Mene pa zanima, če se res piše bonbon (z n-jem). Če to drži, bi imela nadaljnje vprašanje. Če se izgovori z m-jem in predvsem zakaj se tako izgovori.

res je prav boNbon; ime pride iz francoščine, kjer so majhnim slaščicam rekli da niso zgolj “dobre” (fr. “bon”), ampak “dobre-dobre”, se pravi, “bon-bon”.

tudi ne izgovori se z “m”-jem. se pa zgodi, da na koncu prvega “bon” izgovoriš “n”, pri tem pa že zapreš ustnice, da boš rekel “b” v drugem “bon”. izgovorjen “n” z zaprtimi ustnicami pa je (se sliši kot) – “m”

So pa v Slovenskem pravopisu 2001 zdaj to besedo spremenili in se po novem pišem “bombon”.

Kar je butasto in tega jaz ne upoštevam. 🙂

Zadevna premena postane samoumevna, ko se obe različici – bonbon in bombon – izgovorita hitro; soglasniška zveza N-B (boNBon) se namreč izgovarja težje kot M-B (boMBon). Kdor ne verjame, naj poskusi razložno izgovoriti samo N-B in nato še M-B.

Živimo v dobi, ko se zadeve odvijajo vse hitreje, zato se tudi v jeziku iščejo poenostavitve in prav zaradi lažje izgovarjave se je bonbon spremenil v bombon.

Seveda, no, saj tisti n v francoščini ni pravi n, tak kot v slovenščini. In nimam nič proti izgovoru z m – ampak zapis z m je pa butast. 🙂