Branje v aprilu
Rada berem “dolgočasne” knjige in v tem smislu sem si sposodila Puškinove Skrivne zapiske. Dva, tri dni sem jih od daleč gledala, in en lep večer začnem brat – šok, to je erotična knjiga. Gospod A.S.Puškin opisuje svoj seks z ženo, pa svoj seks s prostitutkami, z večimi naenkrat, opisuje, kako je organiziral seks prijateljici s petimi moškimi naenkrat, vse odkrito, z zanimivimi izrazi, ker so rahlo arhaični. Če kdo bere erotiko, priporočam.
Ko sem prelistala naprej in videla, da je vsa knjižica takšna, sem se počutila rahlo užaljena, ker se mi je spet zgodil Kon tiki, ki ni hotel biti konj, zdaj pa že dva dni razmišljam, ali sem zavrta ali ne. In berem, seveda. Da si dokažem, da nisem zavrta.
Čaka še Iztok Geister, Stol za enega. Presenetilo me je, da ima knjigo, ki ni o ptičih, ker je sicer ornitolog.
Zadovoljna z White Noise Dona DeLilla.
Po drugi strani se, spet z nekakšnim nepotrebnim mazohizmom, mučim s knjižico Laži malih žensk Susan Smith Nash, ki sem jo določila za aprilsko “straniščna književnost”. Proti koncu lahko brez slabe vesti, da knjige še nisem prebrala v celoti – in brez (tokrat) povsem nepotrebnega blebeta o “vloženi energiji” – izjavim: Delce, ki ga lahko napiše skoraj vsaka dama z nekaj prostega časa.
Je pa nekaj zanimivo: ko sem v slovenskem prevodu Laži malih žensk šla pogledat naslov izvirnika, sem se lepo nasmejala: izvirni naslov je First the dog went mad and then the cow?
Potem sem še poguglala angl. naslov, ker sem si hotela ogledati še kakšno “amazonsko” mnenje in tako preveriti, ali sem trapasta ali ne – in dobila 0 zadetkov???
Hvala Bogu za tri proste dni, končno imam spet čas za branje! In ta čas sem kar pošteno izkoristila, prebrala sem približno tri četrtine Igre prestolov. Taka luštna mala knjigica, komaj toliko debela kot Leksikon Sova :))))))))
No, resno, knjiga je popoln špeh, čez 800 strani, vendar me vleče tako, da bom najbrž spet brala tam do dveh ponoči. Pa imam že danes oči kot en zafiksan velikonočni zajček.
Igra prestolov je srednjeveški fantazijski roman. Pisatelj je menda navdušen nad srednjeveško zgodovino Anglije in je od tam veliko pobral. Zelo malo je v knjigi kakšnih zmajev ali nadnaravnih reči, veliko bolj gre za odnose, zavezništva, prevare med junaki. Glavnih junakov je en kup in se je treba kar malo potruditi, da veš, kdo je kdo. Po značajih so si precej različni, kar je dobro. Tisti, ki so pošteni in moralni, se namreč meni zdijo precej dolgočasni glavni junaki, zato je dobro, da je izbira velika :). Raje imam osebe, kot sta Tyrion ali Arya kot pa Stark in podobni.
Knjigi kar precej očitajo, da je nasilna, nemoralna in podobno, ampak kaj vem, zame je to prej plus kot ne ;). Poleg tega ne vem , če niso take kritike bolj reklama ( kdo pa bi bral politično korekten srednjeveški roman !? ) ali pa so nekateri bralci res take občutljive mimozice.
Pa še to: lepo je enkrat za spremembo spet brati dober prevod. Čeprav sem najprej malo debelo gledala pri nekaterih besedah, sem se jih do zdaj že tako navadila, da se mi zdi, da drugačni prevodi enostavno ne bi bili tapravi. Res pohvalno, da so še prevajalci, ki se tako zelo potrudijo!!!!
Z izjemo Igre prestolov sem namreč zadnje čase popolnoma nehala kupovati knjige, ker to, kar si upajo založbe ( Meander, Učila, Prešernova…) prodajati kot slovenski prevod, je enostavno že kriminal!
@Poppy: to, kar praviš o Meandru, Učilih, Prešernovi …
Vse bolj se mi zadeva, da je slaba kakovost knjig iz založb, ki jih omenjaš, tudi stvar urednikov.
Vloge urednikov pa nikoli ne omenjamo, čeprav je prav na njih velik del krivde za izhajanje slabo narejenih knjig: ONI izbirajo knjige, ONI izbirajo prevajalce, ONI izbirajo lektorje (če sploh), ONI presodijo, ali/kdaj je knjiga zrela za izdajo. Pa se njih kdaj pribija na križ sramote? Ne.
Sama sem si v zadnjem času prav zato začela z zanimanjem ogledovati tudi imena urednikov. Imena lektorjev so itak objavljena le izjemoma, največkrat gre za založbe, ki jih 1. sploh še imajo, 2. so njihovi lektorji vsaj solidni.
Meni se je že nekajkrat zgodilo, da me je zanimalo, kdo bo lektor mojega prevoda, pa sem dobila v odgovor: “Ah, saj ne rabiš lektorja. Bom že jaz enkrat preletel/a, pa bo.” Takšen odgovor naj bi prevajalcu dvignil ego, v resnici pa ga samo pahne v veliko negotovost in tudi bojazen. Sam pa še kako dobro ve, da gre v resnici samo za “šparanje”.
Vsak prevajalec, pa naj je še tak car (čast cca. petim izjemam), potrebuje še eno izurjeno, dobro “neodvisno oko”, ki bo šlo skozi njegov prevod. No, tega luksuza smo deležni vse redkeje.
Ko gre za založbe, ki jih omenjaš, se tudi meni zdi, da za prevajalcem prevoda ne prebere nihče več – ali pa so ti ljudje, naj gre za lektorje ali urednike, še manj kompetentni od njih. Urednik, ki ne zmore za silo očistiti takih prevodov, no …
nekako sem prebrala Foucaultovo nihalo (Umberto Eco). Nekako pomeni, da sem ga bolj kot ne samo prelistala…
Saj v začetku sem lepo prebrala vsako stran, ampak me sploh ni potegnilo noter. Še Ime rože mi je samo zato fajn, ker sem si jo v spominu lepo skrajšala in vse tisto dolgovezje odmislila :)))
Baudolino… no ja, za moj okus tudi preveč dolgovezna knjiga.
Zdaj imam Kodrlajsastega pitona …
Katja se popolnoma strinjam s tabo, le da bi jaz k temu dodala tudi direktorje, ki režejo finančno pogačo. In če za lekturo namenijo 0€, se lahko še tako zavzet in natančen urednik nekam zaleti, če sam ni lektor in še kaj v eni osebi.
Je pa res, da večinoma vse leti na prevajalce, za katere sem prepričana, da prevoda ne morejo do konca izpiliti, ker jim v glavi ob slovenskem tekstu skozi knjigo ves čas v ušesu vzporedno teče tekst originala. Delo mora dodelati lektor, ki ne pozna originala in ki mora vedeti, kako mora stvar zveneti v slovenščini. Lektor lahko popravi še tako slab prevod in zato naj bi ga tudi imelli. Da ne govorim o še tako potrebnih korekturah, ki bi jih moralo opraviti po mojem najmanj 3 korektorji, ampak to so pa že sanje … Ker tudi lektor ne more odkriti vseh tipkarskih napak, zato je potrebnih kar nekaj parov pozofnih bralcev.
Prevodi so slabi in knjige so polne napak, če se pretirano špara …
Prebrala S.Plath – Stekleni zvon. Jezik je preprost, kar me je na začetku branja motilo, se pa jezik sklada z vsebino in glavno osebo, ki je najstnica iščoča se v svetu in nagnjena k samomoru. Zelo tankočutno branje. Še posebej za tiste, ki se še spomnijo more najstniških let…
A.Baricco – Ocean morje, kjer pa me je prevzela gostobesednost in zapletenost stavkov. Vsebina mi je nekako ”odletela” mimo, ker sem se ukvarjala samo s stavki in izborom besed, tako da pride ta knjiga še enkrat na vrsto za branje. Kljub temu, da ne poznam originala imam občutek, da je v ta prevod vloženega ogromno razmišljanja in izbiranja.
S.Tratnik – Tretji svet, ki jo uvrščam tudi pod rubriko ”prebrano na en dah”. Govori o študentki – lejzbiki, ki seveda skriva to kar je (dogaja se ob koncu 80-ih let), nakar se znajde na mednarodnem mitingu lejzbik v Ženevi, kjer se ji odpre čisto drug svet. Ob vrnitvi se seveda spopada s starim, skrivnim načinom življenja.
Prebrala sem do konca Single white e-mail, en tak chick-lit romanček, pri prebiranju katerega je edina stvar, na katero sem ponosna, to, da sem končno spet enkrat prebrala nekaj v angleščini.
Začela Izpred kongresa Jane Kolarič (upam, da nisem zgrešila imena avtorice). Kar v redu, zanimiv zaplet, ampak moje nezadovoljstvo ob branju naših avtorjev (predsodek?) mi zaenkrat brani, da bi prav blazno uživala. Bomo videli, mislim, da bom prebrala do konca.
Med prebiranjem Kresnikovih kandidatov sem se mimogrede posladkala z Borgesom Historia universal de la infamia.
Se bom pa v kratkem lotila Flannery O´Connor, ker me je Katja vzpodbudila in ker je že čas, da se ta knjiga prebije na vrh čakalne vrste. Knjigo imam namreč že od leta 2003 (v hrvaškem prevodu) doma na polici med prvih deset knjig, ki čakajo na branje, pa se ji nikakor ne uspe prebiti v moje roke :-((
@aja: O’Connorjeva je ena od knjig, ki se jih mirno lotiš v slovenščini … no, če imaš doma hrvaškega … škoda.
Katja, pri knjigah ki kakšno leto prej (ali celo več, kot v tem primeru) izidejo na Hrvaškem, se mi dogaja, da knjigo dobim v dar ali jo kupim na dopustu na Hrvaškem in jo potem pač v hrvaščini preberem. Tako da jo bom prebrala v hrvaščini, ki je itak moja napol materinščina, čeprav bi jo z užitkom v slovenščini, sploh glede na prevajalko.
Še eno knjigo sem dokončala danes: Partija indijskega šaha Françoisa Emmanuela.
Delo je križanec brkljanja po sebi in iskanje taistega, potopisa, detektivke, vsekakor pa teče počasi, uglajeno in prefinjeno.
Partija indijskega šaha mi je bila všeč, morda je (za moj okus) za odtenek preveč “usodnostna”, in vendar mi je bilo branje v precejšen užitek, za kar ima najbrž nemalo zaslug (še en) sijajen prevod Suzane Koncut.