Branje v aprilu
@Oja, kapo dol: za A. L. Kennedy jaz praktično še nisem slišal, a je v posvečenih krogih očitno dokaj zloglasna. No, zaenkrat sem z njo tudi opravil.
Nicole Barker po kakšnih štiridesetih straneh še ne morem soditi, branje kar gre, ima pa nekaj posebnosti, za katere še ne vem, ali so presežek ali finte iz črno-črnih srednješolskih spisov.
Na vso silo poskušala prebrati Dediščino izgube, pa me nikakor ni potegnila. Tako sem do 150. strani vlagala skorajda prekomerne napore, ker je bila knjiga rojstnodnevno darilo in sem se nekako čutila obvezana – pa kljub temu … morda jo poskušam jutri nadaljevati, sicer preklopi na kresnikovce, Lainščka, ker je od neprebranih trenutno edini pri roki.
Upam, da se bodo ti prvomajski dnevi nadaljevali tako, kot so se začeli. Za seboj imam namreč nadvse prijetno bralno jutro.
Prebrala sem Lainščkove Nedotakljive. So v redu in zanimivo branje, ampak je moj komentar enak lanskemu Jančarju – ne dosega njegovih ostalih del. Lainščkova dela imam namreč zelo rada in pom mojem mnenju so njegova dela vrhunska, z izjemo Petelinjega zajtrka, ki je bolj komercialne sorte. Ste tudi vi opazili, da ta zbirka “na silo” ne potegne najboljšega iz avtorjev? Zbirka se mi je na začetku zdela nadvse dobra stvar in sem komaj čakala na posamezna dela, pa me je od 5 prebranih del pritegnila le Penelopina preja. Tako dvigujem roke od te zbirke.
Sedaj pa nadaljujem z Dediščino izgube. Ugotovila sem, da me moti “klamfajoč” stil pripovedi, sicer pa jemljem nazaj slabo oceno knjige, ker resnično uživam. Zgodba vleče in Indija seveda tudi:-))
Menda jo bom končala do prihoda poštarja, ki je danes nadvse pomemben, ker mi prinaša Retrospektivo, s katero bom nadaljevala ta bralno sproščeni vikend. Potem me čaka precej službenega čtiva in pa omenjeni dolgovi kresnikovcev.
Želim vam prijetne bralne praznike.
Sergej Dovlatov: Nacionalni park, Kompromis, Naši
Tri krajša dela, izmed katerih IMHO izstopa Kompromis, ki je zanimivo zastavljen. Sicer gre za razmeroma značilno “rusko” pisanje, prežeto z vodko, razbitimi družinami, večnim pomanjkanjem denarja, če delovanja sovjetskega režima in vsega, kar sodi zraven, niti ne omenjam posebej.
Zdi se, da tale knjiga ( z izjemo Kompromisa) ne dosega njegovih del, ki sta bili pri nas objavljeni pod naslovom Tujka & Kovček. Je pa branje kar luštno: preprosto bereš in ne nehaš, pa čeprav avtor pripoveduje tako rekoč vedno isto zgodbo.
Še malenkost: gre torej za tri zgodbe s 400-stranskim skupnim obsegom. Druga z naslovom Kompromis šteje kakih 180 strani in je sestavljena iz dvanajstih zgodb oziroma “kompromisov”. Vsak “kompromis” se začne z novinarskim člankom glavnega junaka, sledi pa njegova pripoved o zakulisju, torej o okoliščinah, v katerih je članek nastajal.
Veliko večino knjige je prevedla ena prevajalka, 5. kompromis, ki šteje vsega 42 strani in se po ničemer (ne po slogu ne po zahtevnosti ipd.), pa je prevedel drug prevajalec. Ne vem, morda je prevajalec ta tekst prevedel že kdaj prej, za kakšno literarno revijo, ampak vseeno bi se mi zdelo nekako primerneje, če bi tudi to štorijo prevedla ista prevajalka.
Kurt Vonnegut – Mati noč,
prebrano kot po naključju takoj po lovu na eichmanna (Zvi Aharoni – Operacija eichmann), saj nisem vedel, da je mati noč nastala na podlagi tega dogodka.
vonnegut kot vonnegut – odličen, čeprav po moje ne dosega njegovih klasičnih del; klavnice pet, siren s titana, mačje zibke, zajtrka prvakov in drugih.
ps: hvala za voščila v temi kaj pa kresnik.
Po dveh Pattersonovih detektivkah sem prebrala Drugo sestro Boleyn in tako me je povlekla vase, da mi je bilo žal, ko se je konačal, pa sem potem še brskala po spletu po podatkih o ostalih Henrikovih ženah…
Včeraj zvečer sem se začela mučiti (slab prevod ali slabo lektoriranje? ne vem, verjetno oboje) z V njenih čevljih in ker se pač mučim, jo bom verjetno kmalu odložila.
Za praznike pa bom Retrospektivo od Demšarja… se že veselim. Praznikov. Branja na sončku.
Aprilsko branje sem zaključila zelo navdušeno – dve zadnji aprilski jutri sem nadvse uživala on Retrospektivi. Mimogrede, kdaj prihaja Tanek led? Moram priznati, da so kriminalke zelo prijetna sprostitev – doslej nepoznani užitek 😉
Sedaj me bo pa nekaj dni povsem okupiral Vollidiot (Popolni idiot) Tommyja Jauda.
@aja: tanek led? odvisno od tega, kdaj se bo zdelo smiselno založbi. po moje proti koncu tega leta ali pa v začetku naslednjega.
@Oja: s peto približno na polovici; naslov za šesto; okvirni ideji za še dve. počel bom to, dokler me bo veselilo ali dokler bo dovolj ljudi želelo brati. upam.