Bolni otroci — stalež in služba

Ko vaši (majhni) otroci zbojilo …

… ostanete doma vi, očka, babica, kombinacije …? Kako so bolniške za otroka sprejete v službi? Vodje, sodelavci, šikaniranje? Imate mir ali vam “težijo”?

Nadrejena – brez otrok – normalno, z razumevanjem.
Sodelavka – dva otroka – poskusi šikaniranja – vendar zatrti s strani nadrejene.

Bolniška v času otrokove starosti 2-3 leta skoraj vsak mesec vsaj 2-3 dni, potem se je umirilo, kot je prišlo.
Otrok ima zdaj 10 let, zadnji dve leti potrebe po bolniški ni bilo.

Doma ostanem jaz, ker je mož samozaposlen in bi ostali v nasprotnem primeru brez ključnega vira dohodka.

Babic nimamo, v službi pa tudi niso najbolj navdušeni.
To pomeni, da nikakor ne morem napredovati, oz. se moram prav potruditi, da me ne skenslajo na kakšno nižje delovno mesto in podobno.

Doma ostanem jaz, ker mož dela v tujini in bolniške za otroka ne dobi. V službi mi nič ne komplicirajo in tudi kakega šikaniranja s strani sodelavcev ni.

Prvi ali drugi dan otrokove bolezni ostanem doma; če ni kakšna “hujša” bolezen”, drugače pa vskočita babici. V službi še nisem doživela šikaniranja zaradi tega.
Sem pa več na bolniški zaradi same sebe kot za otroka.

S strani nadrejenega-super, z razumevanjem.
S strani sodelavk ( ena ima otroke, en ne) – normalno. Z tisto z otroci smo nekje na istem z bolniškami.
Z možem kombinirava bolniške.

Moja šefica je npr. zelo težko in z grdo energijo sprejela mojo bolniško odsotnost med nosečnotjo, zdaj je začuda OK. Sodelavec je super, razumevajoč, sodelavke pa take in drugačne. Enim gre zelo v nos, zanimivo da tiste, ki imajo otroke, bolj.
Res pa je, da je menda direktorica kar na glas večkrat izjavila, da me, ko sem se je lani bližal čas vrnitve v službo po celih 3 letih, prvi dve leti tako ali tako nič ne bo v službi, pa se je verjetno kar privadila na to misel.

In res je bilo tako, vsaj prvih nekaj mesecev (v vrtec so šel vse tri hkrati). nastopila službo, po dveh dneh bolniška in nisem videla službe 4 mesece. Potem je vskočila mami, bolj zato, ker sem bila zaradi bolezni psihično že popolnoma sesuta. tako sva si prvo leto menjavale položaj negovalk, nikoli skupaj, pač tista, ki je bila manj bolna, ker sva tudi sami pokasirali vse bolezni. No, letos so moje punce tudi že bile 2x bolne in tako slavnostno odprle sezono …

prve tri dni ostanem jaz doma, če je vročina. drugače gre k bivši tašči in tastu. v službi težko manjkam, ker moja kolegica težko sfolga za obe naenkrat. moj bivši zaenkrat ni mogel na bolniško, ker otrok ni na istem naslovu. zdaj, ko so neke spremembe bo tudi to na razporedu.

Pri nas se je začelo po 4. mesecih v jaslih. Hči je bila ene 3 mesece nonstop bolna (pljučnica in bronhitisi), v tem času sva bili 4x v bolnici. S partnerjem sva si stalež delila – 1 teden jaz, 1 teden on itd. Sva se kar menjavala.

V službi je bilo zelo hudo… Že itak ti je težko ker imaš bolnega otroka, potem imaš tudi slabo vest zaradi službe in najmanj kar potrebuješ je očitanje, grdo gledanje, šimfanje za hrbtom… Za vsako najmanjšo malenkost sem dobila bombo, za banalnosti. Smo pa majhen kolektiv, 15 zaposlenih.

Vsak dan je moralo biti vse tipitopi in če me slučajno nasl. dan za cel teden ne bi bilo je moralo biti vse urejeno in usklajeno. Me ni nihče nadomeščal in sem vso delo opravila sama, tudi doma sem delala. Sem pa imela podporo pri direktorici, ampak tudi drugi v podjetju imajo velik vpliv tako da…. Po eni strani razumem, imam odgovorno del. mesto in me potrebujejo, ampak vse se da s kančkom razumevanja. Meni je bilo prav grozno no.

In sem preživela, sedaj smo hvala bogu zdravi. Tudi direktorica je rekla, da tak kot so se obnašali do mene je bilo zelo zelo grdo. Če ne bi bilo nje, ne vem kako bi bilo.

Jaz pravim, vse se vrača, vse se plača.

Bolniške jemljem ponavadi jaz.

Res pa je, da kdaj delam tudi doma in mogoče prvi ali drugi dan bolezni pač delam popoldne ali ponoči doma (ko je mož doma) potem pa vidimo dalje.

Edino kar so me bolniške naučile je: boli me za službo, ampak skrbi me le za moje otroke.

Imeli smo 2 sodelavki pred penzijo, ki sta bili ena brez otrok, ena z enim. Predani službi, še ponoči bi šli tja. Potem jih ni noben povohal, komaj so se spomnili, da bi pred penzijo kupili en šopek (govorim o vodstvu ne sodelavkah). Zdaj sta že pozabljeni.

Mene mogoče probata 2, 3 sodelavke šikanirat, pa jim hitro usta zaprem.

Najprej je zdravje mojih otrok, potem pa služba.

Pri nas (2 otroka) smo kombinirali vse mogoče: midva z možem, babica + dedek. Z možem glede na delo; delala sem po potrebi tudi doma (če je bilo res nujno). Prvo leto vrtca sta bila oba otroka kar dosti bolna. V službi ni bili pripomb, ker sem bila na bolniški relativno malo (hvala babici in dedku). tudi jaz imam do sodelavk razumevanj, če so na bolniški. A če je VEDNO logično, da gre na dopust mama, ker mož NE MORE, babic pa ne bi obremenjevali, varuške ne bi plačali (govorim za ljudi s solidnimi zaslužki!), si pa mislim svoje. Če je volja, se da namreč marsikaj storit. Res težko je pa tistim, ki nimajo nobene pomoči (mož tu ne šteje, ker on bi moral biti pri vsem tem kar lepo soudeležen).

Jaz kot nadrejena podpiram bolniško,sem namreč mnenja,da bolan otrok potrebuje mater ali očeta,ne babico in dedka pa strice in tete,oziroma druge varuške,zato nikoli ne kompliciram,če rabi bolniško jo rabi-tu se zgodba konča..
preziram pa lažne bolniške,takrat sem zelo stroga.

Je pa danes žal velika problematika na področju bolniške.Veliko staršev si bolniške ne upa vzeti,ker se bojojo za svoja delovna mesta.