Berem še vedno Kolaričevo, začela tudi Štefaneca (Republika jutranje rose). Saj je kar zanimivo, ampak ob vsem, kar se mi dogaja v življenju v tem času, brati z užitkom ne gre. Vsak večer pred spanjem preberem mogoče stran, dve, več pa mi ne znese. Tolažim se, da bo bolje (kdaj?).

Hvala bogu, da nisem edina. Že tri tedne prežvekujem Pokoro, pa mi prav tako zaradi vseh stvari, ki se mi trenutno dogajajo, nikakor ne konča v rokah. Knjiga bolj kot ne počiva na polici, pravkar sem jo podaljšala… Pa saj bo bolje!

Zdaj se potapljam v Tišino v oktobru, ki ste jo priporočali menda prav tu. Začetek obetaven.

Poskusimo: bo šla tema na vrh?

Tišino v oktobru sem dokončala. Prijetno gostljato branje za vse, ki jim to ugaja (sama sem bila ravno ustrezno razpoložena), a spet ne toliko, da bi bila knjiga nekomunikativna. Vseeno me je občasno malo motilo nenehno variiranje na isto temo. Prepričana sem, da bi bilo delo veliko boljše, če bi se avtor odpovedal kakim stotim stranem (ne vem, to se mi dozdeva kar pogosto).

Tema: razglabljanje o odnosih z ženskami, zlasti z ženo, ki je nekega lepega dne izparela iz junakovega življenja. Skorajda anatomsko seciranje odnosa/odnosov.

(mirno prebavljeno press)

Trezza Azzopardi: Remember Me. Po dveh tretjinah se še vedno izgubljam v zmedeni pripovedi junakinje, čeprav je zgodba intrigantna in ganljiva. Hm, hm, hm.

Misha Defonseca: Preživela z volkovi

Resnična zgodba, ki človeka pretrese, navduši in okrepi. Vsaj mene je.

Jaz sem obstala sredi Camera obscura, ki mi ni šla preveč v slast. Ma, meni se zdi ta knjiga po 100 straneh še vedno “kr neki” pisanje in sem jo odložila. Potem sem v roke vzela knjige o zeliščih in sem že cel mesec “priročniško” bralno razpoložena :-).

Dajem se z zadnjo Kunderovo knjigo, Nevednost. Najbrž jo bom dokončala, vendar vse kaže, da v meni ne bo pustila kakšne omembe vredne sledi. Mislim, da se obeta rahlo razočaranje. Resda nisem velika navdušenka nad njegovim pisanjem, pa vendar …

Ob Kunderovi nevednosti prežvečila še eno češko knjigico: Steiner ali kaj smo počeli. Češko. 😉

Ker smo bili med vikendom malo bolj potepuški, mi je zelo odgovarjal Kishon s svojima: Kamela v šivankinem ušesu in Družinske zgodbe, čeprav se kaj pretirano nisem krohotala 🙁 Ne vem, zakaj me humorne knjige ne premaknejo najbolj :-S Bi se že začela spraševati o kakšni morebitni zagrenjenosti, če se sicer ne bi zelo rada in veliko smejala 😉

Sedaj pa sem ravnokar začela brati Mahfouzov prvi del kairske trilogije in je na prvih straneh zelo, zelo okusno obetaven, tako da se mi najbrž obeta kar prijetno medpraznično branje, na polici me takoj za prvim delom namreč čaka že drugi del. Sem nameravala čakati še na tretji del in vse prebrati v enem bralnem zamahu, pa me avtor enostavno preveč mika.

Jaz in Kaminski: ljubka knjiga, no, knjiga spet ni lahkotna, kot bi lahko sodili po besedi ljubka, in vendar mi kaj drugega ne pade na pamet. Všeč mi je. Častihlepen likovni kritik hoče napisati biografijo o ostarelem in že nekoliko pozabljenem, vendar nekoč kar znanem slikarju. Vse skupaj se spremeni v (za oba) nepričakovano pustolovščino. Kako se zadeva konča, še ne vem, me pa zelo zanima.