Bo ostale doma, če bi partner veliko zaslužil?

Moj mi je rekel, če bo kdaj zaslužil toliko, da lahko ostanem doma. Se mi je najprej zdela fajn ideja, lepo skuhaš vsaki dan, za dom lepo skrbiš, otroke (kom pač bojo)… itd. Potem pa sem začela razmišljati, da to pomeni, da če bi hotela kakšno cotiko ali pač kaj bi mu vse morala za denar rečti, vrjetno bi delal vsaj toliko, da bi imela neko svojo “žepnino”. Ko je bilo en čas tako, mi je bilo super, res bajta poštimana v nulo, veliko sem sama naredila, urejala, full na veliko kuhala, mojem je bilo všeč, ker sem bila sproščena (sem bolj živčen človek po naravi), hihi še se je bil boljši 🙂

Kaj pa ve?

če bi zaslužil res dovolj, bi , ampak o tem razmišljat je tako kot bi čakal na loterijski dobitek.

Kaj bi pa potem naredile, ko bi po par letih odšel z ljubico, ve pa ostale brez plače, brez let službe? In po tolikem premoru vse znanje izgine, nisi na tekočem več, nikjer te ne vzamejo v službo. Od česa bi živele? Pa ne mi rečt, da vas partner pa ne bo zapustil nikoli. Saj na koncu lahko konča v prometni nesreči. Kako bo takrat? Ne vem, če je pametno biti brez službe. Edino takrat, če ste zelo bogate, potem pa ja.

takrat bi pač bila prisiljena spet it v službo, kakšno pa bi uspela dobit, je pa ne vem. Tudi znanje s faxa zbledi, ker vsega v službi ne uporabljaš, menim da so zelo važne tudi sposobnosti, ki jih imaš ali pa ne.

ne bi pustila službe, ker nikoli ne veš kako se lahko stvari obrnejo. Pa ne mislim o kakih ljubicah, ampak vedno je možnost, da se njegova plača zmanjša ali da ostane brez nje…

Sem doma, pa moj ne zasluži veliko.
Občasno delam na črno in za sebe imam dovolj:)

Nikoli se ne bi prostovoljno odločila za kariero gospodinje, finančno odvisne do moža. Imam odlično izborazbo in dovolj znanja in izkušenj, da lahko opravljam zanimiva in solidno plačana dela, v katerih najdem ustvarjalni izziv. Morda bi mi par mesecev že pasalo biti doma, dati možgane na off in se ukvarjati le z domačimi opravili, a dolgoročno je to zame možganska smrt. V takem življenju jaz ne bi našla veselja in zadoščenja. Tudi vzgajali me nikoli niso v tem duhu, ampak so me vedno vzpodbujali k zahtevnemu delu, in z zavestjo, da si bom znala zaslužiti za življenje in še kaj več. Bilo je eno obdobje, ko sva bila z bratom oba v vrtcu, in je bilo stroškov vrtca toliko, da je šla cela mamina plača za vrtec. Pa ni nikoli niti mami niti očetu padlo na pamet, da bi mama pustila službo in ostala doma, saj sta vedela, da je to obdobje takih stroškov za vrtec kratko, živeti pa bo treba še dolgo.

Večkrat pa razmišljam o možnosti dela na daljavo, se pravi, da bi imela takšno delo, ki bi ga lahko vsaj del časa opravljala doma. V sedanji službi to nikakor ni možno iz varnostnih razlogov, zato s tem predlogom niti nisem prišla na plano. Sicer mi je pa tudi jasno, da zahteva delo na domu zelo veliko samodiscipline. Dosti bolj enostavno je v glavi preklopiti na delovni režim, če moraš za začetek dela spremeniti lokacijo.

Evo me!
Sicer delala 20let,tako,da za penzijo nekaj bo,drgač pa delam občasno na črno,da mam za luksuz pa kej pršparam(za na stara leta:))

Je pa fajn!
Zdele sm otroke razvozila v šolo pa kuham že in šivam za sosedo kostim,pol bodo že otroc kmal nazaj…zvečer pa na aerobiko in obvezno na pjačko,zvečer še dedca poštimam in zadovoljna zaspim;)

Čista stagnacija, krnenje možganov in redukcija ženske na razmnoževalne organe in funkcije.

ne vem če je čisto tako, enim je delo sredstvo, da lahko živijo, enim je pa delo cilj življenja

Ja, zdaj po 30 letih dela, bi pa res ostala doma, ……sita sem dela………..sita………………………………………………..
da bi me mož preživljal, če bi imel veliko plačo, pa da mi še malo plačuje za penzijo, pa da imam doma vse pošlihtano, pa da lahko grem na telovadbo za moj križ, pa da dragemu lepo skuham…..pa da si končno privoščim dopoldansko kofetkanje s prijateljicami, pa da grem k mami na obisk in ji kaj pomagam……………………..res sem že sita hodit delat v službo……pa da nimam časa poskrbet za svoje zdravje……vse zaradi tega, ker moram še služiti…….

ne vem če je čisto tako, enim je delo sredstvo, da lahko živijo, enim je pa delo cilj življenja[/quote]

ne boš verjela, obstajajo taki, ki jim je delo tudi način osebnega razvoja in intelektualnega napredka. celo življenje preždeti doma med lonci, pamži in šopingi – razkroj možganov.

Moj tudi navija, da bi ostala doma, dokler ne bi otrok bil star 3 leta.

Sicer bi z njegovo plačo pokrila tekoče stroške, vendar bi živeli bolj ali manj iz rok v usta – bog ne daj, da moj

Hkrati še naslednjih 5 let odplačujem kredite in bi se to ravno križalo – jaz bi bila doma ravno v času odplačevanja kreditov, ko bi bili krediti odplačani pa bi šla nazaj v službo…

Za stalno ne bi bila doma, ker sem bila enkrat pol leta in se mi je skoraj odpeljalo od dolgega cajta – ratala sem prav zatežena gospodinja z lesketajujočim se stanovanjem in vsakodnevnim kosilom na 3 hode ter coffe overdose 😉

Jaz zase govorim, da ne bi, ker bi mi bilo dolgčas, cele dneve pa tud ne bi želela pospravljat, pa kofetkat, otroci pa tud zrastejo in odidejo po svoje. Verjamem, da katera pa bi, ker ima verjetno en kup želja, kaj vse početi doma, jaz pa takih želja nimam in mi je tud čist luštno v službi, saj če mi ne bi bilo, bi mogoče razmišljala drugače.

Meni bi bilo super to, da ne bi razmišljala, kako bo s financami. Bi bila pa težko doma. Zagotovo pa bi se odločila za krajši delavnik (npr. 4 ure na da ali pa 3 na teden). Saj že zdaj ni panike, ampak so pa še krediti. Dokler so, ne razmišljam o čem takem. 🙂

Verjamem pa, da bi težko kar zaspala doma…verjetno bi čas vložila tudi v svoje hobije. Zagotovo dneva ne bi preživela med lonci in šolskimi učbeniki. 🙂 Bi pa bil doma urejen in družinski člani pošlihtani. Jaz pa “ne v časovni gužvi”.

Jaz sem v bistvu ostala doma, sicer nekaj malega delam od doma, ali pa toliko kot lahko poštimam v dopoldanskem času, nekaj zaslužim, sem v družbi, tako da ni neke panike.

Sem pa ostala doma oz. nisem šla v redno službo, zaradi moževe službe. Mož zasluži dovolj, je pa tudi veliko časa odsoten, veliko je službenih poti. In, ker nama ni cilj, da otroke vzgajajo babice oz. so sami doma, sem doma ostala jaz in nikoli nismo obžalovali te odločitve. Zdaj sem šla pa e izredno študirat, tako da kakšna služba od 9 do 17 odpade.

Glede financ je pa takole, sem pooblaščena na možev tekoči račun in si lahko dol poberem, kolikor potrebujem. Prihranki so pa vsi na moje ime.

ne vem če je čisto tako, enim je delo sredstvo, da lahko živijo, enim je pa delo cilj življenja[/quote]

ne boš verjela, obstajajo taki, ki jim je delo tudi način osebnega razvoja in intelektualnega napredka. celo življenje preždeti doma med lonci, pamži in šopingi – razkroj možganov.[/quote]

verjamem da so, ampak, ne boš verjela, obstajajo take službe kot so kuharice, čistilke, ker enako kot doma počnejo v službi in ne vidim nekega groznega intelektualnega napredka samo zaradi take službe…

Ga ni denarja, da ostanem doma.

ne vem če je čisto tako, enim je delo sredstvo, da lahko živijo, enim je pa delo cilj življenja[/quote]

ne boš verjela, obstajajo taki, ki jim je delo tudi način osebnega razvoja in intelektualnega napredka. celo življenje preždeti doma med lonci, pamži in šopingi – razkroj možganov.[/quote]

Jaz sem doma in ne boš verjela večji del mojega osebnega in tudi intelektualnega razvoja se je začel, ko sem pustila službo. Ostati doma nikakor ne pomeni lonci, pamži, šoping ampak čas za vse meni ljube dejavnosti na katere prej še pomislit nisem utegnila. Gospodinjstvo je zjutraj porihtano in potem sem na vrsti jaz in ne kakšen tečen nadrejeni.

Ostala bi doma, brez vsakršnega pomisleka!!

ne boš verjela, obstajajo taki, ki jim je delo tudi način osebnega razvoja in intelektualnega napredka. celo življenje preždeti doma med lonci, pamži in šopingi – razkroj možganov.[/quote]

Jaz sem doma in ne boš verjela večji del mojega osebnega in tudi intelektualnega razvoja se je začel, ko sem pustila službo. Ostati doma nikakor ne pomeni lonci, pamži, šoping ampak čas za vse meni ljube dejavnosti na katere prej še pomislit nisem utegnila. Gospodinjstvo je zjutraj porihtano in potem sem na vrsti jaz in ne kakšen tečen nadrejeni.[/quote]

dejavnost ni enako delo, v katerega je treba vložiti toliko in toliko truda, da nekaj nastane. konjički, hobiji, to in ono ni enako resnemu intelektualnemu in osebnemu angažiranju, kjer je treba nekaj v kak razvoj konkretno vlagat, zraven švicat in doživljat vzpone in padce.brez teh namreč ni nobene resne rasti.

res pa je, da tudi veliko služb ni takih, tako da verjamem, da prehod v čepenje doma potem ni ne vem kaka razlika. in res je tudi, da veliko ljudem (ženskam) dol visi za nek resnejši intelektualni napredek.pa če so v službi ali doma.

Jaz sem doma in ne boš verjela večji del mojega osebnega in tudi intelektualnega razvoja se je začel, ko sem pustila službo. Ostati doma nikakor ne pomeni lonci, pamži, šoping ampak čas za vse meni ljube dejavnosti na katere prej še pomislit nisem utegnila. Gospodinjstvo je zjutraj porihtano in potem sem na vrsti jaz in ne kakšen tečen nadrejeni.[/quote]

dejavnost ni enako delo, v katerega je treba vložiti toliko in toliko truda, da nekaj nastane. konjički, hobiji, to in ono ni enako resnemu intelektualnemu in osebnemu angažiranju, kjer je treba nekaj v kak razvoj konkretno vlagat, zraven švicat in doživljat vzpone in padce.brez teh namreč ni nobene resne rasti.

res pa je, da tudi veliko služb ni takih, tako da verjamem, da prehod v čepenje doma potem ni ne vem kaka razlika. in res je tudi, da veliko ljudem (ženskam) dol visi za nek resnejši intelektualni napredek.pa če so v službi ali doma.[/quote]

Vidim, da obstaja izključno tvoj prav in imaš svoje predsodke že trdno zasidrane. Resnica pa je, da marsikateri hobi (veš hobiji niso samo šivanje, kvačkanje in aerobika) presega tvoj domet razumevanja. Očitno tvoj intelektualni napredek le ni tako visok kot si mogoče domišljaš. Pa brez zamere.

Jaz sem zavestno ostala doma, tega sem si vedno želela.
Službo sem po 20 letih pustila, ostala doma. Ko sem delala sem varčevala in sedaj živim od obresti.
Ker sem skromna mi to sploh ni problem, važno je da nisem odvisna od nikogar.

Delam kar hočem, nihče me ne omejuje.

Evo, danes na primer sem že 4 ure pri računalniku, malo kasneje se bom uredila in šla do knjižnice (ker še malo študiram)), potem greva s frendico na kavico in do frizerja, nato domov, kuhano je že, pojemo ko pride mladina iz šole, mož iz službe. Zvečer gremo še v kino in bo en lep dan spet končan.

Skratka, mene svoboda in neomejenost zelo osrečujeta, nič pa nimam proti, če ve rade hodite v službo:) Prav nič!

dejavnost ni enako delo, v katerega je treba vložiti toliko in toliko truda, da nekaj nastane. konjički, hobiji, to in ono ni enako resnemu intelektualnemu in osebnemu angažiranju, kjer je treba nekaj v kak razvoj konkretno vlagat, zraven švicat in doživljat vzpone in padce.brez teh namreč ni nobene resne rasti.

res pa je, da tudi veliko služb ni takih, tako da verjamem, da prehod v čepenje doma potem ni ne vem kaka razlika. in res je tudi, da veliko ljudem (ženskam) dol visi za nek resnejši intelektualni napredek.pa če so v službi ali doma.[/quote]

Vidim, da obstaja izključno tvoj prav in imaš svoje predsodke že trdno zasidrane. Resnica pa je, da marsikateri hobi (veš hobiji niso samo šivanje, kvačkanje in aerobika) presega tvoj domet razumevanja. Očitno tvoj intelektualni napredek le ni tako visok kot si mogoče domišljaš. Pa brez zamere.[/quote]

nič ne zamerim, ker me pač neko brezvezno komentiranje na nekem žnj forumu s strani žnj osebkov ne gane.

brez skrbi, da hobijev ne vidim kot kvačkanje in štrikanje, sama imam zelo resne hobije poleg službe, resna izobraževanja in resno delo, ki bo morda postalo glavni poklic. tako da s predsodki predvem pometi ti sama.

Evo še ena,ki je ostala doma. Mož ima dobro plačo, podjetje, lastnika sva oba. Zaposlena sem na “papirju”.Pooblaščena na vse račune, na mojega itak prihaja plača. Nepremičnine na pol. Se ogromno ukvarjam s prostovoljstvom, vsak dan grem v bližnje zavetišče za živali-to je moja “služba”, imam čas zase, popoldneve pa preživljam z otrokoma, možem, prijateljicami. Nikoli več si ne želim pehanja za “uspehom”, raje živim svoje nestresno življenje:)
Da ne omenjam poletja,ko smo z otrokoma cele počitnice na morju, mož je z nami 1 mesec, drugače se nam pridruži vsak vikend. Nam nič manjka:)