beremo marca
Resnica o farmacevtskih podjetjih (M. Agnell)
Zanimiva knjiga z nekaterimi fakti, ki jim kar težko verjameš, ampak ne more biti drugače, kot da je res. Saj smo že prej vedeli, da je farmacevtska industrija nesramno bogata in da ji dol maha za bolne ljudi, ko pa prebiraš/prebereš tole, ti je to še toliko bolj jasno. Kakšno zdravje in dobrobit ljudi, samo dolarji se jim vrtijo v očeh. Čeprav pa priznam, da iz knjige kar seva ameriški stil pisanja (ali pa se mi samo zdi), ampak je kar prebavljiv (sploh če kakšne stvari ne razmumem, jo potem še dvakrat preberem nekaj strani naprej in je bolj jasno:)). Pa še Kebrov predgovor, ki da knjigi še eno drugo perspektivo.
John Niven: Kill Your Friends
Kaj takega bi napisal Beigbeder, če bi znal, če bi si upal, če bi imel smisel za najčrnejši med humorji, predvsem pa, če ne bi bil tako zares to, kar govori, da ni.
Tale knjiga je na podobno vižo kot 2.999 tolarjev, le da gre do konca. Ne dogaja v se oglaševalskem svetu, pač pa v glasbeni industriji. Tudi Niven je, podobno kot Beigbedder, insajder. No, kar zadeva plehkost, sta obe panogi več kot primerni lokaciji za tovrstne knjige.
Naš junak, Steven, je skavt pri veliki založbi, totalen negativec, seksističen, rasističen … you name it. Tematsko zadevščina malce diši tudi po Ameriškem psihu, le da se človek pri tejle nasmeje – pa čeprav se niti slučajno ne bi hotel, in če vam je do sarkastičnega humorja, ga je v tejle knjigi več kot dovolj.
.
Margaret Laurence: The Stone Angel
No, tole je pa en moj zeloooo star dolg, še iz davnih anglističnih časov 🙂
Če koga naslov asociira na The Stone Diaries Carol Shields, je to upravičeno, pa le zaradi naslova (čeprav svoj denar stavim na slednjo, brez dvoma): pripoved starke o njenem življenju, ki teče vzporedno s sedanjostjo, postopno razkrivanje pomembnih drobcev iz preteklosti … take stvari.
V splošnem tekoče branje.
Marcel Proust Sodoma in Gomora, Iskanje izgubljenega časa IV
Uf, Proust je genij. Nenadkriljiv začetek in veličasten zaključek, vmes pa polno biserov – ob vsakem posebej sem se vedno znova začudila, kako je mogoče tako natančno opazovati, nato videno predelati v glavi in potem vse skupaj tako jasno in čisto preliti na papir.
Če bi imela čas brati nekaj ur dnevno, ne pa samo na vlaku na poti v in iz službe, bi bila verjetno moja bera biserov še večja ali pa bi le-ti še bolj zažareli. No, pa je bilo tudi tako zelo, zelo v redu.
Zanimivo, da sem po približno desetih letih, ki so minili od časa, ko sem prebrala prve tri knjige Iskanja, še vedno ujela rdečo nit celote in sem še vedno vedela kam kakšno osebo postaviti. Tudi to je zame znak dobre literature.
Sicer pa…. ljudje s svojim mišljenjem, vedenjem, hrepenenjem ostajamo bolj ali manj enaki. Takšni kot smo bili pred sto leti smo bolj ali manj tudi dandanes.
A. S. Byatt: The Children’s Book. Z gospo, rojeno kot Antonia Susan Drabble, živečo kot Dame Antonia Susan Duffy, poznano kot A. S. Byatt, ki je sicer – tega do današnjega brskanja po Wikipediji nisem vedel – starejša sestra Margaret Drabble, se že zgodovinsko ne razumem najbolje. Ampak, kaj hočem, knjigo je prinesel Božiček in to je to.
Zadnja nominiranka za lanskega bookerja, ki sem jo nameraval prebrati, je – kako presenetljivo, kajneda, draga žirija z zgodovinskimi konjskimi plašnicami?! – umeščena v edvardijansko družino Olivije Wellwood, uspešne avtorice pravljic in serijske rojevalke, njeno živopisano družino in še barvitejši socialni krog. Slednji, po mojem, ta pogumno zastavljen roman tudi nadvse uspešno zakolje. Primer: povsem na začetku, ko bralec šele vzpostavlja razmerje z liki in tipa po zgodbi, se pojavi krasen lik, deček iz sarkofaga, ki ga pot zanese v Olivijino družino. Namesto da bi se lik razmahnil, se zgodi zabava z desetinami likov, ki vstopajo v nedoumljivem tempu, tudi v parih ali v troje, vsak s svojimi družbenimi mrežami in vlogami, čemur povprečen bralec najbrž zlahka sledi, vsi ostali pa najbrž razmišljamo, ali si ne bi bilo morda dobro kaj zapisati na košček papirja. Škoda, res, ker A. S. nedvomno kaže talent in bo iz nje sčasoma zagotovo nastala povsem spodobna avtorica.
Odloženo, upanje pa usmerjeno na Colma Tóibína, Brooklyn. Zaenkrat izgleda dokaj medlo.
Evald Flisar: Ljubezni tri in ena smrt
Potem ko se mi je – nepoduhovljeni in brez razsvetljenja povsem zadovoljno bivajoči – Čarovnikov vajenec zdel milijone svetlobnih let stran od mojega okusa & potreb, se m je vsa ta leta zdelo enako nepotrebno kukati v Flisarjeve druge knjige. Kaj vse sem izpustila, ne vem, me je pa nekaj mnenj na Moljih prepričalo, da bi nemara le veljalo tvegati s Tremi ljubeznimi …
Kaki dve tretjini knjige je to prav lušten, prijetno humoren bildungsromanček o mestni družini, ki se poda živet na podeželje, poiskat nekaj miru, pa nabildat svojo osebnost in take reči … Prav fajn. Potem pa avtor z umestitvijo samega sebe sprva zadene in potem povsem fali – knjiga se nekako zaštrika, začne razpadati in zgubi nekaj privlačnosti, a je vseeno vredna branja. Predvsem pa velja omeniti melodramatični, sprva komični lik pubertetnice Elizabete, ki me je pravzaprav privlekel skozi zadnji del knjige …
dober dan.
Hermiona, tvoj zadnji odstavek je tolažilen in lep.Nekje sem zasledila, da je Proust proti koncu življenja bral samo še vozne rede vlakov. I wonder why….
Torej, na nočni omarici je Čehov; najprej je z njim in odprtim atlasom sveta potoval soprog (Sahalin, otok v Ohotskem morju) ter zahteval še – pa sem pribavila tudi Dama in psiček.
Kakšen krasen pisatelj.
lp
Cristiano Cavina: V deželi Penavrit
Babica Cristina pripoveduje o preteklih vaških in družinskih peripetijah … ne vem … naj bi bilo po italijansko zabavno, pa sem se kar nekajkrat spopadala z mislijo, ali naj odložim ali ne, pa nisem, ker to zelo redko storim – hm, mogoče bi morala večkrat (no, to mimogrede). No, na koncu se pa knjiga vendarle nekako sestavi.
@eka 67
To glede Proustovega prebiranja voznih redov vlakov sem tudi sama nekje prebrala. Menda mu je bilo študiranje časov odhodov in prihodov vlaka na posamezne postaje in možnosti presedanja čisto dovolj, da so mu pred očmi vstale najrazličnejše podobe ljudi in njihovih medsebojnih odnosov. V takšni maniri je napisan tudi zadnji del Sodome in Gomore. Eni so zmožni marsičesa.
Čehov je pa tudi meni zelo všeč. Mislim na njegove kratke zgodbe. Njegova dramatika me pa ni preveč pritegnila. Dama in psiček je dobra izbira.
Elizabeth George in njeno Careless in Red sem si hranila kot posladek za čase, ko se mi zdi, da sem prebrala dovolj resnih reči in si spet lahko privoščim malo razvajanja. Pa se nisem čutila prav razvajeno, hja – knjiga je roko na srce razvlečena, štorija sicer dovolj prepričljiva, a razplet ni ravno kakšen velik bum, ena od stranskih zgodb je za potek glavne niti pravzaprav popolnoma nebistvena, povrh vsega pa mi je šel na živce še pretenciozen jezik. Skratka, če bi investirala vanjo kot v zicer za dopustniško branje, bi se čutila nategnjeno.
Andrei Makine: Glasba njegovega življenja. Prej novela kot roman, za vsega kako urico neto branja, ampak krasno izdelano in bogato. Očitno se je založba Piano osredotočila na izdajanje biserčkov, ki jih lahko pogoltnete na relaciji Ljubljana – Zidani Most (ali npr. Postojna).
J. M. Coetzee: Sovražnik. Postmodernistična reinterpretacija Robinzona Crusoeja, v kateri je pripovedovalka ženska, ki je z njim preživela nekaj let na samotnem otoku, zdaj pa svojo zgodbo pripoveduje Danielu Foeju (jp, sovražniku iz naslova). Dodelano.
Zdaj berem Dr. Housa (kaj bi se zamujali s pravimi imeni) in njegovo Pokapuško. Duhovitost je kajpak vedno dobrodošla, ampak naš dohtar se z njo že pretirano meče ven. Zatikajoče.
PS. Toro, huda opazka je tole o obetavni avtorici. A jih nima gospa že najmanj sedemdeset? :)))
@Oja: Opazka je bila povsem prisebna 😉
Andrej Arko: Nevsakdanjosti
Avtor je bolj znan kot prevajalec poezije in radijski urednik – kar zadeva mene, bi bilo bolje, če bi pri tem tudi ostalo.
Zgodbe bi še najlaže opisala kot “domovinske” . In čeprav mi tematika niti najmanj ne leži, to ni razlog, zaradi katerega sem knjigo odložila še pred koncem. Problematična se mi zdi predvsem zaradi pretežno črno-belega risanja: tako likov kot dogajanja. Še večjo težavo vidim v tem, da zgodbe ne učinkujejo – kot zgodbe. Morda je avtorjeva namera, da se zdijo kot osebni spomini, ampak kaj, ko to sicer dosežejo, ampak vrag je v tem, da celo v preveliki meri, tako da vzbujajo vtis, da gre pri vsaki štoriji za zasebne spomine – žal pa prav zato, ker jim primanjkuje “zgodbenosti”, vse skupaj pusti slab občutek.
Tudi slog – čeprav avtor seveda obvlada jezik – je ves čas nekoliko zaprašen, kot iz nekih drugih časov, kar je sem in tja celo upravičeno, večinoma pa ne.
Še malenkosti, zaradi katere sem morda prebrala kakšno stran več: zbirka Nova slovenska knjiga MK ima naravnost sijajen, kakovosten, ravno prav rumenkast papir, tudi črke, razmiki, ravno prav debele platnice, primerno vezavo … vse štima v nulo. Knjige z vsemi lepimi lastnostmi mehke vezave, ki pa obetajo tudi spodobno trajnost.
Miljenko Jergović: Volga, volga
No ja, kaj naj rečem ob zadnji – če ni medtem ko sem jo brala, napisal še kakšnega 500-stranskega špeha 🙂 Jergovićevi knjigi? Najbrž sem kot fenica in iz drugih razlogov precej neobjektivna, pa vendar: še ena sijajna knjiga, spada pa v njegovo “avtomobilsko trilogijo”.
Štorijo začenja počasi in jo vozi po ravnem in ovinkih, dobesedno in v prenesenem pomenu. Civilni vojaški voznik se petnajst let vsak petek iz Splita vozi do Livna, kjer se udeleži molitve. Namigi ves čas nakazujejo, da je za tem še veliko več – in tega kar ne dobimo in ne dobimo. MJ sijajno stopnjuje, vendar s tolikšno počasnostjo, da bi bila že skoraj pretirana, če vsi obvozi ne bi bili tako zanimivi. In ko se štorija le razplete in pridemo do konca, je ta, eh, veličasten.
Aleksandra Kocmut: Trije razlogi. Odličen žanrski izdelek. Pretiravanje itak sodi k čiklitu, si mislim, in meni ni moteče. Jezik lep, tekoč, vsebina dogaja ves čas. Mestoma mogoče malo trdo/skoraj na silo duhovito, a se vseeno gladko bere. Meni osebno dosti bolj všečno od recimo tako opevane Panike. Definitivno priporočam ljubiteljem žanra in vsem firbcem, ki jih zanima, kako piše soforumašica :-).
(s kruhom pomazano press)
Samo knjige se v knjižnicah – vsaj blizu mene, ne more in ne more dobiti.[/quote]
Hehe, meni je zmanjkalo par strani do konca, ko sem jo morala vrniti v knjižnico. Sploh nisem razmišljala, nameravala sem jo vrniti in takoj spet vzeti s police in si jo še enkrat izposoditi (kar dokaj pogosto in uspešno počnem). Pa sem se uštela! Knjiga je bila rezervirana in je šla direkt pod pult. Na srečo mi zdaj izkaznica velja za vse enote Mestne knjižnice Ljubljana in v centru sem staknila en prost izvod ter zadevo dokončala. Drugače je pa knjiga res zelo izposojana, jap. Bravo kerstin!
Ivanka Mestnik – Tam gori za našo vasjo, knjiga je pravkar izšla.
Vzela sem jo v roke zaradi spremne besede, ki sta jo napisala Spomenka Hribar in Tone Partljič. T. Partljič: ” V preteklosti niso bile ženske toliko vredne kot moški, zato nimamo izpeljanke babiščina, ampak le dediščina”.
Knjigo, tipična spominska oz. pedagoška literatura, pa prebereš med enim kuhanjem kosila.