliko muh.
Ker nisem bila prepričana, na kaj točno nas knjiga želi opozoriti (hm, kaže, da imam čudno bralno deformacijo iskanja skritih sporočil, ki jih morda sploh ni), sem se lotila še spremne besede. Če sem knjigo z lahkoto prebrala, pa mi je spremna beseda delala težave. Ne le to, lahko se postavim na glavo, a v knjigi ne morem videti lepo opisanega prepletanja spolnosti in ljubezni, kot je to videl avtor spremne besede.
Prej kot to vidim osamljeni duši, ki sta se slučajno našli in zdaj skupaj zganjata egoizem.
Mnja, spet sveta jeza.
Na svetu je precej hujših stvari, kot je biti sam. Recimo to, da si nekdo ne more privoščiti belih tartufov. Recimo to, da tetki banda razčesne betico. Ampak, koga to briga.
Spet sveta jeza.
Vsi liki so mi ostali nekako tuji, zamegljeni, kot tudi cela knjiga. Dobro se spominjam le svete jeze, ki me je grabila ob branju. Morda pa je bil ravno to namen? Kritika egoističnih bogatih zahodnjakov. Eeeee, močno dvomim.
Zadnja dva tedna sem obdelovala avtorje, o katerih človek ne more reči drugega, kot da so ex YU: Jordan Cvetanović je živel v Sarajevu, zdaj pa v Beogradu, Mirko Kovač je bil rojen v Črni gori, dolgo živel v Beogradu, a se je na začetku 90. let zaradi nestrinjanja z oblastjo preselil v Rovinj, medtem ko je bil Zoran Drvenkar rojen v Križevcih, vendar je že vse od zgodnjega otroštva v Nemčiji.
Knjige Mirka Kovača Na odru sem se lotila pretežno z namenom zapoznelega splošnega izobraževanja. Gre za kratke zgodbe, pripovedovane z zornega kota nekakšnega avtorjevega alter ega, napisane v klasičnem slogu, nekatere nekoliko misteriozne … Kaj jaz vem, knjiga pravzaprav ni naredila kakšnega posebnega vtisa.
Tako je to, če se človek loti knjige kot domačega branja – ni šanse, da bi mu bila res všeč 🙂
Cengiz & Koder Zorana Drvenkarja je iz zbirke Najst, ki je sicer ne spremljam redno, a me še ni razočarala. Govori o “etnično čistih” najstniških tolpah – turških, nemških, jugoslovanskih, na tem ozadju pa se splete prijateljstvo med Cengizom turškega rodu in njegovim nemškim vrstnikom Matthiasom z vzdevkom Koder. Temačna, mestoma že kar mučna knjiga, v enaki meri primerna za najstnike kot odrasle. Berljivo.
Cvetanovićeva zbirka sedmih daljših zgodb z naslovom Zgodbe za težko noč. Mladi avtor vsekakor dobro obvlada obrtniško plat pisanja, na vsebinski ravni pa se mi zdi šibkejši. No, časa ima še dovolj, navsezadnje ima 26 let, te knjige pa tudi ni napisal šele letos, če imamo že prevod. Zgodbe v večji ali manjši meri obdelujejo homoseksualne teme. Kot celote me niso navdušile, je pa bilo v njih kar nekaj dobrih delov. Knjige ne bi ravno opevala, avtorju pa bom dala še kakšno “možnost”.
Melvin Burgess: Tista reč
Še ena iz zbirke Najst … Nekakšen uvod v praktično seksualnost za smrkavce. Všečno.
Včasih sem prav zavistna zdajšnjim mulcem, saj so mi knjige zanje veliko bolj všeč od tistih nekaj, ki naj bi jih prebrali mi (meni ni uspelo dokončati niti ene). Ko sem prebrala po 30 strani Gimnazijke, Mladosti na stopnicah in Ko zorijo jagode, sem obupala in preklopila na “odrasle” knjige, ksaj so bile naravnost neprebavljive. No, vsaj meni je bilo čisto tuje, daleč, kot bi brala o marsovcih, ne pa o vrstnikih, pa povsod tisti zoprni – kao prikriti – pedagoški podtoni … Bljak.
Nenad veličković: Sahib
Manj navdušena kot večina tu gor. Meni se je zdela, ne znam opisat drugače kot: preveč banalna. Strinjam se z nekom, ki je napisal, da knjigo “rešuje” predvsem konec. Poudarjam, da knjiga seveda ni slaba! Svoje so zagotovo odigrala visoka pričakovanja glede na mnenja Moljev. Verjetno pa mojemu mnenju ni koristilo tudi nedavno branje podobne knjige – Čefurji raus! – ki pa se mi je, za razliko od Sahiba, zdela res osvežilna.
pozdrav,
Jaz sem pa pred kratkim prebrala knjigo plastika od Milana Kleča. Joj kako sem trpela! Takšne knjige pa že dolgo ne. Saj sem tolerantno bitje, ampak tole …. tole …….. Morda sem neumna/nedojemljiva, ampak ni mi uspelo razumeti bistva vseh teh čudnih, kratkih in nerealističnih zgodb.
(No zdaj lahko samo še upam, da pisatelja ni na tem forumu.)
SD
SD, je že v redu, tudi mene Kleč pušča hladno. Odkrila sem ga pred kakimi 15 leti in najprej mi je bil všeč, a sem se ga hitro najedla.
Berem zbirko Tomaža Kosmača Punk is dead. Tematika (življenje nezahtevnega alkoholiziranega marginalca) se bolj ali manj ponavlja iz zgodbe v zgodbo, jezik pa je oster in duhovit. Presenetljivo fajn!
Ali Smith: Hotelski svet
Hja, no ja … V resnici se me knjiga – z izjemo nekaj mest – ni dotaknila, proti koncu sem jo brala bolj zato, da jo končam kot kaj drugega. Pripovedni okvir sestavlja nekaj zgodb, rahlo prepletenih (ženskih) življenjskih usod, ki se v določenem trenutku zvrtinčijo okrog brezdušnega hotela mednarodne hotelske verige Global.
Delo bi bilo še najbolj pošteno primerjati z delom Bolgerja, Dermota & in drugih: Finbar’s Hotel. Ampak takšna primerjava knjigo Ali Smith gladko pokoplje. Izkaže se namreč za veliko zgovornejšo, vendar tudi veliko šibkejšo.
(naslednji mesec pozabljeno press)