bolniška-poizvedovanje o mojem zdravju pri partnerju

Spoštovani!
Zaradi večletnega stresa in enoletnega prekomernega dela za službo (od 16-20ur dnevno, tudi vikende in praznike), sem zaradi zdravstvenih težav pristala na bolniški. V službo sem sporočila, da imam zaradi izčrpanosti zdravstvene težave in da sem do nadaljnega na bolniški. Do kdaj bom na bolniški, mi zdravniki ne vedo povedati. Striktno se držim njihovih navodil in eno od njih je, da imam izklopljen službeni mobilni telefon (zaradi številnih službenih klicev).
Žal moja nadrejena, o mojem zdravstvenem stanju in o tem, kdaj se bom vrnila v službo kliče mojega moža, ki ima objavljeno telefonsko številko. Kliče ga tako v službo, kot popoldan ali zvečer, ko je doma in sprašuje, če sem doma, če me lahko dobi na telefon, kaj mi je, kdaj se vrnem v službo. Po mailu in na sms sem jasno napisala, da je njeno obnašanje neprofesionalno in da prosim za mir in naj prenehajo s poizvedovanjem o mojem zdravju obremenjevati mojo družino. Ko bom vedela, kdaj se vrnem v službo, ji bom to sporočila.
Kljub temu, tega ne upošteva, moža še naprej kliče. Zaradi tega je razburjen tako on kot jaz.
Ko sem to povedala osebni zdravnici, ni mogla verjeti, da se to dogaja in kljub opozorilu ponavlja.

Vljudno prosim za vaše mnenje. Ali obstaja kakšen mehanizem, da to preprečim? Kakšna je moja pravica in pravica mojega delodajalca?

V naprej hvala,
Metka

Mož naj ji zagrozi, da jo bo tožil zaradi nadlegovanja, ker ni njegova nadrejena in ga nima za kaj klicati! Po mojem bi jo lahko celo prijavil na policijo.

Mogoče je malo iz konteksta, ampak vseeno:
ZDR določa, da lahko delavec naredi maksimalno 20 nadur na mesec oz. 5 nadur na teden. Če bi se Zakona držali, do teh težav z vašim zdravjem in z nadlegovanjem nadrejene sploh ne bi prišlo. Tako da si vseeno malo odgovornosti pripišite tudi sebi.

Mogoče je malo iz konteksta, ampak vseeno:
ZDR določa, da lahko delavec naredi maksimalno 20 nadur na mesec oz. 5 nadur na teden. Če bi se Zakona držali, do teh težav z vašim zdravjem in z nadlegovanjem nadrejene sploh ne bi prišlo. Tako da si vseeno malo odgovornosti pripišite tudi sebi.[/quote]

ZDR določa, da lahko delavec naredi maksimalno 20 nadur na mesec oz. 5 nadur na teden. Zakon določa še marsikaj drugega, a zakon si nekateri razlagajo tudi po svoje, tudi o nadurnem delu.
Pri meni v službi je potrebno dnevno ostati, do dokončanja del, za kar pa seveda nisem odvisna samo od sebe, ampak če drugi svojega dela ne dokončajo, oziroma ne opravijo dobro ga tudi jaz ne morem. Ob tem, pa še skoz grozijo z odpovedjo..

Je pa tudi velika razlika ali je to fizično ali psihično delu.

Ampak 16-20ur dnevno, to pa ni normalno, me prav zanima kaj delaš?

Morda pa potrebuje kako informacijo glede dela, ki si ga opravljala in morda pustila nedokončanega in ga ,brez tebe, ne znajo končat…morda je potrebno malo planirat delo…najet nadomestilo…meni se zdi pa tvoje ravnanje skrajno neodgovorno. A je tak problem dvignit tel in se pogovorit face to face z nadrejeno? Če imaš čisto vest, to ne bi smel biti problem,če je pa nimaš,pa….
Reka ima prav…sama si pristala na toliko dela, ki ga nisi zmogla, torej si se precenila.Zato bodi fer in povej v firmo, da te okvirno ne bo mesec, dva… sem toliko iz foha, da vem, da veš koliko približno te ne bo:)))))))

gajsna,

kako bi bilo tebi, če bi te kar naprej klicali domov, če bi bila na bolniški in se bi slabo počutila. Ali bi z veseljem poročala o svojem delu in nalogah. Če bi, bi verjetno lahko bila tudi v službi!

Biti od dela tako izčrpan, da rabiš 2 meseca bolniške in da v tem času ne moreš niti po telefonu govoriti, ni najbolj običajno.

Tudi jaz sem oddelala preko 60 nadur na mesec, a sem po dveh mesecih obležala za en teden v postelji. Zdravnici in delodajalcu sem povedala, da sem utrujena in da rabim počitek. Nisem čakala več let, da bi potem obležala za 2 meseca. Zato se mi zdi skrajno neodgovorno od delavca, da ne sliši že prej alarma v sebi, kdaj je dovolj.

Neodgovorno je od delodajalca, da ne zaposli zadostnega števila ljudi, da bi bilo delo porazdeljeno za 8-9h na eno osebo. A vsi niso v državnih službah. Tisti, ki toliko delajo tudi nimajo časa brati takšnih bluzenj, kot vidim, da se pojavlja tukaj..

Predvidevam,da me ne bi non stop klicali, ker bi se jim že prvič oglasila in povedala bistvene podatke: predvideno odsotnost, morebitne napotke moji naslednici.itd…in ja, z veseljem bi to storila, zakaj pa ne?
Če bi se mi to zgodilo, da bi “pregorela”, bi kvečjemu sebe krivila ,ne pa službe.

Gajsna, daj ne nakladaj, ker ti nisi nikdar nič delala, sicer nebi tako mlatila! Vsak normalen se v službi trudi, da napravi čim bolje in ko nastane mobing si ne moreš več pomagati. Ni rečeno, da je samo delo krivo, da si pregorel! So tudi druge stvari. Kako bi reagirala, ko ti predpostavljeni reče, da imaš manjka ur, zato ker nas je šremalo??? Mi smo znoreli, ker to je verjetno edinstvena ugotovitev na svetu. Pa še za zelo pametne se imajo na koncu!

Najprej naj odgovorim tistim, ki pravijo, saj jaz sem tudi delala toliko in toliko in sem bila po tednu počitka zdrava ko dren. Spet bom ponovila. Ljudje smo si od ljudi do ljudi različni. Zakaj tako na pamet razglabljate o drugih, kaj je pravzaprav za njih dobro, če je za vas. Zdravnik najbolje ve in če presodi, da človek ni zdrav za službo, pač ni. In tako je in nič drugače.

In tistim, kar se jim zdi nemogoče za kakšno situacijo, ker vedno gleda samo iz sebe, ni nujno, da pri drugem to je mogoče. Organizem vedno pove svoje. Da se vtikam v to, da je morala ženska delati petke in svetke in tako ni imela niti dneva počitka, se ne bom, je pa dejstvo, da je to zrelo za inšpekcijo kot prvo, kot drugo pa nadlegovanje nadrejenega bolne osebe, ki je na bolniški. In če je razlog ponovno nadrejeni, kjer se stanje slabša, namesto izboljšuje, je to dobršen razlog, da oseba Metka kaj ukrene.

Kar se tiče pa odgovoru Metki, je pa dejstvo, da je delavec delodajalcu dolžan sporočiti samo odsotnost, ne pa tudi diagnoze. Enkrat, ko me je tako nadlegovala prejšnja šefinja, kdaj pridem, pa kdaj pridem, pa kaj mi je, pa takšne, je moj zdravnik rekel, da ga naj pokličejo in jim bo povedal svoje, po vrhu vsega bodo pa še plačali kazen, saj s takšnim delovanjem poslabšujejo človekovo zdravje, kar je očitno pri Metki in sedaj še njenemu možu. Ravno tako mi je rekel, naj ugasnem telefon in pika, amen. Če je človek na bolniški, naj bi okreval, ne pa še bolj zboleval in to predvsem zaradi tretjih dejavnikov.
Šef nima nobene pravice klicariti moža in poizvedovati, kaj je s soprogo!
In še odgovor tistemu, ki je zapisal, morda pa rabi kakšne napotke glede njenega dela – oprostite, če je dober šef, bo delo organiziral tako, da bo potekalo nemoteno. In če je dober šef, bo tudi vedel, kaj in kako, tudi glede dela, ki ga je opravila delavka pred odhodom na bolniško.

Glede morebitnega preverjanja bolniške, je bistveno samo, da se držiš zdravnikovih navodil. Pri javnih uslužbencih mora biti uslužbenec seznanjen glede preverjanja ter tudi zdravnik, v negospodarstvu pa se to lahko zgodi brez vednosti delavca, če ti pošljejo detektiva za vrat.

Mož naj enostavno ne dviguje klicev. V skrajnem primeru naj ji na prefinjen način pove, da če ne preneha klicati, da bo posredoval prijavo k njenemu mobilnemu operaterju zaradi nadlegovanja.

Oseba Metka, tebi pa svetujem, da komuniciraj, če že z obvestili, kjer opozarjaš le na pisni ravni, ne pa tudi s smsji.

Ti govoriš o mobingu jaz govorim o osnovah bontona,na katerikoli relaciji, ne samo nadrejeni/podrejeni…
Mimogrede: kaj je “šremanje”?

Tebi se torej zdi to sprejemljivo (?):
Človek si zlomi roko, a ne gre takoj k zdravniku, temveč s to roko še naprej dela, zaradi česar pride do komplikacij. Tako namesto 3 tedne gipsa mora na operacijo, po kateri okreva še 2 meseca in je zato namesto 3 tedne kar 2 meseca na bolniški.
Meni se zdi to skrajno neodgovorno do sebe, do svojega zdravja in do delodajalca. Primer je sicer banalen, ampak tako lahko gledamo tudi na to, da človek dela dela dela, ne da bi poskrbel za svoj počitek, in potem “pade dol” ali pregori.

Kar se tiče utrujenosti, je zdravnik zadnji, ki izve, kako je s človekom. Najprej izve človek sam. In vsak pameten človek v prvi vrsti sam skrbi za svoje zdravje, preventivo. Zdravnik poskrbi za kurativo, ko je človek že neodgovorno zanemaril preventivo.

“Tudi jaz sem oddelala preko 60 nadur na mesec, a sem po dveh mesecih obležala za en teden v postelji. Zdravnici in delodajalcu sem povedala, da sem utrujena in da rabim počitek.”

Seveda oseba Reka, če bi ta tvoja teorija vzdržala vode, seveda ne bi delala sama preko 60 nadur in ne bi obležela v postelji. Se ti zdi sprejemljivo zagovarjati nekaj, kar se je tudi tebi zgodilo? Čeprav prej. Tako to, kar “zagovarjaš” nima nobene teže. Eni ugotovijo prej, drugi kasneje, ko jih organizem opozori. Tudi tebe je. Bistvo je, da si tudi sama obležala v postelji zaradi preutrujenosti. Pa niti ni pomembna dolžina ležanja oziroma počitka.

Ko že daješ banalne primere, zakaj predvsem ženske jeste, potem pa jamrate, joj, sem se zredila. Po tvoji teoriji se pazi prej in bi v vsakem primeru hujšanje odpadlo. Mnogo jih jamra zaradi hrbtenice, ker veliko sedijo, seveda, nič ne store za to, dokler jih ne šusne z išijasom (skrajni primer). Seveda, delodajalec jim da sedeče delo, a da ne bo hrbtenica trpela, ker nimajo zagotovljene zadostne pisarniške opreme, se bodo vsake 10 min sprehodile po celi firmi, pretegovale svoje ude, naredile 5 minutno vadbo, ki po reklamiranju medijev delajo čudeže za telo, no ja, delo bo pa narejeno po velikih nadurah, samo da njihovo zdravje ne bo trpelo.
Če dam še bolj banalni primer, bolečina glave. Ko te boli glava, ne greš takoj k zdravniku, temveč v skrajni sili vzameš analgetik. In šele, če postajajo glavoboli tako močni, da niso vzdržni, oddideš k zdravniku. Toliko o banalnih primerih.

Ko pa že govoriš o zlomih, naj ti povem, da sem si nekaj mesecev nazaj zlomila nos. Misliš, da sem vedela, da je zlomljen? Saj če se butneš v koleno in te boli, ne pomeni, da imaš zlomljenega. Daš led na koleno in bolečina pojenja. Tako je stanje zloma nosu prišlo do izraza šele po tednu dni, ko je pač škripal.

Ja, je pa dosti ljudi, ki letajo k zdravniku za vsako figo, namesto, da bi dopustili čas ljudem, ki resnično potrebujejo zdravniško pomoč.
Do dveh let nazaj nisem vedela, da sem alergična. Popikali so me tigrasti komarji, posledično dobila urtikarijo in šele, ko me je začelo dušiti, so me odpeljali na urgenco. Kako hudiča naj pa vem, če se mi prej to še ni zgodilo.

Zato pa pravim, kot pravim. Ljudje smo si različni. In če ti oseba Reka preneseš tono na sebi, jo drug ne more in lahko prenese samo kilo.
Ampak kot sem rekla, tvoja teorija ne vzdrži vode, ker si se tudi sama znašla v položaju, ko te je poslal na počitek v posteljo!

In ni nobene razlike v primeru, razen, da si ti počivala malo manj, druga oseba pa potrebuje malo več. Noben organizem ni enak. Nekdo bi pri tvojih 60 nadurah potreboval morda 14 dni počitka. Zato ne gre podcenjevati zmožnosti organizmov, ker nismo vsi narejeni po istem ali enakem kopitu. Toliko.

Tudi jaz sem na bolniski ze dva meseca, pa imam na sreco vsaj uvidevno sefico sva se pogovorili in je rekla, da pac nimamo kaj in naj se lepo pozdravim. Mi je pa prislo na uho, da je sodelavka izjavila, da jo boli k…. zame, in naj crknem tam v bolnici in da se samo izmisljujem. Ostala sem brez besed res sem zalostna.

Tudi sama se ne bi izmikala pogovru nadrejenih…normalno, da želi izvedeti kako dolgo bom odstona, da pač nadomestijo moje delo z drugim zaposlenim. Če tega ni potrebno torej sploh nisem potrebovala zaposlitve.Ko delaš delaš zato, da je delo opravljeno in dobiš plačilo za delo. Da proces deluje nemoteno. Če me ni v službi normalno, da mora moje delo opraviti nekdo drug.

Meni je logično, da delodajalca obvestiš da si bolan, in da naj pričakuje, da te dlje časa ne bo, in da se ga pač obvešča o odsotnosti, saj delo mora teči naprej.

Na žalost je vse več delodajalcev,ki gledajo samo na dobiček in ne na delavce.Tudi jaz sem danes prišla iz bolniške in najprej je bilo brez besed, potem umikanje,nato pa sem pustila bolniški list na mizi,saj se nisem počutila nič krivo in se nimam namena skrivat.Potem pa je sam šef prišel za moj hrbet in vprašal kako sem.Povedala sem mu ampak ni bil zadovoljen z odgovorom,češ da so sodelavke vedele kako sem on pa me ni namenoma klical in je dobil informacije od njih.Debelo sem ga pogledala saj sem ga isti dan klicala ,po tem da sem šla k zdravniku iz službe pred istekom delovnika.Povedala sem mu da sem na krg. in da mi je dr.odprl stopalo in ne vem povedat kaj in kako ko bom vedela kaj novega mu sporočim.Rekel je dobro.Obveščen je bil o bolniški danes pa da se tako ne dela v bodoče ga morem obvetiti kako dolgo me ne bo,bolj sem mu dopovedovala da nisem vedela ko pa so mi rekli, da grem z današnjim dnevom v službo sem mu isti dan po obisku dr.poslala obvestilo da pridem v ponedeljek.Kolikor vem je delavc dolžan obvestiti začetek in konec bolniške vmes pa je njihova stvar organizacije.Je bilo pa tudi že tako,da sem dobila vrnjen bolniški list oziroma ga sploh ni hotel sprejeti da ga lahko imam.Ko sem šla pa na planirano bolniško za krpalni kanal sem jih pa slišala,da nismo socialna ustanova.Če bi se zavedali in ustvarjali tudi sočutje in podporo v času bolniške bi bilo lahko drugače v marsikaterem primeru.Morem pa povedati,da nisem izkoristila dneva bolniške,da bi simulirala.Celo tako je bilo,da sem hodila v službo z antibiotiki za angino,vnetje ušes pa tudi začetkom pljučnice in bronhitisom pa z vročino.Ampak to nič ne šteje za njih je važno samo da delaš če pa zboliš pa boljše da takoj konec vzameš sam da imajo oni to kar se je ustvarilo.Žalostno kam nas peljejo njihova dejanja v teh časih da so pozabili na sočloveka.Za njih bi bilo dejansko najboljše malo delo.SRAMOTA ZA NAŠO DRŽAVO DA PUSTIJO TAKE REČI SAMO V ENIH ROKAH.NE REČEJO ZAMAN,DA IMA BOG PALICO PALICA PA DVA KONCA VSE SE VRAČA IN PLAČA SAMO DOČAKAT JE TEŽKO.