beremo v marcu
Marilynne Robinson: Gilead. Krasen začetek, da te kar stisne pri želodcu in drži nekaj deset strani, potem pa vse skupaj zvodeni v starčevsko nakladanje. Škoda.
Trenutno berem Sebastiana Barryja, The Secret Scripture, lanskoletnega nominiranca za Bookerja in moje prvo srečanje z Barryjem. Vsaka beseda je na svojem mestu, zgodba pa nikakor ne vleče. Dvajset strani in zaspim.
Zvečer sem tamalima prebral Heidi, tisto ta pravo, iz Zlate knjige. Poleg čudenja, kako sem v otroštvu lahko tako neznansko zasvinjal knjigo, me je presenetil tudi nabuhel jezik, ki prekipeva od zlatih rož tukaj in preprog neznosno dišečega cvetja tam. Ampak vseeno, smrklji sta uživali, jaz pa v tej retrospektivi tudi.
Opogumljeni z antikvitetami smo se lotili tudi Gospoda Hudournika, kjer spet ni šlo brez nenadejanega razvoja dogodkov. Pomehkuženci 21. stoletja smo kar zinili, ko je najprej umrla miška, potem pa še polhica. Izvzemši morda nepotrebne smrti, je zgodba prijetna in humor na zelo visoki ravni.
na podlagi zgornjega prebral omenjen roman Stiega Larssona, kriminalko Moški, ki sovražijo ženske. Navdušen! Se popolnoma strinjam s tem, da so švedi trenutno velesila v kriminalnem romanu. henning mankel s svojim wallanderejem (ki se, mimogrede, lahko skrije pred Larssonom), Sjöwall in wahlöö ter njun Martin Beck, pa hakan nesser …
precej me je sicer potrla tragična usoda Stiega Larssona, a vseeno komaj čakam prevoda še drugih dveh njegovih kriminalk. zelo priporočam.
Saša Stanišić: Kako vojak popravi gramofon. Ne potegne, mogoče zaradi prevelikega odmerka jugoliterature, ki jo zadnje čase goltam. Ampak kako to, da Veličkovićevi Gostači tako zelo sedejo in ostanejo in se vračajo, Stanišić pa ne? Mogoče zato, ker je že osnovna metafora v Gostačih tako močna. Stanišić pa se bo gotovo še naredil, štof ima, samo vaje mu še manjka.
Lillian Jackson Braun: The Cat Who Lived High
O štoriji ne bom pisala, saj ni nič posebnega, zanimivejši je žanr.
Gre namreč za poseben podžanr kriminalk, cat mysteries, če se ne motim, pri katerem so detektivke – mačke. To so humorni krimiči, kjer so na prvem mestu – razumljivo – mačke, na drugem humor in na tretjem bolj ali manj uboga kriminalna štorija.
Žanr obvladuje nekaj dam in en gospod. Ena od njih je napisala že morje tovrstnih knjig, ki jih še vedno bruha, vendar bralci sumijo, da je že zdavnaj umrla, saj naj bi po nekih izračunih imela 107 (!) let, torej naj bi knjige iz zadnjih let pisali ghost writerji. Kakovost teh knjig je menda hudo različna: nekatere naj bi bile naravnost genialne in naj bi odlično ustrezale vsem zahtevam svojega žanra. Mislim, da sem sama naletela na eno srednjo reč.
Absolutno lahkotno branje, vendar samo za zveste, vdane sužnje mačk.
Lillian Jackson Braun: The Cat Who Lived High
O štoriji ne bom pisala, saj ni nič posebnega, zanimivejši je žanr.
Gre namreč za poseben podžanr kriminalk, cat sleuths po Amazonu, kjer ponujajo 126 tovrstnih del. Detektivke so namreč – mačke. To so humorni krimiči, kjer so na prvem mestu – razumljivo – mačke, na drugem humor in na tretjem bolj ali manj uboga kriminalna štorija.
Žanr obvladuje nekaj dam in en gospod. Ena od njih je napisala že morje tovrstnih knjig, ki jih še vedno bruha, vendar bralci sumijo, da je že zdavnaj umrla, saj naj bi po nekih izračunih imela 107 (!) let, torej naj bi knjige iz zadnjih let pisali ghost writerji. Kakovost teh knjig je menda hudo različna: nekatere naj bi bile naravnost genialne in naj bi odlično ustrezale vsem zahtevam svojega žanra. Mislim, da sem sama naletela na eno srednjo reč.
Absolutno lahkotno branje, vendar samo za zveste, vdane sužnje mačk.
če govoriš o N. Roberts – sem jo zaprla po prvi četrtini. Obup. Saj vem, da je trivia, ampak tale pa poseka marsikaj. In kakšna dikcija! Tudi prevod ni dober, žal.
Prebrala: Jarunkova: Edinka. Kar dobro branje. Ampak kaj je s temi češkimi babicami (če je avtorica Čehinja) – tu je že tretja, ki je opisana skoraj na enak način (drugi dve: Počitnice s Sherlockom Holmesom in Srečanje z Mihaelo).
K.