(sem iskala podobno temo, prepričana, da smo jo že imeli, pa ne najdem)

No, zanima me tole:
Kaj naredite, če vam knjiga ni všeč, če vam je všeč; ali lahko berete kjerkoli in kadarkoli; imate obdobja, ko res ne morete brati, imate kakšne čudne navade, kot recimo:
Si kdo zapisuje, recimo, začetne povedi romanov (sem že imela idejo, pa se mi ne da)?
Si kdo zapisuje naslove prebrane knjig (jaz, z okvirnim vtisom o prebranem)?
Mora biti knjiga nova, sicer se je ne lotite?
Kdo sploh ne kupuje knjig?
Shranjujete vse pridobljene knjige?
Vohate knjige? Slinite prste ob listanju? Berete samo v najljubšem stolu?

Skratka, vse male stvari, povezane z branjem, vaše misli, ideje, želje. Bom pa odgovarjala sama na tole v službi, ko mi ne bo drugega za počet :))

– Če mi ni všeč, jo odložim. Zadnja leta sem se navadila, da ob tem nimam več slabe vesti.
– Če mi je všeč, jo nosim za sabo povsod, berem povsod in kadarkoli le morem. Tiste, ki so mi zelo všeč, preberem večkrat, tudi po 10- in večkrat. Berem lahko VEDNO, variira le zvrst branja: včasih mi zadiši “težje” branje, tudi poljudnoznanstveno (npr. Greenovo Čudovito vesolje), drugič nekaj povsem lahkotnega, recimo Preglove mladinske ali Musterjevi stripi. Zaradi otrok redno berem slikanice idr. otroško literaturo, vključno z enciklopedijami. Večinoma s čistim užitkom berem revijo National Geographic.
– Včasih si izpišem kak citat.
– Naslovov prebranega čtiva si ne zapisujem (napaka!), malo občutka imam po seznamu, s katerega črtam že prebrano.
– Leto izida oz. nastanka knjige zame ne igra nobene vloge. Pravzaprav sem prebrala mnogo več starih kot novih knjig.
– Občasno knjige tudi kupim, razvada, ki me stane ne le denarja, temveč tudi prostora. 🙂
– Večino pridobljenih knjig shranim in s tem dodatno prispevam k omenjeni težavi (gl. prejšnjo alinejo :)).
– Nove knjige ovohavam, starih ne. 🙂 Revijo NG obvezno, večkrat. (A je to že odvisnost? :)) Prstov ne slinim, robov knjig ne viham, da bi si kaj označevala, imam pa grdo navado, ki mi jo mama od nekdaj očita, da knjigam “zlomim hrbet” pri branju, ker ne morem brati, če notranji robovi besedila izginjajo nekam v ukrivljene globine. 🙂

Eno od spoznanj, do katerega sem prišla po lastnih izkušnjah (in ne trdim, da velja na splošno): Če je knjiga res dobra, takšna, ki ti nekaj da, nikoli ne kukaš na zadnjo stran, kako se bo končala.

Najbrž je moja edina res čudna “navada” to, da me strašno motijo jezikovne nepravilnosti v knjigah – do te mere, da sem nekaj knjig že odložila ali si jih sploh ne izposodila, ko sem videla, katera založba jih je izdala (prav mogoče sem s tem kateri naredila tudi krivico, seveda). Kadar me vsebina vendarle pretenta, da knjigo berem dalje, čeprav sem že na prvih petih straneh našla deset ali več obupnih napak, vzamem samolepilne lističe in jih lepim po knjigi, potem pa včasih tukaj ali kje drugje objavim seznam tistih najhujših, da z drugimi delim svoj gnev. 🙂 Tako se zgodi, da je knjiga polna lističev, kot bi ranjena mesta polepila z obliži. 🙂

V najstniških letih sem si iz določenih knjig, za katere danes vem, da so pocukrane, izpisovala včasih tudi cele odlomke ali strani prizorov, ki so mi bili všeč ali so me kako drugače navdihovali, tudi pesniško. Tako si je ciklus Čarovnica z griča prislužil kar svoj zvezek. :blush:

Knjigo rada podarim, ne le svojih avtorskih; nadvse vesela sem tudi, ko jo sama dobim za darilo, pa čeprav morda ni najbolj po mojem okusu.

V knjižnici pozabim na čas. Tja zahajam z ogromnim cekarjem in je vedno poln. Ob prihodu in odhodu. 🙂

K.

– berem predvsem zvečer, pa tudi če zaspim po dveh vrsticah. Ni večera brez knjige.
– če grem kamorkoli, da bo treba čakat (bus, zdravnik), imam knjigo s sabo. Včasih bi najraje koga naprej spustila, ker je branje tako zanimivo. 😉
– ko smo se preselili iz stanovanja v hišo sem dodala novo navado – v vsakem nadstropju imam kakšno načeto knjigo, da mi ni treba letat, ko se mi pokaže nekaj minut časa
– med namakanjem v banji obvezno tudi berem
– imam nekaj kazalk, ki so mi ljube, če sem ravno brez vtaknem v knjigo kar mi pride pod roko. To potem ostane v knjigi do konca
– knjige, ki so mi všeč, preberem velikokrat
– odkar mi je spisek željenih knjig pojedel mobitel sem brez. iščem jih sproti, rezerviram v cobissu, da ne pozabim, pa je
– knjige tudi kupujem, zase, za darila,… – običajno jih obdržim, tudi če me ne zanimajo več. nekako “se knjig ne daje stran”
– brala sem že tudi po poti, ko sem šla peš iz službe. Če je blo pa zanimivo, noooo…
– včasih sem izpisovala kakšne stavke, misli iz knjig. celih odlomkov nikdar. Jooooj, ko zdaj berem za nazaj vsa tista najstniška vzdihovanja… me zanima, kaj bi zdaj, “na stara leta” našla v istih knjigah.
– zmotijo me tipkarske napake (v slovnici nisem tako dobro podkovana da bi prepoznala kakšne čudne cvetke, čeprav mi gredo ob kakšne “vzela je skodelico IZ mize” kar lasje pokonci. A kdo ve, ali bi bil kdo vesel spiska takih napak, ki jim ga pošlješ?
– a se staram, če se mi zdi tisto, kar so pred leti označevali kot plažo (npr. Judith Krantz, Sidney Sheldon) neprimerno bolj kvalitetno čtivo kot to, kar je v podobnem žanru na policah zdaj?
– redno hodim v knjižnico, vračam, si izposojam, veliko si rezerviram po Cobissu (da vsaj dočakam knjigo, ki jo želim). Družbo mi dela malha, ki mi jo je podarila draga prijateljica.

Če mi knjiga ni všeč: nekoč sem prebrala skoraj vse do konca, čeprav ne vem, od kod mi je prišla ta čudaška navada. Tega pa se praviloma nisem držala pri obveznem domačem branju – v tem primeru sem jih pa znala kar hitro odložiti 😉 Zdaj knjigi sicer dam priložnost, če pa mi ne potegne, jo brez slabe vesti odložim.

Berem kjerkoli in kadarkoli; z banjo vred, seveda. Od doma tako rekoč ne grem brez knjige ali bralnika, spremljajo me na trolah, v kafičih, čakalnicah …

Od četrtega leta starosti ga ni obdobja, ko ne bi brala, če pa se to kak dan zgodi zaradi kake že skoraj božanske sile, začnem kazati znake odtegnitvenega sindroma.

Izpisovanje odlomkov: nikoli mi ni padlo na pamet. Poznam precej ljudi, ki to počnejo, prav razumem jih pa ne. Veliko zanimivejše pa se mi zdi to, kar omenjaš, namreč zapisovanje prvih stavkov, saj gre pri prvih in zadnjih stavkih najbrž za besede, s katerimi se ama prav vsak avtor zagotovo ukvarja do nezavesti. Hm, če bi si na Moljih omislili rubrikico, v katero bi jih vsi zapisovali, bi bilo verjetno kar zanimivo …

Naslove prebranih knjig si zapisujem od vekomaj, žal so se zvezki s temi podatki iz otroštva in najstniških med selitvami porazgubili, tako da zdajšnji seznam zajema omejeno obdobje, vseeno pa vsebuje nekaj manj kot dva tisoč naslovov. Zapisujem si samo leposlovne naslove, teoretskih knjig pa ne. Vodim še čudaško evidenco, ki pa ni sama sebi namen: knjige razvrščam glede na državo, iz katere prihaja avtor. Namen tega ni kakšna statistična strast, ampak spodbujanje same sebe, da ne bi ves čas brala samo angloameriške literature. Enkrat na leto si ogledam te podatke in z veseljem ugotavljam, da je angloameriških zdaj že manj kot polovica, lepo pa se krepi tudi slovenska rubrika, katere vrednost je bila nekoč davno “statistično nepomembna”

Nekoč kupljene knjige niso šle zdoma, potem pa so zaradi pomanjkanja prostora nekatere ostale pri starših. Ugotovila sem, da me zaradi tega ni pobralo. Od takrat naprej zadržim knjige, za katere obstaja verjetnost, da se jih bom še kdaj lotila, druge pa kupim, preberem in nato podarim. Najbrž zato, ker vseh sob nočem imeti natlačenih s knjigami, pa čeprav to še kar luštno zgleda. Še manj pa nočem prenehati s kupovanjem knjig samo zato, ker zanje ne bi bilo več prostora, saj se mi to zdi en tak dokaj beden izgovor. Poleg tega je izbiranje & kupovanje knjig v nasprotju s kupovanjem cunj pravi užitek …

Vonj knjig – ja seveda, to nam najbrž vsem nekaj pomeni. Po drugi strani pa nisem tak fetišist, da bi me to odvračalo od uporabe bralnika. Do svojih knjig se ne obnašam pretirano spoštljivo, čeprav sem bila deležna ostrega vzgajanja v tej smeri. Drugače je s knjigami iz knjižnic: z njimi skušam ravnati čimbolj previdno, podobno kot Kerstin pa svojim brez razmisleka zlomim platnice, včasih – če je skoraj ni mogoče držati odprte – tak greh zagrešim tudi nad knjižnično knjigo (vem, da to berete tudi knjižničarke – se opravičujem). Tolažim se s tem, da bi to itak naredil kateri od bralcev, ki bo prišel za mano. Sploh sem pa knjižnicam podarila že toliko novih novcatih knjig, ne treša tipa “temelji socialistične vzgoje, da mi to dodatno pomiri vest.

Prstov ne slinim, zato pa med branjem ves čas grizem nohte ali kazalko. Kazalke redno uporabljam, če je slučajno nimam pri roki, si stran, na kateri ostanem, zapomnim. Za zaznamovanje ne uporabljam računov in izpiskov iz knjižnic – nimam pojma, zakaj, ampak to mi je strašno grdo. Brezevezno, vem. Najstarejšo & najljubšo kazalko mi je pri petih letih podarila mama in je še zdaj uporabna, ker je usnjena. Sicer jih imam na kupe, papirnate in magnetne, saj, kot rečeno, papirnate uničujem z grizljanjem.

Sede berem samo na javnih mestih, sicer pa vedno leže na levem boku. Od tega imam že telesne posledice: desno zapestje je gladko, levo pa mi prečkajo štiri kar konkretne gube.

Se spodobi, da še sama povem, če sem že firbčna, aneda.

Nevšečne knjige odložim, ne še čisto brez slabe vesti, ampak se vsaj ne mučim in izgubljam časa.

Redkokatero knjigo grem brat dvakrat, me mora res očarat, da jo. Mislim,da bi jih preštela na prste obeh rok.

Sem imela obdobje, ko mi ni bilo do branja, recimo kakšnih dobre pol leta; pa ne vem čisto, zakaj. Mogoče je bilo povezano kaj z dogajanjem okrog mene, no, verjetno, ampak takrat se mi ni zdelo. Potem je strast prišla nazaj, še dobro 🙂

Berem lahko kjerkoli in kadarkoli, skorajda, no. Včasih sem še na stranišču (*zardevam*), no, zdaj berem tam samo še zastonjske revije, vključno z Buklo :))) Vedno pogosteje se mi dogaja, da zvečer ne uspem prebrat več kot dve strani, ker res padem dol ubita. To, da ni časa za brat, se mi vedno bolj zdi en brezvezen izgovor, pač stvar prioritet, ne pa premalo časa.

Ta ideja o rubriki na Moljih, kjer bi zapisovali začetne povedi, se mi zdi zanimiva. AMpak ne vem, če bi se obdržala. Po drugi strani pa nima prevelikega smisla. Ali pa tudi, bi lahko postala zakladnica za slovenske pisatelje, da vidijo, kako drugi odprejo zgodbo (no, ali pa končajo), in to na enem mestu.

Zapisujem si naslove prebranih knjig, zraven pa kakšen kratek komentar, zakaj mi je bila super ali povprečna ali brezvezna, bom videla čez 10 let, ko se bo tega malo nabralo. Seznam knjig za prebrat imam nekje, ampak se je samo daljšal, ker – itak – ne morem držat tempa z branjem in črtanjem s seznama, tako da sem ga opustila.

Mislim, da sem precej zadaj, kar se tiče prebranih novih knjig, recimo vsaj po vtisih knjig tu gor se mi zdi, da sem čisto za luno. Šifro sem prebrala pred mesecem ali dvema. Eleganco ježa sem dobila v dar, tako da bom vsaj za eno stvar vedela, za kaj se gre 🙂 Mogoče se pozna, da si knjig ne izposojam toliko v knjižnici, ker jih imam še doma precej za prebrat, sproti si jih kupujem na abebooks (ki je, mmg, na določene naslove zdaj naštimal zastonj poštnino!), kakšno si še sposodim pri starših, pa pravzaprav delam v eni tričetrt strokovni in četrt leposlovni knjižnici, kjer leposlovja tudi ne zmanjka, vsaj zaenkrat še ne, pa še malo starejše knjige so. Prav prastarih knjig pa nimam preveč rada, verjetno jim delam s tem krivico, ker bi si gotovo kakšna zaslužila branja.

Shranjevanje vseh pridobljenih knjig me je minilo, prebrane, take, za katere vem, da jih ne bom več brala, in take, ki mi niso nič posebnega, dam v splošno knjižnico oz. v službi na kupček “če sem ti všeč, me lahko vzameš”; verjetno pa bi se na ta način lahko znebila še kakšne. Saj regal, poln knjig, res lepo zgleda, ampak prah ji pa ne obide.

Knjig ne ovohavam, ok, nove mi dišijo, stare ne, mogoče se mi čisto oguljene čisto malo gravžajo 🙂 Niso ravno najbolj čiste, ampak ok, to še ne pomeni, da si zvečer umivam roke, ko kakšno tako odložim. Slinim prstov ne, ušes ne delam,se mi zdi, da jih pazim do ene razumne mere, če pa se ne da brat, brez da jo zlomiš po hrbtu, pa bog pomagaj, ane, to samo pomeni, da je bolj švoh narejena. Kazalk imam enih par, čisto sem navdušena nad magnetnimi, ker ne padajo ven, tiste kartonaste so sicer super, ker so večje in še lepše, ampak padajo ven.

In, priznam, lastnikom nisem vrnila kakšnih pet izposojenih knjig (*spet zardevam*); od tega Štoparski vodnik in še dva ali tri romančke. Poskušam nadoknadit na drugih področjih 🙂

Pri najljubših avtorjih imam vedno malo strahospoštovanja, kaj če mi naslednja njihova knjiga ne bo všeč ali bo čisto povprečna. Do zdaj se je to, na srečo, naredilo samo enkrat.

Pa morda drugič še kaj …

Knjigo, ki mi nekje do 30. strani ne potegne, mirno doložim. Včasih na sredi ali še dlje preneham brati tudi knjige, ki so nekje vmes, ne ravno za odložit, vlečejo pa tudi ne. Ponavadi preneham zato, ker poteče 6 tednov in jih moram vrniti v knjižnico, sem ter tja pa se preprosto naveličam.

Glede kjerkoli in kadarkoli imam eno zoprno “motnjo”. Za branje knjige knjige rabim mir in pa vsaj pol ure, da sploh padem noter. Če nimam zagotovljenih teh pogojev, se knjige sploh ne lotim. Izjema je le kakšna knjiga, ki me tako neznansko pritegne, da jo res nosim s seboj in ji posvetim vsako minuto. Ampak takšna je morda ena na 2-3 leta… V glavnem, da skratim, berem skoraj samo v postelji pred spanjem in na morju pod borovci. Kar se zelo pozna pri številu prebranih knjig :-(.

Zapisujem si prebrane knjige: naslov in avtorja, oceno od 1 do 10 in kratek vtis. Prav pride predvsem, ko delamo letne bilance na Moljih :-).

Kakšnih drugih odklopov pri branju knjig nimam. Še ovohavam jih ne ;-).

– knjig ne podarjam. verjetno zato, ker sem imela sama slabe izkušnje s podarjenimi knjigami. na tak način sem dobila cel kup pofla, ki se ga nisem mogla znebiti, ker so imele posvetilo. me mine vsaka sentimentalnost, hvaležnost ipd., če mi kaj takega zaseda prsotor, kjer bi lahko stale knjige po mojem okusu.
– knjiga za na vlak je knjiga za na vlak! pa če je še tako zanimiva in mi do konca manjka samo še par strani, je ne bom mogla brati doma ali npr. v službi med malico. nima to nobene veze s higieno ali čemerkoli … preprosto ne morem.
– knjig ne ovohavam
– knjig iz knjižnice ne berem v postelji

V mladih letih sem vztrajala pri branju pozno v noč, neglede na to, da je oče po polnoči prišel in zahteval, da se ugasne luč. Zjutraj pa bi me še s topovskim strelom težko spravil iz postelje. 🙂 V tistem času sem srečevala knjižničarke, ki so mi znale ponuditi pravo knjigo in so se bile o prebranem pripravljene tudi pogovarjati.

Sledilo je obdobje “zatišja”, ki so ga zapolnjevali otroci, nadaljevanje študija in v katerem je bilo potrebno veliko samodiscipline, da nisem iz knjižnice prinesla domov več kot ene knjige. Ko me je “potegnilo notri”, je vse drugo obstalo – kar ni bilo izvedljivo brez slabe vesti. Ostajalo je obvezno branje pravljic in otroških povestic, pri katerih sem uživala ob obujanju starih in spoznavanju novih junakov. Človek mora biti “na tekočem”. 🙂

Danes – še zlasti na počitnicah – obsedimo vsaka s svojim izvodom. Ob hahljanju se pričakuje glasno citiranje vrstic, ki so bile povod zanj. 🙂 Knjige, ki pritegnejo mojo najstarejšo hčer, so z veliko verjetnostjo všeč tudi meni. Za razliko tistih, ki mi jih še vedno tako rada priporoča ena od prijateljic in kateri iskreno priznam, zakaj mi ne “sedejo”.

Na tem forumu se dobi dobre predloge za branje in vredno si je izpisati naslove, neglede na to, kateri forumaš jih omenja. Tako se prepletajo vtisi in iz ponujenega izlušči tisto, kar iščemo in kar nam knjiga lahko da.

Berem malo, knjiga ima stalno mesto na nočni omarci. Da se prebije iz spalnice v dnevno sobo ali še kam dlje, mora biti res dobra, kar se zgodi morda dvakrat na leto. Veliko berem na morju in na smučanju, ko so dnevi kratki. Branje na službenih poteh na letalu je zelo učinkovito, v hotelu gre potem to malce težje.

Ne zapisujem si ničesar; če sem v dvomih, pogledam na Molje, ali sem tu pustil kakšne sledi. Hkrati upam, da je hramba rezervnih kopij foruma zgledno urejena in morda celo geografsko razpršena.

Kakšnih hujših fetišev nimam; knjige so raztreščene po nekaj omarah, od katerih je ena skoraj lepo urejena, vsekakor pa nam zmanjkuje prostora.

Hrbtov ne lomim, knjige v mehki vezavi pa komajda kažejo sledove branja, pa ne namenoma, tako pač je. Itak ne živim v utvari, da bo za mano to še kdo bral, vsaj angleških ne, od hiše pa jih (še) ne bi dal.

Tudi jaz se počasi navajam na to, da brez slabe vesti odložim knjigo, ki mi ni všeč, mora pa biti res neberljiva. Če knjiga sicer ni kaj posebnega, ima pa vsaj kakšno dobro plat, se potrudim in jo preberem. Včasih se zgodi, da mi je res žal, da sem vztrajala. Na žalost sem postala že tako izbirčna, da lahko mine par mesecev, preden me kakšna knjiga spet navduši. Ko pa me, jo potem obvezno kupim in še kdaj preberem.
Knjig (leposlovja) drugače ne kupujem na pamet, vedno si jih najprej izposodim v knjižnici (kjer na mojo veliko srečo delam), tiste, ki so mi res všeč, pa potem kupim. Te imajo potem pri meni doma posebno mesto, če se le da, jih ne posojam.
Vedno berem pred spanjem, seveda leže. Žal se mi zadnje čase dogaja, da me branje neznansko uspava, zato napredujem po polžje. Čez dan včasih berem na kavču, seveda leže in zato kmalu zaspim. Poleti berem v ležalniku in zdržim malo dlje. Žal nikakor ne morem brati sede. Imeti moram tudi mir, zato ne morem brati kjerkoli in kadarkoli. Pa nisem bila vedno taka. V osnovnošolskih časih sem prebrala čuda knjig. Brala sem povsod in vsako prosto minuto. Kadar sem brala, se nisem zavedala ničesar okoli sebe, v trenutku sem se lahko vklopila v knjigo. Sedaj včasih traja, da se skoncentriram.
Obdobij popolnoma brez branja nimam. Včasih berem manj, če imam malo časa, berem kratke zgodbe. Parkrat letno se potrudim, da preberem kaj v angleščini, načeloma pa raje berem v slovenščini.
Povedi ali odlomkov si ne izpisujem, čeprav se mi je že parkrat zgodilo, da me je kakšna knjiga navdušila tudi zaradi izvirnega načina tvorbe povedi. Iz teh knjig sem si kdaj kaj izpisala, ampak ne vem več kam. Pišem pa si seznam prebranih knjig s kratkim vtisom.
Ni nujno, da je knjiga, ki se jo lotim, nova, imam pa seveda raje take. Odbije pa me, če je knjiga umazana in strgana. Sama zelo pazim na knjige in to pričakujem tudi od drugih. Ne razumem potrebe po podčrtovanju, niti ne branja med prehranjevanjem.
Ne maram knjig v mehki vezavi, ker so tako krhke. Nikakor me ne premami nizka cena, raje dam malo več in imam uredu knjigo na polici.
Hranim vse knjige, ki so mi všeč in tiste, ki sem jih dobila za darila. Ostalih ne, ker nimam prostora.
Knjig ne ovohavam, nekatere mi celo smrdijo. Berem pa vseeno tudi take.

dober dan,
berem veliko in kar naprej, povsod, celo leto, podnevi, ponoči, oz kadar lahko.Ne uhljam in knjigo rada šumeče listam, ne odlagam je na pol, vmes vtaknem kak list papirja, kazalo, kar koli.Tekoče branje je ob postelji in se premika okrog z menoj.Kupuje se, problem je shranjevanje (dosti jih imamo kar v šaktalh), furnirastih omar še nočem kupiti, lesenih zloščenih od vrha do tal z vmesnimi predali ipd pa ni na vidiku.Kupujem t.im klasiko, pa kaj tekočega, tudi strokovne, pa v antikvariatih, če so kake lepe ilustracije, lahko tudi zaradi tega.Dokupujem tudi tiste, ki jih želim imeti (poleg slo)v izvirniku, a gre počasi..Na potovanjih mi vedno uspe zelo hitro najdit knjigarne, pa gre kaj z menoj, najraje lokalna zgodovina, ali kaj posebej značilnega za kraj, državo.Dobim jih tudi v dar. Na vsake toliko, ko jih malo prezložim, prebrišem, kaj izločim in podarim.Na splošno imajo knjige vonj po knjigah, katerega ne bi znala nadalje opisati, a je meni nezgrešljiv, nepogrešljiv.Lepa so tudi tiha jutra ali večeri v knjižnicah, pa brskanje po knjigarnah kar tako, ko knjigo primeš v roke, jo daš nazaj in vzameš drugo.
lp

Zdravo!
Berem manj kot želim (sm sama kriva). Najprej sem prebrala večino knjig iz domačih knjižnih polic, potem so prišle na vrsto knjige pri stari mami (tudi starejše in nekatere so ble prav super). V zadnjem času izbiram knjige glede na priporočila na tem forumu in sem bila le malokdaj razočarana. Vsake toliko preberem tudi kaj v angleščini. Zadala sem si, da bi brala eno strokovno in eno leposlovno knjigo, samo me leposlovje večkrat premami in se to malo podere v prid romanov.

Ko začnem brati, lahko berem kjerkoli in knjigo nosim s seboj. Za branje ne smem biti zaspana, tako da v postelji nikoli ne berem, mi tudi ni udobno.

Poskušam odložiti knjigo, ki mi ne potegne, čeprav mam še slabo vest.

V zvezek si pišem naslove in avtorje prebranih knjig ter včasih kakšen citat, če me navduši. Sedaj sem dodala še kdaj sem knjigo prebrala. Pri strokovni literaturi pa ponavadi izpišem kar cel povzetek knjige v poseben blok.

Imam knjižno omaro, ki ima še malo prostora (me mož nazaj drži). Če me kakšna knjiga navduši, jo želim imeti. Za kazalo najraje uporabljam lepilne trakce – kazalnike.

Rada hodim po knjigarnah in ogledujem knjige, čeprav na pamet ne kupujem, tako da največkrat samo gledam.
LP

Meni je pa po knjigarnah kar malo mučno, ker je toliko lepih, zanimivih, simpatičnih knjig, ki me vlečejo, ampak ne morem kar vse povprek kupit.Po drugi strani se mi za kakšne romane zdi brezveze, da jih kupim, ker za enkrat prebrat si ga res lahko sposodim v knjižnici. Kakšne knjige so pa res take, da jih je treba imet.

Privlekla na dan, ker moram nekaj povedat 🙂 Ker sem v zadnje tričetrt leta veliko na relaciji Gorenjska-Štajerska in ker se večkrat kot ne sovoznica, sem zaradi pomanjkanja časa uspela dodelat branje v avtu. Moj se itak bolj malo pogovarja, ker pravi, da ne more govorit, ko je skoncentriran na vožnjo (ženski.multitasking.ne.dela.press;), tako da je moj čas prav odlično porabljen. Sem pa zadevo dodelala do take mere, da lahko berem med vožnjo čez Tuhinjsko dolino 😀 Včeraj sem sicer razmišljala, če bi poskusila brat, ko sva šla čez Ljubelj, pa sem se zadržala :))

uf, jest pa v avtu in na avtobusu ne morem brat. mi postane slabo. vlak pa ni problem.

Prav vse to velja tudi zame!