bralni nahrbtnik
Ojla!
Sem vzgojiteljica v vrtcu in že kar nekaj let zapored se lotevamo projekta bralni nahrbtnik. Ker pa bi ta projekt želela izpeljati tudi letos, se obračam na vas in iščem ideje. Vsako leto staršem predstavim projekt in vsako leto so izdelki, ideje, “zanimivosti” s strani staršev in otrok enake (risbice, vtisi otroka, kakšna lutka,…). Ima mogoče kdo kakšen predlog ali izkušnjo, kako bi to lahko izpeljali še kako drugače, kaj bi lahko staršem še predlagali, da naredijo v povezavi z izbrano knjigo. Hvala za ideje.
Bistvo bralnega nahrbtnika ni v tem, da izdelke delajo sami starši, ampak naj bi skupaj z svojim otrokom ustvarjali na temo ,ki je v knjigici. Pri nas imamo take izkušnje, da starši skupaj z otroki izdelajo lutke (npr. glavnega junaka, napišejo drugačen konec, izdelajo pobarvanko (npr. narišejo nekaj iz knjigice), ki jo nato fotokopiram in lahko vsi otroci iz skupine to barvajo, če želijo.
Kaj takih idej me zanima, če jih kdo ima.
Ja, pri nas smo bralnega nahrbtnika vedno veseli, a verjemi, da nam zmanjkuje časa. Vedno se potrudim in otrokoma preberem vse, kar je v njem, potem mora pa že nazaj v vrtec. Moja dva imata zelo rada, da eno in isto knjigo žvečimo kar nekaj časa, vsaj trikrat, pri bralnem nahrbtniku pa je veliko tudi hitenja.
Sicer vtise rada napišem, a kot je že ena rekla, me tudi obremenjujejo. Sem pa vesela, če je kdaj v nahrbtniku tudi kakšen članek za starše. Kakšna knjiga, ki jo ponavadi vsaj preletim. Kakšen dober priročnik o vzgoji, izdelavi česa zanimivega, ipd. Da bi bil pa teden, ki je že tako obtežen z brezštevilnimi obveznostmi, še bolj obremenjen zaradi nahrbtnika, da bi morala delati lutke in ne vem še kaj, pa hvala lepa. Saj damo tudi izdelujemo stvari, a so nekako povezane s praznovanji (barvanje pirhov, izdelovanje okraskov, sajenje rožic, izdelovanje mask (to delamo včeraj in danes) in prav ta teden imamo tudi bralni nahrbtnik. Kdaj pa naj izdelujemo še lutko? Halo, a se lahko vsaj stuširam?
Saj je vse lepo in nahrbtnik je krasna ideja! Res se mi zdi, da je to super, da bolj ne bi moglo biti, a ne naredite iz bralnega nahrbtnika breme za celo družino. Pustite nam, da beremo v miru in uživamo in se pogovarjamo o tem. Če si pa otrok želi kaj narisati v zvezek, mu je pa to tako ali tako dovoljeno. Zakaj je treba vse tako prekleto storilnostno naravnati? Zakaj toliko obremenjevati? Ali ni knjiga namenjena, da se umaknemo iz te hektike? No, razmislite malo o tem!
Sploh pa, ali ni po najnovejši doktrini odsvetovano, da se riše in oblikuje potem, ko je ilustracija že videna, zaznana, torej slikanica prelistana in prebrana, ker otrok poskuša posnemati in ne riše po svoji domišljiji? Kako se že imenuje ta metoda? Gotovo veste, če ste vzgojiteljica.
Pa brez zamere! Sem mama, ki rada bere, rada ustvarja, se rada pogovarja s svojima otrokoma in se obupno bori s časom.
Seveda, pozabljamo, da je pogovor vreden več, kot nek izdelek. Stik, stisnjen otrok v naročju, ki zna pokomentirati pravljico, ko je prebrana. Je pa res, da tega ne morete prijeti v roko in obesiti na steno.
Moja otroka sta si včeraj v knjižnici nabrala vsak polno naročje knjig, oba rada ustvarjata, saj to tudi jaz doma ves čas počnem, ko sem prebrala odgovor bejbiborn sem pa pomislila – welcome to the club.
Vedno več domačih nalog, tudi v devetletki je takih, da morajo zraven sodelovati starši, občasno pa še stari starši, k sreči ti bolj s svojimi spomini. Hej, mi smo svojo osnovno šolo že dali skozi!! Zakaj jo moramo s svojimi otroki še enkrat?
Pa še naša izkušnja z bralnim nahrbtnikom: na roditeljskem smo bili starši pobudniki nahrbtnika, mi smo doma knjigice iz nahrbtnika vedno z velikim veseljem prebrali, tisti “output” je pa tudi za nas muka. Deloma zato, ker moja otroka nista kaj preveč navdušena prav nad risanjem, mali tudi ne, starejša pa se sploh pritožuje, da imajo v 4 r/9 še vedno toliko barvanja in ilustriranja prebranega, ona pa tega ne mara in potem kar nekaj načečka, zadovoljen ni pa nihče – ne ona, ne jaz, ne učiteljica. Ok, recimo, da sem se jaz že sprijaznila, no. Tako je breme nahrbtnika še toliko bolj na mojih ramenih. Čas? Kaj pa je to? Ta se redko ustavi pri nas doma.
Kitty
Res se sprašujem zadnje čase, kdo hodi v vrtec in šolo. Otroci ali starši. Starši hodijo po knjige za otroke, starši delajo plakate, starši morajo na razne delavnice v vrtec, da se (kao) ustvarja skupaj z otroki…
Moje mnenje je, da kdor nima v sebi občutka, da bi bral, sodeloval in delal z otroki, ga tudi razni bralni nahrbtniki, značke in “prisilne” dejavnosti ne bodo spremenile. Še več, nastane kreganje, slaba volja itd. Kar precej je zadnje čase negativnih mnenj in jih čisto razumem. Namesto da bi po prihodu domov v miru poklepetal z otrokom, mu skuhal, ga pocrtal, se zaženeš v knjige, domače naloge, letiš v šolo in …
Moti me tudi to, da vzgojiteljice in učiteljice ne pridejo v knjižnice in ne povedo, katere knjige priporočajo ali jih dajo za domače branje. Knjižnice bi naročile več izvodov, a ker ne vedo, kaj kupit, se na koncu zgodi, da imajo le 1 knjigo za 30 otrok. Knjige so tudi razprodane. Kljub prošnjam se ne potrudijo in ne sporočijo. Žalostno, a resnično. Razumem, da se odločajo za projekte, ki so točkovani in na njihovi podlagi napredujejo, vseeno pa bi morali razumeti tudi starše. Nekateri imajo službe do večera, pa tudi dva, tri otroke.
Moji starši pravijo, da skoraj niso vedeli, da hodim v šolo. Danes pa kot sem že rekla, v šolo hodijo tudi starši. Res pa je, da so nekateri otroci zelo nesamostojni in jim starši dajejo potuho – celo delajo namesto njih.
Vesela sem, da nisem edina, ki ni supermama. Sem se ob odgovoru na moj post kar malo zasekirala. Ampak jaz še vedno mislim, da je bistvo bralnega nahrbtnika branje in ne “spremljevalne dejavnosti”. Že tako mislim, da je v vrtcu bistveno preveč likovnega ustvarjanja v primerjavi z ostalim. Če malo karikiram: narisati morajo že skoraj vse, ob kakršnikoli dejavnosti, praktično, če nekdo rigne, je tudi to treba narisati.
Iz tršega papirja se izstriže nekaj krogov (lahko velikost kozarca) in nanje poljubno nariše glavne osebe, predmete.. pač tisto kar ti je ostalo v spominu po prebrani zgodbi.
Na hrbtno stran se z močnejšim selotejpom, lahko je kar navaden izolirni trak (se dobijo tudi barvni) prilepi varnostna sponka… ali zaponka… ali.. kako-se-ji-že-reče…. jaz ji še vedno rečem kr knofljica :)))))))))) al pa knofla! :))))
no, te narejene priponke lahko nanizane v zgodbico pripnete na kakšno podlago, zaveso, trak, ki ga napeljete po igralnici od ene stene do druge. Morda je edino nevarno, če bi kakšen otrok poskušal kako ostra je sponka.. :))
@bejbiborn:
na to tvoje: “Že tako mislim, da je v vrtcu bistveno preveč likovnega ustvarjanja v primerjavi z ostalim. Če malo karikiram: narisati morajo že skoraj vse, ob kakršnikoli dejavnosti, praktično, če nekdo rigne, je tudi to treba narisati.” se moram odzvati.
to, kar omenjaš, seveda NI LIKOVNO USTVARJANJE, ampak takoimenovana “pasivna likovna vzgoja”, pri kateri prepotentne in nič razmišljujoče vzgojiteljice in učiteljice vsako dejavnost zaključijo s tem, da to otroci potem še narišejo. to je pedagoška zabloda in početje, o katerem na faksu med študijem vsaj stokrat slišijo, da naj se ne počne!!!!!!!
Najslabše pri vsem skupaj je, da si ta kvazi likovna mašila pri vsaki dejavnosti potem pišejo kot opravljene ure LV. in tako otroci ne dobijo nič od PREPOTREBNIH spretnosti, sposobnosti in znanj o vizualnem in likovnem svetu, v katerega vstopajo.
cilji likovnega področja so izredno kompleksen strokovni pedagoški sistem, ki ima za nalogo otroka vizualno in likovno pripraviti za življenje v našem, vizualno skrajno ekstenzivnem svetu.
nad tem upravičeno negoduješ, s tem pa, da je v vrtcih in OŠ preveč likovnega ustvarjanja pa se ne morem strinjati. ODLOČNO PREMALO GA JE!
če razpredam še malo naprej: še hujše so (nekatere) pomočnice vzgojiteljic in učiteljice v oddelkih podaljšanega bivanja, ki otroke mirijo z raznoraznimi pobarvankami (pred kratkim se je neka vzgojiteljica na tem forumu hvalila, kako jih ponuja otrokom in to celo svetovala – se mi zdi), pred katerimi stroka prav tako SVARI in jim na faksu vbija v glavo, kako slabo je to. slabo za razvoj otrokove predstavljivosti, za likovno samozavest, za razvoj estetskega čuta, etc., etc., etc…
Vsak normalen starš bi se temu moral postaviti po robu in zahtevati, da naj otroci, če že “likovno ustvarjajo” delajo sami, saj je njihova domišljija brezmejna, njihova likovna predstavljivost pa takšna, da se je ob njej še en picasso učil vse življenje.
intuitivni, izrazni, desnohemisferni, emotivni del izobraževanja bi moral biti večji, ne pa da, tako kot pravilno ugotavljate zgoraj, sodobna šola zmelje otroka v neužitni, z nepotrebnimi podatki nabasan čevapčič, ki ne zna čutiti! to pa, ponovno, ne pomeni, da je preveč likovnega izražanja. prej špremalo
in čisto na koncu, bejbiborn: kaj pa je nenazadnje slabega v tem , če otrok riše?
pilgrim, dobro napisano. V bistvu sem se slabo izrazila: tele “pasivne likovne vzgoje” je preveč in me zelo moti. Prav brez zveze se mi zdi, da imajo tako noro produkcijo nekih risbic: naša 5-letnica vsakodnevno prinese domov po nekaj risbic, narisanih s flomastri, vse pa so enake: neke princeske, ki jih vsa dekleta rišejo enako izumetničeno. Dobro, mogoče je to faza, ampak še jaz, ki nisem pedagog, otroka vzpodbujam k risanju še česa drugega in to ne ravno s flomasti (pač jih ne maram, ne samo zaradi madežev!). Saj tisto, kar prinese domov konec leta v mapi je super, človek res vidi, koliko si vzgojiteljica prizadeva, kaj vse jim nudi, kako so noro ustvarjalni. Ampak tega risanj zaradi zabijanja časa in posledičnih izdelkov (ko otroku ne moreš reči, da je res lepo narisal), ki jih ni kam dati, tega pa ne maram.
In še jaz čisto na koncu: nič ni narobe s tem, da otrok riše. Zame je narobe, ČE se tako zelo veliko ukvarjajo z likovno umetnostjo, da se premalo ukvarjajo s stvarmi, ki so ZAME pomembnejše: z jezikom, logičnim razmišljanjem, spoznavanjem okolice, narave, ne vem, prometnih predpisov, splošnih življenjskih zakonitosti, nenazadnje glasbo, gledališčem, filmom, gibanjem… Poglej: hodila sem na naravoslovno gimnazijo in cenim predvsem tovrstno razmišljanje in znanje.To se mi zdi pomembnejše od risanja. Zavedam pa se, da se z vsem tem ukvarjajo in da so dejavnosti povezane, da tudi pri likovnem ustvarjanju lahko obdelujejo kako od teh tem… Poleg tega nikakor nočem kritizirati našega vrtca, ki je res super. Ampak v splošnem imam kot mama vtis, da se zelo veliko ukvarjajo z likovno vzgojo. Pa tudi večina popoldanskih ali sobotnih otroških delavnic je ustvarjalnih v smislu risanja, rezanja, lepljenja.
Lp
bejbiborn
Ne vem, kako je drugod, a zadnjič je bila pri nas skupina otrok in nisem mogla verjet, kako malo poznajo otroške pesmice. Komaj smo našli eno, ki so jo vsaj približno znali vsi: Zima zima bela, vrh gore sedela… Ko sem bila jaz majhna, smo se jih v vrtcu non stop učili in še danes jih znam. Res sem bila negativno presenečena.
Na živce mi gre, ker se nekaj v šoli ali vrtcu začne, dokonča naj se pa doma in potem prinese pokazat. Če že moram tja, ok, bom reskirala tisto uro ali dve, nikar pa mi naj mi ne nalagajo obveznega dela še za domov. Na koncu smo ocenjeni starši, ne pa otroci. Pa ob raznih praznikih: starši pridemo v šolo delat voščilnice, jih prodajat, delat venčke… Danes je že vsaka reč projekt, napihnjen do neba. V življenju pa ima vsaka mama kup projektov tudi doma, za štirimi stenami.
Stokrat bolje bi bilo, če bi otroke peljali na sprehod, pa tudi če samo gledajo, opazujejo ribe, krave, ovce, drevesa, rože, ljudi na cesti… Tudi ure pogovarjanja, izražanja čustev so po moje veliko bolj pomembne kot pa te likovne delavnice. Res jih mrgoli in mi že presedajo. Rada ustvarjam, a takrat, ko nam paše in tisto, kar mi želimo. Pa čas si izberemo sami, ne pa da nam ga vsilijo.
No pa še mnenje z obeh strani – delam v šoli v prvi triadi, tudi mi še vedno pripravljamo delavnice za starše, čeprav tudi meni kot mami včasih taka sodelovanja presedajo, ker tako kot ostale, radi preživljamo družinski čas po svoje – zakaj potem?
Po eni strani nas v to ” silijo” letni načrti, vodstvo, po drugi je to promocija šole, ker se ob manjši nataliteti borimo za več otrok,
je pa tako, da take stvari tudi učiteljice zelo obremenjujejo, za njih se je treba dobro pripraviti, poleg rednega pouka, s tem, da to vsaj na naši šoli ni nagrajeno finančno, zelo redko pa s točkami za napredovanje, tako, da ne mislite kolikšen dobiček imamo s tem
@tinkarca – tega, da bi imela šola od teh zadev dobiček ne mislimo.
Ne samo to, še več, tega tudi ne pričakujemo. Da bi imela šola dobiček pri čemerkoli, mislim. Glede na to, da se financira iz naših davkov in dajatev 😉
Kitty
Moje skromno mnenje je, da naj bi bile aktivnosti v vrtcu omejene na vrtec in ne obremenjevale staršev nekimi nalogami, za katere je vprašljivo, ali imajo sploh kakšen pozitiven učinek. Sama se iz vrtca spomnim predvsem to, da so nas naučili številne športne dejavnosti. V vrtcu sem se naučila voziti kolo, kotalkati, peljati s skirojem, čeprav je to seveda vezano na otrokovo starost. Mllajšim pa bi lahko spodbujali kreativnost z igricami in glasbo, s čimer se razvijajo kognitivne sposobnosti učenja. Otrokom tudi primanjkuje stika z naravo, zato ni čudno, da rišejo krave, ki so vijolične. Kaj pa naj sploh lahko nariše otrok, ki nima nobenih izkušenj? Pa tudi naloge, ki se ne morejo dokončati v času vrtca in se prenašajo na starše se očitno zajemajo s preveliko žlico. Le kaj bi bilo narobe če bi narisali le eno namesto petih slik?
@artepa:
dajte prosim nehajte kvasiti neumnosti, če nimate pojma.
likovno izražanje v predšolskem obdobju ni nekakšna nebodigatreba estetska dejavnost ampak izredno pomembna RAZVOJNA POTREBA oz. KOGNITIVNA NUJA. s pomočjo likovnega izražanja si otrok razlaga trodimenzionalni svet, v katerem živi. samo preko likovnega izražanja si lahko razvija VIZUALNO MIŠLJENJE, del mišljenja, ki je povezan z razumevanjem relacij v prostoru, odnos med predmeti, med barvami, oblikami. prostorskih relacij se ne da misliti in dojemati drugače kot skozi lastno likovno aktivnost. stoposto!
kaj mislite, da je vaše presojanje razdalje, ko npr. bremzate, preden se pred vami vozečemu zaletite v rit, danost, s katero ste se rodili? nikakor ne, kako se predmeti vidijo od daleč ali blizu, ste skapirali skozi likovno izražanje v predšolskem obdobju. pa to je samo en promil primerov, kako pomembno je likovno izražanje.
če ne verjamete nekomu xy s foruma, poglejte v kakšno dobro razvojno psihologijo ali drugo strokovnio literaturo s tega področja (spodaj imate nekaj najpomembnejših).
in, he, he, otroci ne rišejo vijoličnih krav zaradi pomanjkanja izkušenj, ampak zaradi kupa drugih čisto razvojnih značilnosti v času okrog 4 -5 let.
saj okrog sedmega leta vsi rišejo “pravilno”. trava postane dolgočasno zelena, oblaki so modri, vse strehe so rdeče, vse živali rjave itd.
če želite res dobro otroku, mu odprtega in ustvarjalnega odnosa do sveta barv nikakor ne uničite z našimi odraslimi klišeji o tem, kakšne barve na likovnem delu kaj mora biti.
Ker če kaj, potem je pri likovnem izražanju – ali otroka ali pabla picassa – pomembna le ena premisa: pri likovnem delu je dovoljeno vse, še najmanj pa uporabljati barvo – kot likovni element z največjo čustveno valenco (trstenjak) – odprto in v skladu z lastnimi čustvenimi vzgibi!
Literatura:
Arnheim, Rudolf – Art and visual perception
Arnheim, Rudolf – Visual thinking
Lowenfeld, Viktor; Brittain, Lambert W. – Creative and mental growth
Muhovič, Jožef – Odnos med otroškim likovnim izražanjem in
likovno ustvarjalnostjo odraslih (V PUBLIKACIJI : Anthropos. – 22, št.3/4(1990), str.9-20.)
Deloma so, deloma pa niso. Naš štiriinpolletnik npr. natanko ve, da je sneg bel in da je snežak bel, pa ga je predvčerajšnjim, ko sva risala z vodenkami, vseeno naredil tako, da je vsaka od treh krogel drugačne barve. Če razumeš, kaj mislim.
Kitty
noch einmal:
otroku pri štirih, petih letih se jebe (oprostite), kakšne barve je kaj v resnici. kar njega v tem krasnem življenjskem obdobju zanima, je njegov lastni dialog s svojimi čustvi. in ta v velikanski meri zajema tudi njegovo osebno, oz. čisto subjektivno preferenco do sveta barv – ali če hočete njegove “simpatije do barv” (spet izraz, ki ga uporabi anton trstenjak v kompleksem delu človek in barve).
torej: pustimo mi, omejeni odrasli že enkrat pri miru otroka in njegov intuitivni, neukalupljen in iskoč notranji jaz in ga nehajmo obsojati, da riše vijolične krave zaradi reklam za milko.
tako neumen pa otrok spet ni!
ne ponavljajte napake, ki že tristo let leži na smetišču znanstvene zgodovine: otrok ni pomanjšan odrasli, ampak KVALITAITVNO drugačno dojemajoče in tuhtajoče bitje od nas! pika.