Bertrand Russell
Zanimivo, da je ravno Russel uporabljen kot primer v pravopisu, navajam del pravila 778:
Neslovanski polglasnik pred končnim soglasnikom ali soglasniškim sklopom pogosto obravnavamo kot polglasnik v navadnih slovenskih besedah: Münster Münstra, München Münchna, Basel Basla, Webster Webstra, Russel Russla, raster rastra.
Ni čudno, da si dvomila, saj je zadeva zelo podobna primerom, ki jih navaja pravilo 774:
Če nememu samoglasniku (ali sklopu) sledi še kakšen soglasnik, osnove pri sklanjanju ne krajšamo, najsi ta soglasnik izgovarjamo ali ne: James Jamesa, Holmes Holmesa, Hobbes Hobbesa, Jacques Jacquesa.
Razlika je torej v tem, ali imamo polglasnik ali nemi samoglasnik.
Russeell se sklanja Russell Russlla Russllu … Gre za to, da je pravzprav polglasnik, ki pri sklanjanju odpade. Ampak take besede so nekje “na meji” med tem, da izjemoma e, čeprav je polglasnik ohranimo tudi v zapisu.
Podoben primer smo imeli z enim ameriškim funkcionarjem, nek vojaški poveljnik je bil ali neki temu podobnega, bil pa je Robert Powell. Tedaj smo ga pisali raje Powell Powella …, saj se je drugače ime povsem izmaličilo. Tudi pravopis pozna določena imena, kjer naredi izjemo s polglasnikom in ga obdrži, npr. pri Ibsenu itd.
V primeru Russlla se torej beseda sklanja brez e-ja kot polglasnika. Če pa kjer vidiš zapis Russella, se to utemelji s tem, da beseda ne spremeni preveč svoje podobe.
Torej, pravilo je jasno: Russell Russlla, vendar je izjemoma odstopanje že kar ustaljeno, zato tudi zapis Russella.