beremo marca
Carol Shields: The Boxed Garden.
Očitno zgodnje delo (tako po občutku), a z vsemi carolshieldsovskimi odlikami. 😉 No, morda malo bolj humorno od drugih del. Zgodba, ki je kajpak še enkrat o hišnem prahu (TM), prepričljivo, toplo in vabljivo slika drobne odtenke ljubezni, ki ni kakšna bum tresk strast, ampak pritajena in oklevajoča, pa naj gre za pripovedovalkin odnos do sina, moškega ali mame. Idealno posteljno čtivo, ob katerem me že po malem popada tesnoba, ker mi je ostala le še peščica Carolinih neprebranih knjig. Naslednja bo na vrsti Republic of Love.
Balša Brković: Privatna galerija
Temu bi se najbrž reklo “urbani” roman: gre za štorijo, ki v precejšnji meri črpa iz avtorjevega zasebnega življenja. Junak, urednik in pisatelj, se ukvarja s postransko dejavnostjo: skupaj z bratom, slikarjm & džankijem, se lotita izvirnega nategovanja: ponarejanja oziroma, bolje rečeno, ustvarjanja neobstoječih slik – namreč takšnih, ki so opisane v velikih delih svetovne književnosti. Slike potem prodajata malomeščanom, ki se navdušujejo nad to ali ono knjigo. Zadevščina jima gre kar lepo od rok, njen končni cilj pa je odprtje zasebne galerije.
Iz štorije je mogoče razbrati tudi utrip črnogorske družbe, muke mladega ločenca, vpogled v korumpiran sistem, etc. Nekatere junake lahko tudi prepoznamo, predvsem Brkovićeve pisateljske kolege in očeta. Kar zadeva slog, je knjiga temeljito “postmodernistična” – za fene vsekakor lep primer “uporabne derridajevščine”.
Še familja: Balša Brković je sin znanega Jevrema Brkovića, uglednega pisatelja, ki je moral zaradi nasprotovanja Miloševićevemu režimu za nekaj let emigrirati na Hrvaško. S tem pa njegovih težav še ni bilo konec. Pred nekaj leti je namreč v svojem romanu odkrito prikazal “lik in delo” največjega črnogorskega mafijaša, kar se je končalo tragično: nekega dne so namreč neznanci 74-letnega gospoda kruto pretepli, pri čemer so usmrtili njegovega telesnega stražarja. Resnih groženj bojevitih sodržavljanov je bil deležen tudi Andrej Nikolaidis, pri nas znan predvsem po prevedenem romanu Mimesis.
P. S.
Lonely planetu svetujem, naj v priročnik za Črno goro dopiše naslednjih nekaj vrstic: če ste pisatelj in se s svojo dejavnostjo nameravate ukvarjati v idilični Črni gori, velja malce popaziti, kaj in predvsem o kom pišete. Predvsem pa upoštevajte lokalne navade: tako kot vsak domačin, katerega položaj je višji od snažilke, si omislite vsaj enega dobrega telesnega stražarja.
Dober dan.
Privatna galerija, ki jo opisuje Katja10, me je malo spomnila na prebrano Paula Austerja Brooklynske norosti (prodajanje slikarskih ponaredkov + knjigarnar in antikvar + pisatelj taksist)
Sta mi pa po naključju v valu dveh zaporednih obiskov knjižnice zašli v roke knjigi istega avtorja, Bruce Chatwina, to sta Utz (zbiralec meissenskega porcelana, ki preovinkari s svojimi figuricami tako zasebne kot politične viharje prejšnega stoletja…”nič ne postara bolj kot zbiranje umetnin” – stavek se mi je res vtisnil v spomin) ter Po Patagoniji (nekega dne je pustil sporočilo, pol leta me ne bo in šel v Patagonijo, rezultat je tudi ta kjiga.
No, Patagonijo bi tudi sama rada obiskala, pa jo bom zdaj v njegovi knjigi.
lp
Kate Atkinson: When Will There Be Good News
Tole se mi je zdelo zelooo solidno branje, všeč mi je bilo, kako se zgodbe prepletejo, mogoče bi imela par pripomb na njihovo razpletanje. Zlasti kar zadeva pravila žanra (roman naj bi bil deloma detektivski/kriminalni, ampak jaz sem ga raje brala zunaj tega okvira, zato potem niti ni bilo problema).
Paul Auster: Brooklynske norosti
He he, Eka, Privatno galerijo sem iz knjižnice vzela skupaj s tem Austrejem. Ker si jo že na kratko opisala, vsebine ne bom ponavljala.
Dodala bom le, da je bila knjiga ORJAŠKO razočaranje. Bolje rečeno: razočaranje za takega avtorja, kot je Auster. Kot da bi knjigo pisal z namenom, da postane scenarij lahkotnega hollywoodskega filmčka. Skratka, vsem fenom Austerja toplo odsvetujem, saj bi si samo pokvarili mnenje o njem.
Šolniški kruh (Makuc) – zadeva je zame vsaj 3x apriorni NE (ne berem kratkih zgodb, slovenski avtorji so mi običajno muka, pa tudi učiteljica nisem), ampak ker se nisem zavedala, da gre za zbirko kratkih zgodb, sem jo začela brati in so mi bile zelo všeč. Priporočam, ne le šolnikom.
Sedaj se prebijam skozi Hišo veselja (Edith Wharton), ki je bila omenjena na nekem seznamu najljubših knjig tu na Moljih. In mi je tudi všeč, samo ne bere se hitro (to me moti). Nisem pa vedela, da gre za avtorico knjige The Age of Innocence, po kateri je bil posnet res lep film z Michelle Pfeifer.
Čaka me Tao ljubezni.
dober dan
Katja10 in Auster -se strinjam.Rada imam optimistične odtise avtorjev, a tokrat pretirava; saj ni treba da se vse tako …natančno zloži, ne.
Po prebranem Daoud Hari Prevajalec – spomini Darfurca (pred tem brala še knjigo o otroških vojakih Sierra Leone) Hudo, ne nekaj kar ne bi vedela da je tako, vseeno pretrese; sploh ker stalno v sebi pestujem Afriko kot deželo, za katero bi bila izredno počaščena, če bi jo lahko obiskala, toliko dobrih ljudi,….mora biti tam.
Sedaj tako zapeljivo, torej po svežem tisku in prevajalskem brušenju dišečo Laterno magico I.Bergmanna puščam na pisalni mizi, pokukala sem na par mestih v knjigo, prebrala spremno besedo in – jo spet odložila.Naj me še malo osvaja, ker, ko jo pričnem brati, ne bo oddiha.
Za vmes pa Jergovićeva Zgodovinska čitanka I in II.
Ali pa se vrstni red zamenja.
O, sladke dileme,…
lp
Slavenka Drakulić: Frida ali o bolečini
Hm … zgodba o Fridi Kahlo je že sama po sebi pretresljiva: kako je živeti v ječi bolnega in poškodovanega telesa, zraven pa še v ječi mučne ljubezni …
Najbrž knjigo res lahko beremo bodisi kot življenjepis umetnice bodisi kot biografijo neke emocije (na knjigi, torej na zadnji platnici, piše, da gre za to drugo, ne za prvo), kar se nas v vsakem primeru dotakne. Ampak poleg tega pa kaj več nimam povedati (pa to ni kritika S. Drakulić).
Colm Tóibín: Brooklyn. Costa 2009. Dolgo sem se mu izogibal, Tóibínu, Brooklyn pa se mi je zdel ravno pravšen za začetek. Mlada Eilis se v začetku petdesetih z revne Irske poda v Ameriko, kjer se ji malce dogaja, ampak ne bogve koliko. Dobra stran romana je ostro zarisana zgodba, povedana brez omahovanja, slaba pa vsekakor suhoparen realizem in občasna omlednost. Zelo povprečen izdelek, ki me navdaja z mislijo, da Lehman Brothers in AIG nista povzročila krize samo v ekonomiji – leto 2009 je bilo v Združenem kraljestvu očitno res kilavo na vseh področjih.
Očitno sem imela tudi jaz srečo, da sem Tri razloge prebrala že kmalu po izidu. Tudi sama sem se precej poistovetila z glavno junakinjo 🙂 Tako življenjsko obdobje pač. Nisem pa si upala preveč hvaliti soforumašice, pa bi očitno lahko. Tako tekoča berljivost knjige je zame eden največjih plusov!
Tako da (zadržano iz istega razloga in ne zaradi pomanjkanja navdušenja) hvalim pravkar na dušek prebrano knjigo Tao ljubezni (Blatnik), ki me je po počasnem branju Whartonove Hiše veselja (ki je zelo dobro napisana, a se bere res počasi) kar dvignila s svojim živahnim jezikom, ciničnim junakom in hitro zgodbo. Priporočam, zlasti ljudem, ki (tako kot jaz) neradi segajo po slovenskih avtorjih, češ da so morbidni. Daleč od tega!
Kate Atkinson: Case Histories
Všečno branje, kot že rečeno zgoraj ob When Will There be Good News, morda ne čisto dosledno, kar zadeva “detektivsko/kriminalno” dedukcijo, vsekako pa živo in prepričljivo tako na ravni vsakdanjih človeških dram kot na ravni izjemnih tragedij.
Aja – tole je pa za Kate 🙂 – ko Hamlet reče Ofeliji: “Get thee to a nunnery”, ne misli samostana, ampak bordel (tako trdijo resne analize).
2.999 in Vragolije porednega dekleta
Obe toplo priporočam.
Prva je odličen roman o paradoksih in nesmiselnostih oglaševalskega sveta, kot tudi sodobnega, zahodnjaškega sloga življenja. Avtor tudi s pomočjo osebne izkušnje razgali vse svinjarije oglaševalskega poklca in se ponorčuje iz svojih nekdanjih delodajalcev in naročnikov.
Druga pa orisuje življenjsko zgodbo ženske, ki se odreče ljubezni, da bi dosegla bleščeč svet bogastva. O tem, kako visoka je cena za to, in o ljubljezni moškega, ki traja kljub vem njenim padcem in hudobijam. Skrajno zanimivi zapleti. Knjiga, ki je ne moreš odložiti.
@oiunt: Dodajva še to, da je Vragolije napisal Mario Vargas Llosa. Se strinjam, neodložljiva knjiga!
Jaz sem po Carol Shields nadaljevala z Margaret Atwood in njeno zbirko Moral Disorder, v kateri se drži tukaj&zdaja, kar ji po mojem tudi najbolj leži. In takole druga ob drugi sta se mi zdeli kot sestri, ne zgolj rojakinji. Zelo žensko – pa ne v smislu sentimentalosti, bognedaj, ampak v tistem neprekosljivem uvidu, odtenkih in občutenju. Še enkrat kapo dol.
Za vmes sem vzela ravnokar izdano Gombrowiczewo zbirko Bakakaj. Starosta odbitežev in nespoštljivcev kajpak ne razočara. Idealno za hitro dozo cinizma, če ti raven nenapovedano pade. :)))
Zdaj berem Jurija Poljakova in njegovo satiro Kozliček v mleku. Huronsko. Če vam je bil všeč Geograf, s temle ne morete zgrešiti.
@Oja: >v kateri se drži tukaj&zdaja, kar ji po mojem tudi najbolj leži.
PODPIŠEM!!! In dajem na seznam ….
Ladislav Fuks: Sežigalec trupel
Zelo pozno je bila ta mojstrovina prevedena v slovenščino.Film sem videl že zdavnaj.Odličen prikaz, kako se na videz povsem običajen človek ob ustreznih okoliščinah spremeni v psihopata.Groteskno, tragikomično in grozljivo hkrati.Močno priporočam.
@Spider:Groteskno, tragikomično in grozljivo hkrati.Močno priporočam.
Tudi jaz še enkrat & enako odločno priporočam!