Beremo novembra
V “težak” mesec z “lahkotno” knjigo – Birgit Vanderbeke: Denar ali življenje.
No, tako kot november ni za vsakogar “težak”, tako tudi tale knjiga ne bo za vsakogar lahkotna. Pa vendar na neki način je. Bistvo te knjige je namreč, da težke, resne, politično sporne, čustvene idr. teme podaja na svojski, “lahkoten” način. Tako, da se nasmehneš, celo nasmeješ zraven. Pa ne igra na (meni sicer precej ljubo) karto sarkazma, cinizma ali vsaj ironije (ta se morda pojavi tu in tam, a res redko), temveč bolj na nekakšno “naivno” podajanje dejstev. Npr. – junakinja je verjela v čokolado, v svojo babico, njeni starši (preselili so se iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo) so verjeli predvsem v KM; “ničdenarja” je privedlo do marsičesa bolečega, a vse je podano z elegantno (skoraj neznosno :)) lahkostjo bivanja. 🙂 Junakinjino odraščanje, šola in faks, politične razmere (zlasti aktualne spet danes, saj opozarja – pred padcem železne zavese, če sem prav razumela – na to, da kapitalizem ne prinaša sreče), ljubezen, družinski odnosi, vse prepleteno v gladko, tekočo maso, ki jo “popiješ” mimogrede, v tebi pa pusti občutek, da je še (marsi)kdo te čase doživljal podobno kot ti: premetavalo ga je iz kota v kot, ne da bi v resnici razumel, za kaj gre, kaj je bistvo vsega, kaj je v ozadju in kam vse to pelje. Poslastica!
Jay Asher – Trinajst razlogov
Knjiga spada v zvrst mladinske literature, ampak ne bo prav nič škodilo, če jo prebere tudi kdo od staršev oz. odraslih.
Srednješolec Clay po pošti prejme komplet kaset, na katerih njegova sošolka Hana opisuje splet okoliščin, oziroma 13 razlogov za to, da je na koncu naredila samomor. Žal je Hana umrla, zato Clay ob poslušanju kaset ne more spremeniti preteklosti, četudi bi jo rad. Ob prebiranju zgodbe spoznamo, kako lahko včasih čisto banalen dogodek vodi do drugega banalnega dogodka, ki posamezno ne pomenita nič, ko pa se takih dogodkov nabere cela kopica, pripelje nekoga do tega, da ne vidi več izhoda iz svojih stisk.
Čudovita knjiga. Priporočam.
Vikas Swarup – Šest osumljencev
izdano ob obisku avtorja v MB v okviru EPK-jevega cikla dvanajst. zato slabo lepljeno in ob prelamljanju listi odpadajao, sicer pa prodajano po ceni 5 eur. 450 stranski špeh indijskega hit makerja (avtor romana Revni milijonar), ki je kriminalka, kar je vidno že iz kazala in strukture, ki je zanimiva. prvi del nosi ime umor, drugi osumljenci, kjer se predstavi vseh šest sumljivih, nato so na vrsti motivi (spet vseh šest), nato dokazi (isto), sledi rešitev (isto) in na koncu priznanje z enim samim poglavjem: resnica.
zasnova se mi je zdela sveža, malo drugačna od klasičnih, napisano je lahkotno, berljivo. dovolj suspenza glede na žanrsko opredelitev, dovolj obratov in zasukov (zaradi katerih tu in tam pljusne preko roba, a ne preveč), tu in tam malo spodrsne ob kakšnem starem vicu (njemu je mama zagotovo morala privezati svinjski kotlet okoli vratu, da bi se pes hotel igrati z njim; str. 81), pa se zato odkupi z gandijevsko mislijo (… kajti obstaja sedem družbenih grehov; ritadži,” reče in rahlo zardi. “Politika brez Načel, Blagostanje brez Dela, Izobraževanje brez Vzgoje, Trgovina brez Poštenja, Znanost brez Človečnosti, Čaščenje brez Žrtvovanja in Zabava brez Vesti.” str. 97)
In če ne marate kriminalk, lahko knjigo berete kot oris sodobne indije (246 opomb pod črto, v glavnem pojasnil različnih indijskih izrazov, bogov, krajev, običajev itd.)
John Scalzi: THE OLD MAN’S WAR
Povsem mogoče je, da sem odkrila svojega najljubšega pisatelja znanstvene fantastike! In to s pomočjo tega foruma, kjer je bi pred časom naveden link na pisateljev zelo popularen blog Whatever.
No, tale knjiga prekaša marsikatero znanstvenofantastično delo. V tej zvrsti vse prepogosto najdemo samo bolj ali manj neverjetne znanstvene dosežke, ki nam bodo mogoče dosegljivi nekoč v prihodnosti (kar sicer ni slabo), pa kakšno drzno pustolovsko-akcijsko zgodbo, in smo že pri koncu. V tej knjigi pa se poleg vsega tega najde še nekaj več. Npr. izredno prepričljive osebe, ki tako prijetno klepetajo med seboj, da bi se jim kar pridružil in se smejal z njimi. Dogajanje je postavljeno nekam v prihodnost, a vendar ne tako daleč, da bi se čutili odtujene od naših naslednikov. Fino je prikazano, da ljudje pač ostajamo ljudje, ves čas z enakimi željami, potrebami in skrbmi.
Še najmanj so mi bili všeč medgalaktični boji – bojna strategija me ne zanima preveč, a tudi to je bilo čisto lepo prebavljivo, nemoteče in v ne preveliki količini.
Hudo sumim, da so idejo iz te knjige uporabili v filmu Avatar in čisto možno, da je tudi Felix Baumgartner vsaj del svojega navdiha dobil tukaj noter.
Knjga ima nadaljevanja in kar se mene tiče, jih bom prej ali slej z veseljem prebrala. John Perry in Jane Sagan (poklon velikemu Carlu Saganu) sta mi namreč zlezla pod kožo. Pa čeprav imata onadva zaradi klorofila zelen odtenek kože:-)
Karin Slaughter: Blindsighted
Štancan krimič, tak kot še morje drugih. Morilca uganeš veliko prezgodaj, glavna junakinja dolgočasna pridna punca, psihologija plehka. V glavnem, knjiga ni vredna posebnega razpredanja. Prebrala sem jo bolj zato, ker je bila pač v bralniku, je pa dovolj berljiva, da sem jo prignala do konca. To je tudi njen edini plus.
Ljubiteljem krimičev bi svetovala, naj si izberejo kaj drugega – pri veliki izbiri dobrih res nima smisla zapravljati časa s slabim povprečjem.
Jo Nesbø – Spasitelj
ob Crvendaću (Taščica), Nemezi (Brezskrbno) in Pentagramu četrti hrvaški prevod Nesba, morda tudi zato, ker se del dogajanja odvija v Zagrebu. Napeto in berljivo.
Malenkosti, ki zmotijo:
– pravi storilec je pozornemu bralcu sumljiv že nekako od dvajsete strani;
– nekaj nelogičnosti v končnem pojasnjevanju zgodbe, ki jih je težko spregledati;
Pa morda je čas za nekaj novih žanrskih prepovedi: Če je za časa Van Dina veljalo za ceneno (in zato prepovedano) imeti butlerje za morilce in (v pomanjkanju česa boljšega) primere razreševati na podlagi izdajalskih cigaretnih ogorkov, bi zdaj morda lahko prepovedali vpletanje balkanskih vonj, psihičev, ki so jih sproducirale in travm, ki so jih povzročile. Ter morda preveč zapite in svetobolja polne detektive.
Nasilje pa zgleda da v sodobnem trilerju mora biti prisotno; res je, časi so kruti, zato so kruti tudi sodobni krimiči, s čimer zrcalijo realnost, kar je všeč stroki, bralci pa kor bralci, najverjetneje jim je všeč brati, kako nekdo drugemu iztika oči s pomočjo sesalca za prah, kot v spasitelju, saj so ga (tako na zavihku) prodali že v 14 milijonih.
Vseeno: priporočam.
Tess Gerritsen: Skrivnost zapuščenega vrta
Fino, da teče ravno beseda o krimičih. Tale mi je bil zelo všeč. Prepleta dve zgodbi, Julijino v sedanjosti – ta na svojem vrtu najde zelo staro truplo oz. okostje – in Rosino v preteklosti. Pa truplo ni Rosino, da ne boste mislili, da je vse tako na prvo žogo. Knjiga je špeh, a se prebere hitro, nadvse berljiva in tudi napeta. Všeč mi je, kako se nazadnje povežeta preteklost in sedanjost, tudi to, da ni tako pocukrana, kot je to marsikdaj pri tako berljivih romanih. In tako hudega nasilja, kot ga opisuje Pilgrim in kot sem ga videla na prvih nekaj straneh enega Pattersonovih romanov, ni. – Uvrščajo ga k medicinskim trilerjem, čeprav ga sama ne bi ravno tako opredelila; zdi se mi, da je “medicinskost” tu bolj eden od podpornih stebrov zgodbe, ne njena platforma. Zanimivo pa se mi je zdelo brati,
spojlerček,
kako so se morali posamezniki truditi, da bi zdravnikom dopovedali, da je očitno povezava med tem, da pri anatomiji brskaš po truplih, nato pa z istimi golimi rokami segaš v rodila žensk, in (za današnje pojme) množičnim umiranjem žensk po porodu; kako težko je bilo verjeti, da pomaga – umivanje rok … 🙂
Če imate radi kriminalke in če niste navdušeni nad ibernasiljem, je to resnično prava stvar! Priporočam tudi drugim, ki radi posežete po manj zahtevnem, a še vseeno kakovostnem branju.
@Kerstin: Prebrala sem eno knjigo Tess Gerritsen (ne spomnim se naslova) in mi je ostala v lepem spominu – ne toliko zaradi same štorije (no, tudi ta je bila dobra), kot zaradi znatno ambicioznejšega pisanja, kot smo ga vajeni pri krimičih. To sem imela v mislih, ko sem dva posta višje udrihala čez Karin Slaughter, češ da je dovolj dobrih krimičev, da bi izgubljali čas s slabimi. Tess Gerritson je res nekaj čisto drugega. Tudi jaz priporočam..
Trenutno berem 100 zmajev Nenada Veličkovića, sicer mladinska, ampak kaj, včasih sede.
Sem začela, odložila po peti strani, pa mi nekako ni dalo miru in sem včeraj še enkrat začela od začetka. Trenutno sem nekje na 70 strani in moram reči, da me je navdušila. Zanimivo pisano (sicer so mi pa ti tile bosanski pisatelji itak “da best”), na začetku se bralec sicer malo lovi, ker je oseb precej, ampak gre. Sem se že naglas smejala – prevod dober, verjetno bi bilo pa še bolj sočno, če bi brala v izvirniku.
Še malo vsebine: taborniki na taborjenju nekje v Bosni, njihove prigode, ljubezenski trikotnik, pa tudi malo nostalgije, itak. Če imate radi mladinsko literaturo, priporočam.
Spomini Marije, skotske kraljice (C. Erickson)
Se en izredno berljiv zgodovinski roman. To, kar se je bilo treba ucit za solo, pac nikakor ni bilo tako zanimivo kot zdaj v knjigah po svobodni izbiri. In tale je bila res fina, najdena mimogrede v knjiznici.
Clovek z modrimi krogi (F. Vargas)
Francoski krimic. Ne morem rect, da je bil zanic, ker zgodbo kar uspesno izpelje. Ampak – sem jo imela na polici kaksne 3 tedne, ob branju pa zraven pogosto zaspala. Torej ne prevec vzpodbuden vtis. Me je pa vmes parkrat presenetila z zanimivimi razmisljujocimi/rahlo filozofskimi/opisnimi povedmi ali odstavki, obicajno cesa takega v kriminalkah ne opazim.
Ben Elton: Popcorn
Avtorja najbrž ni treba predstavljati – če ga omenim kot scenarista Black Adderja, sem povedala vse. Tokrat gre za drugačno reč – nekako tarantinovsko knjigo.
Imamo režiserja tipa Tarantino in kao copycat morilca, ki morita v maniri morilcev iz njegovih filmov. Na noč po tistem, ko prejme oskarja, pa se prikažeta na njegovem domu ter njega in njegovo družino vzameta za talce.
Zgodba je preprosta in seveda knjiga premleva vprašanja o nasilju v ZDA, vplivu medijev, plehkosti ameriške potrošniške družbe itd. itn. … in o tem pravzaprav ne pove prav nič novega. Vendar pa to knjigi niti ne škoduje – mestoma je zabavna, mestoma brutalna, mestoma ponuja kaj malega v razmislek, vsekakor pa je fajn zabava za tiste z močnejšim želodcem in malček sprevrženim smislom za humor.