Beremo maja
@Spider: Eh, kriminalk ne prerasteš 😉 Se jih občasno zasitiš, to drži, čez čas ti tudi ni več do Pattersona & Co., ampak po spodobnem premoru pa vedno znova zapašejo. Tudi meni so.
Jeffery Deaver: Razbito okno
Špeh na temo zakrivanja zločinov ob pomoči tuje identitete. Mirno prebavljeno.
Jonathan Tropper: This is where I leave you
Po dolgem času sem se lotila ene iz žanra dicklit. Dokaj klasična tema: familija se zbere ob žalovanju za mrtvim očetom, in v tednu dni se seveda zgodi marsikaj: družinske dinamike, kolikor je človek hoče. Naš junak je ves zasekiran: žena ga vara s šefom, zaradi česar je spotoma še ob službo, taista žena pa je povrhu noseča, otrok pa – njegov. Tu so še stare ljubezni, seksualno pestra mama … Skratka, pravi material za ta žanr.
Knjiga štarta odlično, dobro vozi med zahtevami dicklita: ponuja fajn humor, fajn grenkobo, šiba sto na uro. Če ne bi proti koncu do konca podlegla zahtevi po klišejskem koncu, bi bilo mogoče reči, da je kar fajn presežek na svojem področju.
F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby
Slab teden pred premiero filma je ravno še dovolj časa, da se (ponovno) prebere tudi knjigo. Po mojem mnenju je to eden najboljših ameriških romanov – zgodba o uspehu in zgodba o uničenih sanjah. Roman je še vedno aktualen. Čas, ki ga opisuje Fitzgerald je zelo podoben današnjemu času, pa čeprav je vmes minilo skoraj celo stoletje. Iste napake delamo in enako se vedemo kot so se ljudje v Velikem Gatsbyju. Zgodba je kompleksna, polna podrobnosti in navideznih nepomembnosti, ki pa se na koncu tako lepo poklopijo, da sem bila prav navdušena. Osebe, čeprav večinoma neprijetnih značajev, so mi prirasle k srcu.
Klasika v najboljšem pomenu besede.
Erin Morgenstern – Nočni Cirkus
Slučajno našel v knjižnici , in te začetek čisto začara, z opisom teh iluzij in cirkusa. Saj potem se zgodba zapleta ampak glavna zvezda je nekako sam cirkus in njegovi detajli, bolj kot vsi sicer zanimivi akterji. Po svoje je knjigA kot nekakšna pravljica za mal večje in predvsem zelo drugačna posebej za tiste, ki sicer beremo bolj običajne romane in kriminalke.
Tudi jaz pravkar berem to knjigo, a gre nekako mimo mene brez navdušenja. Jo imam na nočni omarici že 3 tedne in se počasi vlečem čeznjo.
Medtem pa sem z užitkom prebrala še eno knjigo ene izmed svojih najljubših avtoric – Sue Townsend: The Woman Who Went to Bed For a Year.
Prva polovica kot ponavadi peklensko zabavna, potem pa vedno več črnega humorja in na koncu že skoraj brez humorja in bolj kot ne samo še črnina. Najbolj črno do zdaj od vseh njenih knjig, se še vedno splača prebrati, ker se pri prvem delu človek tako krohota. So bile pa njene politične satire ali Jadran Krt boljše.
Miti naši vsakdanji
Zbirka štirih kratkih zgodb, ki naj bi iskale navdih v slovanski mitologiji. Ne vem, kaj naj zapišem. Nobena zgodba me ni prepričala. Prvo je napisala Stanka Hrastelj. Zgodba naj bi opisovala novodobno Lepo Vido, a edino, kar mi je ostalo, je nenehno masturbiranje glavne osebe. Temu je namenila preveč pozornosti, saj ne gre za erotično zgodbo. Kleč je izrazito gostobeseden, skoraj pijansko logoroičen. Mogoče bi zgodbo lahko rešil nepričakovan konec, a to se ni zgodila. Sosič in Šarotar sta preveč nejasna, kot da bi zgodbo oddala, še preden bi jo dokončala.
Boetij: Tolažba filozofije
Bortij je filozof iz šestega stoletja. Tolažbo je napisal v polmraku zapora pred usmrtitvijo. Okoli glave naj bi mu ovili trak in ga vse bolj zategovali. Delo je izrazito sodobno in ponuja odgovore na številna vprašanja. Rekel bi, da je bil Boetij eden genijev svojega časa. Delo je odlično prevedel Gorazd Kocijančič. Zelo priporočam.
Vikas Swarup: Šest osumljencev.
Podobno malo filmu Osumljenih pet – avtor je tudi avtor Revnega milijonarja. Spet navdušena, itak.Skozi knjigo spoznamo podrobno življenje šestih ljudi, ki so osumljeni uboja tipa, ki si ne zasluži drugega kot smrt – konec pa presenetljiv – krivec je sedma oseba. Ostalo – preberite knjigo.
@tekumze: Strinjam; prebrala pred kratkim in tudi pohvalila tu notri. Več knjig bi lahko bilo takih.
Paasilinna: Srečni človek
Hm. Pričakovala (veliko) preveč. Od Paasilinne me je doslej razočaral samo Očarljivi skupinski samomor (res je pa, da vseh, ki jih imamo prevedene, še nisem prebrala); no, tole je sicer malo boljše, a daleč od presežka, daleč celo od vsaj pošteno zabavnega branja. Nekje do konca druge tretjine knjige sem čakala, da se zgodba zares začne, da “padem not”; nato sem ugotovila, da se ne bo zgodilo ne eno ne drugo, in tako mirno in rahlo zdolgočaseno prebrala do konca tole zadevo, ki ji ne morem reči drugega kot natančna obnova (verjetno zelo dobre) zgodbe. Približno tako, kot če bi Tavčar v knjigi Cvetje v jeseni sklepni prizor ljubezenske zgodbe opisal takole: Janez je vstopil v kuhinjo in povedal Meti, da se bo poročil z njo. Ta je od sreče omedlela in umrla.
Zoran Hočevar: Prva liga
Pri Porkasvet in Za znoret sem se na glas krohotala, ko sem ju brala, neverjetno je upodobil model glavnega junaka. Prebrala sem tudi vse ostale njegove knjige, a sta me najbolj navdušili že omenjeni.
Prva liga je prerez sodobne družbe, ogledalo in stanje duha v Sloveniji, lik in razmišljanje tajkuna. Pika na i je povzetek in komentar vsebine Gregorja Lozarja. Prijetno in sveže branje. Priporočam.
Maja sem začela brati Jonas Jonasson – Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. Moram rečt, da je zelo zabavna in napeta knjiga, pred branjem nisem kaj veliko pričakovala, ker nisem poznala avtorja, ampak mi je njegov stil pisanja zelo blizu (bojda je bil novinar), knjiga pa navdušila sto na uro 🙂