Ker ne vem, kaj naj bi ta izraz pravzaprav pomenil, me zanima, kaj o tem menite vi?

Evo, javlja se ti tovrstni “strokovnjak” 🙂

To pomeni, da znaš napisano obrniti na levo (vidiš eno plat), pa spet na desno (vidiš drugo), malo pretreseš… (in ven pade nekaj tretjega). Vsekakor zelo zanimivo, če imaš veliko domišljije. Lahko pa tudi precej obremenilno, če ni možnosti za dodatna pojasnila. Vse – morebitne – namige, prikrivanja, nejasnosti si razložiš čisto po svoje in zato lahko tudi precej napačno.

Naj bodo stvari še tako jasne in prezentne, zmeraj je odvisno, kakšno je razmišljanje tistega, ki piše in drugega, ki bere. Včasih celo ponovitve branj ne dajo enakih zaključkov…

No, res pa je, da tukaj ne govorim o nekem strokovnem tekstu – tega se bere samo tako, kot je pisan.

Zame je branje med vrsticami npr. tolmačenje diplomatskega leporečja, kritika, ki noče užaliti, ker kritik pozna ustvrjalca, potem pa nekaj naklada …
Tisti, ki se važičkajo s teoretsko psihoanalizo, bodo pobrali Lacanovo verzijo, da je branje med vrsticami v resnici tisto prepovedano, saj veš interdit in inter-dit (prepovedano in med-povedano) … (Saj ne da bi bral Lacana, slučajno sem nekaj listal in naletel na tole.)
V glavnem vse, kar ni neposredno izraženo, a je nalašč vključeno v tekst.
Po mojem mnenju branje med vrsticami nikoli ni naključno, temveč posledica hotenega vključevanja sporočila.

Se strinjam z Iztokovo razlago. V bistvu je predpogoj za branje med vrsticami, da pisec med vrsticami sploh kaj napiše, čeprav fraza “pisanje med vrsticami” ne obstaja :-).