beremo marca
Aleksandar Hemon: Nowhere Man
No, najprej moram povedati tole: skoraj neverjetno je, da sem v tej knjigi naletela na isti citat iz Hamleta (“Ah, pojdi v samostan!”), ki pa ga prevajalka ni posebej zaznamovala ali pa se ji je “izmuznil”.
Sicer pa je tole kar fino branje, prvi del je “jugo-žanr” – odraščanje v socializmu – ki smo ga že videli/brali (puberteta, “muska”, punce …). Potem stvar postane resnejša, ko se junak preseli v Ameriko in se pokaže, kaj pomeni biti ujetnik ene tradicije, kot piše v spremni besedi.
Aja, pa še tole (saj vem, da sitnarim, ampak mi je šlo res na živce): oče od Mirze ni Mirzin oče, ampak Mirzov oče in po tej analogiji naprej. To bi pa menda že bilo treba vedeti, no …
Agota Kristof: Šolski zvezek
Končno! Mojstrska zgodba o dvojčkih in njunih odzivih na vojne krutosti. Jezik je očiščen vseh nepotrebnih smeti, značaji so orisani briljantno. Avtorica ni nikjer padla v lasne pasti in nedoslednosti. Močno priporočam!
Ponavadi vrnem knjigo neprebrano, čeprav si podaljšam izposojo, tole pa sem prebral na
dušek. Njena edina napaka je, da se konča.
Zmotilo pa me je recenzentovo govoričenje na koncu knjige. Bralci si sami ustvarimo mnenje,
zato ne potrebujemo samorefleksijskih onaniranj. Med drugim je zapisal, da se tudi on ne strinja s Strnišo, ki je zapisal, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.