Branje med vrsticami
Na spletni strani Založbe KRES sem prebral tudi naslednjo novico, katero sem prekopiral v celoti in vam jo posredujem v branje, lahko pa tudi komentiranje. Upam, da se boste tudi sami naučili ‘brati med vrsticami’.
Čakam te, Rozalija
http://www.e-kres.si/index.php?area=news&subpage=news/display&id=11
(prevod – gospa Jana Osojnik)
——————————————————————————–
O prvem svitu zadoni skozi gozd predirljiv žvižg.
Veverica Leška skoči iz postelje in zakriči: »Že grem!«
Dobro ve, kdo stoji pod drevesom in jo kliče.Rozalija je, mala navihanka iz sosednje družine svizcev.
Leška urno zdrsi po deblu in prijateljici jo ucvreta na bližnjo jaso. Najprej naredita nekaj kozolcev. Potem Rozalija privleče iz žepa pet smrekovih storžev in prične se prava cirkuška predstava.
»Uf, ne morem več!« zasope Rozalija in se zavali na kup jesenskega listja. »Tako mehko je, kot moja postelja. Zima je pred vrati in zato…«
»Kaj zato?« zanima Leško.
»Zato bom morala oditi.«
Leška poskoči: »Oditi? Zakaj oditi? Kam?«
»Svizci zimo prespimo, veš,« ji razloži prijateljica.
»Ampak ne skrbi. Ko pride pomlad, bom spet tu.«
»Šele spomladi? Šele takrat?«
Leška je obupana.
Rozalija vsak dan bolj na široko zeha.
In nekega večera…
»Zdaj pa že kar stojé spim,« zamrmra. »Res moram oditi.«
»Pogrešala te bom,« zašepeta Leška.
»Tudi jaz te bom pogrešala. Toda v sanjah se bom še vedno igrala s teboj. Pazi na najine storžke in misli name, ko se boš žogala z njimi.
Le še objameta se – in Rozalije ni več.
Zvečer Leška ne more in ne more zaspati.
Vso dolgo zimo brez prijateljice, le kako bo zdržala?
Mamica jo tolaži. »Lahko se igraš s svojimi bratci in s prijatelji iz gozda!« ji predlaga.
»Ja, saj vem,« smrka Leška. »Ampak to ni isto.«
Naslednje jutro je dežela prekrita s snežno odejo.
Leška se gre z bratci in sosedi sankat.
Toda brez Rozalije je vse skupaj en velik dolgčas.
Tako osamljena je.
Da bi pozabila na svojo žalost, poišče nekega lepega dne smrekove storže in jih vrže v zrak.
»Ujemi jih, Rozalija!« zamrmra.
V tistem hipu pade en storžek na tla in se zvali po zasneženem bregu. Hitro, hitreje, še hitreje… in vedno bolj debel postaja.
Ko ga Leška ob potoku spet najde, je že velika bela kepa.
Kot snežakova glava, pomisli veverica. In mu brž napravi še ogromen trebuh.
»Prav lep si!« reče.
»Hvala!« odgovori vesel glas.
Leška se zdrzne. »Kaj? Ti znaš govoriti?«
»Ja, pa peti tudi. Jaz sem Jos in pojem kot kos!«
»Jaz sem pa Leška in… in… nobena pesmica mi ni pretežka!«
Čez zasnežene hribčke zadoni prešeren smeh.
Mala veverica Leška zdaj dan za dnem obiskuje svojega snežaka in vedno ima zanj kakšno presenečenje.
Jos je vedno dobre volje. Skupaj sestavljata uganke, rime, pesmi in šale.
In sneženi mož pozna toliko zgodb!
Leška pa mu pripoveduje o prijateljici Rozaliji, ki v svojem rovu spi zimsko spanje. Ko mu na piščalko zaigra še Rozalijino najljubšo pesmico, veseli snežak zapoje. In vsi ptički zapojó z njim.
»Glej, prve pomladanske rožice so pokukale na dan!« reče Jos nekega dne. »Tvoja prijateljica se bo kmalu zbudila. Jaz bom pa odšel.«
Leška poskoči: »Odšel boš? Kam boš odšel?«
»Vsi snežaki se na soncu stopimo. Tudi jaz bom s potočkom odžuborel v dolino.«
Ubogi veverici gre na jok.
»Ne bodi žalostna,« jo tolaži Jos. »Saj bo naslednjo zimo spet snežilo.«
Čez nekaj dni prikoraka Leška spet k potoku. Sredi velike luže pa odkrije le vejico, en sam smrekov storž, svoj mokri šal in star klobuk.
Zbere vse skupaj in žalostna sede pod bližnje drevo.
Dan za dnem potem opazuje, kako se odpirajo popki. Čisto počasi. Drug za drugim. Nenadoma pa…
Čez jaso zadoni znani žvižg.
»Rozalija! Končno. Tako težko sem te čakala!« Prijateljici si kar padeta v objem.
»Kaj si počela te dolge mrzle dni?« zanima Rozalijo.
Vse bi rada izvedela, prav vse.
In Leška pripoveduje, pripoveduje…
»Sneženi mož da je bil? Nisem ga še videla,« se čudi Rozalija.
»Veš kaj,« se domisli veverica. »Ko pride jesen, ti bom povedala vse njegove zgodbe. Morda boš potem ostala budna, dokler ne pade prvi sneg. In takrat bova skupaj postavili snežaka!«
»Ja,« poskoči Rozalija. »Ja, ampak zdajle se greva pa igrat!«
Poiščeta smrekove storže in se ob žuborečem potočku še dolgo veselo žogata.
——————————————————————————–
ZA STARŠE (Strokovna priloga k revijama CICIDO in CICIBAN)
Ne priporočamo
– SVETOVNA KNJIŽEVNOST
Geraldine ELSCHNER in Xaviere DEVOS: Čakam te, Rozalija
Založba Kres, 2004
Kratka sodobna pravljica pripoveduje na prvi pogled o prijateljstvu, prikrito pa o istospolni ljubezni – kar ni sporno. Sporna je tematika promiskuitete in to pod pretvezo prijateljstva. Bralci, ki bodo brali le odkriti pomen, bodo besede veverice Leške in svizca (svizčevke) Rozalije dobesedno razumeli kot prijateljstvo. Bralci, ki bodo brali skriti pomen, bodo zasledili tudi zlorabo besede prijateljstvo. Besedilo govori o »prijateljstvu« v času, ko t.i. svizčevka Rozalija spi zimsko spanje in se veverica Leška »tolaži« s heteroseksualnim prijateljem snežakom Josom. Številna namigovanja in skrite pomene pač pozoren odrasli zlahka opazi (npr. veverica se dvakrat odzove žvižgu Rozalije (call girl), živalci se igrata s storži (spolni simboli) in se obe zasopli zavalita na posteljo iz mehkega listja (priljubljen topos številnih »pravljic za otoke«). Rozalija kot svizčevka zimo pač prespi, pred tem pa se »prijateljici« poslavljata in govorita o tem, da se bosta pogrešali, npr. Rozalija: »Toda v sanjah se bom še vedno igrala s teboj. Pazi na najine storže in misli name, ko se boš žogala z njimi!« Potem pridejo, citiram: nespečnost, tolažba, dolgčas, osamljenost, žalost, iskanje nadomestnih (moških) prijateljev, toda to »ni isto«. To je le eden izmed številnih namigov, najbolj jasen je: »Da bi pozabila na svojo žalost, poišče nekega lepega dne smrekove storže in jih vrže v zrak.« Veverica Leška si sama naredi »moškega« prijatelja, ampak iz snega. Opis »prijateljstva« med veverico Leško in snežakom Josom je res zgolj opis in predvsem prozoren. Pretveze se kar stopnjujejo, npr. ta čas, ko se veverica tolaži s snežakom, si lajša vest: na ravni besed pripoveduje o prijateljici Rozaliji, medtem ko se na ravni dejanj tolaži s »prijateljem«: Deskriptivno prijateljstvo se konča tako, da se snežak stopi, ker ga avtorica uporablja le kot nadomestek. Na koncu se Leška, tako kot na začetku spet odzove na Rozalijin žvižg – »dekle na poziv« ji vse pove o snežaku, ki je le tolažba v odsotnosti »prijateljice«.
Prijateljsvto je pojmovano kot sredstvo in ne kot cilj in je pomen besede spet zlorabljen v svetu neiskrenih odraslih. Ni sporna tematika, sporen je način in papirnate vrednote sprenevedajočih se otročjih odraslih, ki pričakujejo odraslost od otrok. Tekst pripoveduje eno tematiko, podtekst pa drugo. Pričujoča slikanica govori o ljubezni kot sebičnosti v troje. Tako kot niso vsi svetniki, ki hodijo v cerkev, tudi niso vsi umetniki, ki objavljajo knjigo.
Dr. Milena Blažič
Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani
Bog se usmili, kakšna bedarija!
Pa Harry Potter je gay, pa hobiti iz Gospodarja prstanov so pedri, sploh vse knjige na svetu prikrito govorijo o nečem popolnoma drugem in vsak človek na svetu, ki odpre usta, hoče povedati nekaj popolnoma drugega, bla bla bla itd……. A je res treba popolnoma vse na svetu “strokovno” umazati????
Jaz sem očitno ena od tistih idiotov, ki med vrsticami ne znajo brati in sem zgodbo prebrala kot eno povprečno pravljico in mi nič drugega še na misel ni prišlo. Za vse te “pametne” razlage raznih dr.mr.fr. imam samo en komentar: It takes one to know one! Če imaš v glavi, da je svet pokvarjen, nemoralen in zahrbten, boš povsod videl potrditev….
Moram se še enkrat oglasit. Še pred spanjem mi ni dala ta analiza miru in me sedaj bega vprašanje – ali sta junakinji moje naj pravljice Regica in Skokica tudi istospolno usmerjini žabi? Vem da je ta analiza zgolj priporočilo, ki ga starši upoštevajo ali pa ne. In vendar! Ali se ne začne s takimi ”priporočili” sejanje semena v starših, po nesprejemanju kakršnekoli dugačnosti, vzpodbujanje nestropnosti? In konec koncev – kaj je narobe s tem, če sta ”moji žabici” več, kot le dobri prijateljici? Rešitev? Bom pač pred svojimi otročički skrivala knjigico. Kaj pa če sta ….
Veste kaj, tole se mi pa zdi kar nekam neverjetno. Sploh s trani g. dr. Blažićeve. V tej slikanici pa res ne vidiml jubezenskih čustev med veverico in svizčevko. Tudi njeni argumenti, da zanjo ni sporna istospolna ljubezen, ne zdržijo. Kaj sploh očita tej slikanici? Svizčevka in veverica sta prijateljici, nikjer ni zapisano, da bi bili kaj več, pa tudi otroci tega ne vidijo.
Mislim, da bi bilo pametno, da se g. dr. oglasi.
Žalostno se mi zdi. Pa še nekaj: če bi avtorica imela zares v mislih istospolno prijateljstvo in to temo, se mi zdi, da je korektno napisala ali mogoče gospa Blažićeva misli, da bi morala biti bolj konkretna.
Pa naj jo napiše ona, saj je strokovnjakinja za mladinsko književnost, pa naj bo bolj nazorna.
Še vedno pa mislim, da v tej knjigi ne gre za istospolno ljubezen, gre za njeno nestrpnost, pa če prizna ali ne.