Bolniška za otroka-dileme samozaposlenih
Pozdravljeni,
Na tem forumu je zadnje čase veliko govora o bolniških za nego otrok. Dve plati medalje. Bolan otrok potrebuje mamo. Delodajalec pa želi imeti delavko na delovnem mestu … Zanima me, kaj naredite tiste, ki ste mame in delodajalke, torej samozaposlene, še posebej tiste, ki delate popolnoma samostojno in nimate nobenih sodelavcev, ki bi prevzeli delo in obveznosti?
Sama se namreč sedaj soočam ravno s tem. Sin je pred 4 tedni začel hoditi v vrtec in zdaj preboleva že tretjo bolezen. Po nekaj dneh vrtca vedno bolezen. Mi je jasno, da to sodi v vrtčevsko uvajanje in sem bila na to pripravljena, a sem potihem vseeno upala, da bomo malo bolje vozili. Seveda je v tem času že bila tudi situacija, ko sem v času bolezni nujno morala na sestanek oziroma imeti predavanje. Ne popolnoma nujne stvari sem odpovedala, a vseh se preprosto ne da. Kadar ne gre drugače sicer malčka čuva moja mami (na katero je tudi zelo navezan in ga je že prej dostikrat čuvala) oziroma moj mož vzame bolniško. Mene pa kar trga na pol. Po eni strani vem, da moram opraviti moje delo, da ne morem pustiti na cedilu naročnikov, Po drugi strani pa čutim, da bi morala ostati doma.
Moje delo je nujno za družinski proračun, in ker količina dela (prihodki) zelo varirajo, se dostikrat težko odpovem ponujenemu delu, ker nikoli ne vem, kako bo čez nekaj mesecev. To seveda pomeni obdobja z veliko dela … in po možnosti bolnim otrokom
Torej, kako se samozaposlene spopadate s tem?
Seveda si predstavljam, da bom od nekaterih slišala, da je otrok na prvem mestu in je delo pač podrejeno. V teoriji se to sicer super sliši, v praksi lahko potem kar zaprem firmo. Zanimajo me torej predvsem mnenja tistih, ki ste se spopadle s tako dilemo.
Lep pozdrav,
Sama Svoj Šef
Za nego otroka dobiš refondirano bolniško, tako da se ti pri proračunu ne pozna toliko, kot če si na bolniški zaradi sebe.
Lahko pa, kot si že napisala, vzame bolniško mož oz. otrokov oče.
Imam prijateljico, ki je s.p., in je po rojstvu otroka koristila samo 3 mesece porodniške. Ostalih 9 mesecev je bil na porodniški njen mož. Ona enostavno ni mogla pustiti posla za celo leto, ker bi ji vse skupaj propadlo – je taka narava dela.
Sem tudi s.p., moje delo je pa takšno, da večino opravim doma. So kakšni sestanki zunaj, ampak več kot 90 odstotkov naredim doma. Otroka sta zdaj stara 2 in 4 leta in zanju še nisem koristila bolniške. Po eni strani zato, ker hvala bogu nista bila nikoli huje bolna, okej prehladi in podobno, kar se načeloma po par dneh pozdravi, in preprosto se mi ne da hodit po raznih uradih, da odnesem papirje za tistih par dni bolniške, ki jo sicer res refundirajo. Pri meni v času bolezni otroka to pomeni, da vstajam ob 4 in delam nekje do 8, ko se zbudita (sem ugotovila, da tudi v času bolezni v tem času najbolj trdno spita :)), včasih potegnem kar celonočno, če je treba, podnevi pa, po potrebi pride babi in ga/ju pazi, tako da sem tudi jaz doma in sem pač pri računalniku v tem času. Se mi zdi, da se v zadnjih dveh letih, odkar imamo ta malega, še nisem pošteno naspala… SIcer pa mislim, da ne rabiš imeti slabe vesti, če tudi v času otrokove bolezni delaš, če veš, da je pri očetu ali tvoji mami. Takšno je pač naše delo. Večinoma imamo za otroke več časa, kot če bi bili v redni službi in meni je to trenutno pač bolj pomembno kot karkoli drugega. V času otrokove bolezni pa tako ali tako sama presodiš ali te otrok nujno potrebuje ob sebi ali pa preprosto mora ostati doma iz vrtca. In če imaš možnost varstva (babi ali oče), se po mojem res ne rabiš sekirat.
tudi sama sem to doživela,da ko smo začeli z vrtcem sem bila vsak mesec enkrat po teden doma.nimam varstva in sem morala ostat doma.koristim sicer 4 ure do 6 leta. prispevke sicer plačaš,samo dobiš refundirane za tiste dni,tako da je malo lažje.seveda pa dohodka nimaš in smo živel z moževo plačo.kaj češ,tako je,ne moreš otroka kar enmu tujcu porinat ko je bolan zato da lahko delaš.
dokler so otroci mali se ve, da ne moreš bit sama svoj šef, ker bodo nadrajsali al otroci al pa tvoj posel, razen, če delaš doma in imaš ko je otrok bolan kako pomoč, recimo babico…to je idealno, tako rešujem to jaz, delam doma in vse bolezni sem bila ob otrocih, enako pa sem lahko še delala, s tem da je babi takrat pomagala, ko zbolim sama, mora biti pa res resno, da oblezim, drugače pa delamo. Nasa drzava je prevec socialna, vsi bi morali it na svoje, svoj s.p. in nato vem da bi bilo več kot polovico ljudi naenkrat čudežno zdravih!!!
Jaz nisem samozaposlena, pa kljub temu sem koristila bolniško za oba otroka v celoti kakih 7 dni. Delam na univerzi, kjer si lažje razporedim delo, ampak predavanj in seminarjev za študente pa seveda nisem mogla izpuščati, ne gre, program je zelo jasen in zelo natrpan. Ni pa preprosto, nikakor ne. Delala sem ponoči (in to še vedno počnem), pač vmes med otrokovimi zbujanji, si na ta račun precej uničila bioritem, ampak kaj češ, če ne gre, ne gre. In seveda sem se tudi sama velikokrat počutila zelo slabo – otrok me rabi, jaz pa kombiniram malo z babico, malo z možem, malo s kakšno varuško, letim na vrat na nos domov in v zadnjem hipu v službo – zdaj, ko je mlajši star 9 let, je vse precej lažje, prej pa sem pač čarala.
Forum je zaprt za komentiranje.