Ja, to bi šlo pa skupaj. Po presaditvi organov so psihične težave večinoma posledica tega, da se ljudje ne morejo sprijazniti s tem, da dela svojega telesa nimajo več in da imajo v sebi nekaj tujega. Vsaj kolikor je meni znano.

dober dan.
Toro:
“@eka67: Upam, da mojega mnenja ne jemlješ preveč resno; konec koncev sem se tudi jaz dušil z STM-om in OTP-jem v usmerjenem izobraževanju, kar zradira še tisto malo kredibilnosti, kolikor bi je imel dandanašnji normalen človek z gimnazijo 🙂 In ne, knjiga mi ni pustila slabega občutka v želodcu, mogoče ravno nasprotno, a spet ne prav preveč. Ena taka sedemka na faksu, recimo. Čakava na tretje mnenje, kajne”

OTP, STM,… (pa M48 smo razstavljali in sestavljali, je škljocalo,…) joj, to bo krasen dan, ko se lahko zjutraj takole nasmejim….
Glede na poplave vsemrgolečih oseb, ki vedno zasedajo mesta, ki jih absolutno ne bi smeli in ki jih se jemlje resno, tako odličnost- vaša mnenja na forumu še kako rada jemljem kot kompetentna!
Da mnenja bodo še prišla. glede vse te Elegance.

Na otroškem oddelku knjižnice sem našla Knjigo vseh stvari nizozemskega pisatelja Guus Kuijera (1942) –
Na vprašanje, kaj bi bil rad, ko odraste, devetletni Thomas odgovori: »Srečen človek. Ko odrastem, bi bil rad srečen človek.«
Lepa knjiga.
lp

Michael Chabon: Židovski policijski sindikat

Knjiga nosi lansko letnico, ampak če se ne motim, o njej še ni bilo nič rečenega. Sem šele nekako na polovici, vendar je tale bukla dovolj obetavna, da ji že lahko posvetim nekaj besed.

Imamo mesto Sitka na Aljaski s pretežno judovskim prebivalstvom, imamo truplo džankija. In seveda, imamo detektiva luzerja, čigar bogato razvejano čustveno življenje sijajno povzame naslednji citat:
“Landsman parkira avto za smetnjaki, na mesto, ki ga ima kar nekako za svojega, čeprav človek najbrž ne bi smel gojiti nežnih čustev do parkirnega prostora. Dejstvo, da imaš prostor, kjer lahko pustiš svoj avtomobil štiriindvajset nadstropij pod stanovanjem, v katerem imaš stalno povabilo na zajtrk, v človekovem srcu ne bi nikoli smelo zazveneti kot vrnitev domov.”

Skratka, ustrezno osamljen, ustrezno zapit, z ustrezno zakatranjenimi pljuči, z ustreznim mrakobnim smislom za humor. In za konec imamo še lepo zbirko čudnih modelov, vse skupaj pa ustvarja odbit štimung. Potemtakem premoremo vse, kar potrebujemo (bolje rečeno: potrebujem) za odlično zabavo.

Na platnicah piše, da naj bi se zadeve lotila brata Coen. Vsekakor je material idealen za film in še bolj idealen za njiju – se mi pa zdajle ne ljubi gugljat in preverjat, kaj in kako je s tem.

Carol Shields: Mary Swann

Ekstrapodatki: Knjiga včasih nosi naslov tudi Swann (kako to?). Po njej je bil posnet tudi film, kot vidim.

Zgodbo o malo znani pesnici Mary Swann osvetljuje pripoved skozi štiri različne osebe, ki vsaka na svoj način skušajo sestaviti zgodbo o izjemnih pesmih ter navadnem in težkem življenju Mary Swann. Kako je to mogoče, se sprašujejo osebe, da iz take revščine in neukosti vzniknejo take pesmi? Za vsem tem je še par skrivnosti, ki na koncu niso ravno razrešene, a nič ne de.

Aja, še ekstracitat: My books are the diary of my life.

Ed O’Loughlin: Not Untrue & Not Unkind. Novinarski spomini na Afriko, pomešani s fikcijo, (zame) napačna tema, napačen kraj, brez posebnega čara – odloženo na tretjini.

Prav vesela sem, ko sem tole prebrala. Mene je pa resno zaskrbelo, ko (včeraj sem jo prebrala), nisem “padla dol”. Iskreno povedano, nič posebnega mi ni bila, celo malo zatežena (filozofije itak ne prenašam najbolje), najboljši mi je bil konec. In kod pravi Toro, fino zaradi splošne razgledanosti, ni pa nič zamujenega, če ne prebereš.

Joern Riel: Odbite arktične zgodbe

Ko sem brala, se mi je zdelo, da vseeno, če ne bi. No, nekatere zgodbe so res odbite in kar zabavne. Kaj vse se ti lahko zgodi, ko te napade arktično besnilo (posledica samote, noči brez dneva itn., tam gor na Grenlandiji).

Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne

Saj vem, saj vem … pri Vieweghu vedno nekaj nergam (ampak berem ga vseeno). Tale se mi zdi malce drugačna, bolj resna, morda spričo prisotnosti smrti (ti angeli iz naslova so res angeli), žalostna, seveda pa vseeno v njegovem značilnem slogu.

V knjižnici sem končno dobila Zgodovinsko čitanko I. Super je! Kako se spomnim določenih stvari… Moram pa prav pobarati prijatelja iz tistih koncev glede določenih lokalnih posebnosti, ki jih pač iz prve roke ne morem poznati.

Čefurji, raus

Začel pred slabim mesecem, naredil dolg premor in zdaj na polovici odnehal.
Nekateri prijatelji so bili navdušeni, čez da so se vsi njihovi stereotipi skozi to
knjigo potrdili. Zdi se mi, da mora literatura stereotipe razbijati, ne pa jih potrjevati.
Sicer tekoče branje, vendar zame brez presežkov.

Če kdo želi, mu knjigo podarim.

Zdajle me čakata Pasjeglavec in Voda za slone. Verjamem, da bom po daljšem času
spet bralno užival.

Wilkie Collins: Ženska v belem

Tole klasiko po imenu poznam že iz OŠ, ko se je nekaj šepetalo, da gre za grozljivko o duhovih, kakršne sem tedaj porajtala. Navdušenje nad gotsko motiviko me je očitno minilo prekmalu, da bi se je lotila takrat. Po tistem sem še vsaj stodvanajstkrat slišala, za kakšno klasiko gre, vendar je vztrajno tičala v predalčku ‘enkrat menda že’, kake resne namene za to pa so ovirale izkušnje z viktorijanskimi romani, ki pač govorijo, da je v vsakem od njih vsaj 20 odstotkov strani odveč in da se moraš pregristi skozi najmanj deset pol opisov, preden morebiti prideš do kakšne solidne akcije. Nakar je le dozorel čas, ko sem ocenila, da sem dovolj odrasla in potrpežljiva za spopad z njenimi 600 stranmi, trdno prepričana, da je akcijski tempo v takšnem obsegu itak nemogoče ohranjati in da bom vseskozi prizanesljiva, ko bo treba vsled dolgčasa obrniti po par strani naenkrat.

Seveda se ne bi mogla bolj motiti.

V tej materi vseh kriminalk dogajanje teče bliskovito in neprekinjeno že od prve strani, liki so odlično izdelani, karakterizacija razgibana, zaplet pa v svoji kompleksnosti tak, da se ne morem spomniti nobenega sodobnega pisca tega žanra, ki bi ga bil zmožen izpeljati tako natančno in domiselno. Skratka, nepogrešljivo – in bodi to dovolj, preden me zamika, da postanem Manca Košir. :)))

@Oja: No, pa naj bo: evo, ta knjiga bo prva, ki jo bom slovesno naložila v svoj novi, še ves bleščeč e-bralnik, katerega ponosna lastnica sem postala danes :-)))

David Benioff: Mesto tatov

Odlično branje. Benioff zna začeti tako, da nisi čisto prepričan, po nekaj straneh pa presenečen ugotoviš, da ne moreš več stran od knjige. V njej je sicer nekaj krutih prizorov (zame, občutljivko!), a je ogromno vsega drugega, kar prevaga, tako da tudi če ne marate tovrstnega branja (tema je 2. svetovna vojna in prisotna je kaka svinjarija tako okupatorja kot domačih “agitatorjev”), se da prenesti. Poiskala sem morebitne komentarje o Mestu tatov tukaj in našla enega od dear heather. Z drugo pripombo se strinjam (ni prav, da napišeš npr. “vedel sem, da bo umrl”, potem je pa nekdo čisto lepo živ), s prvo pa ne. Sem prebrala kar nekaj knjig, v katerih je prisoten ta “scenaristični” slog, ki ga omenjaš (evo, banalni primer, Dan Brown), ampak pri Benioffu ga sama sploh ne čutim. Nasprotno, zdi se mi, da je v besedilu precej soprostorov, ki bralcu omogočajo, da razvije svoje sodoživljanje, mnenje, občutke, hkrati pa je dovolj napeta, da ves čas in vedno bolj vleče.

Skratka, priporočam!

Mmg, sem na Tubi poiskala odlomek iz intervjuja z avtorjem. Tip ima nek svoj čar. Meni vsaj je zelo simpatičen. :)) Saj ne, da bi to vplivalo na mojo presojo knjige.

K.

Marko Zorko: Mein Kampf

Prebrano – ma kaj prebrano, izpito na dušek! Pravi destilat zame enega največjih duhov s tega konca vesolja, in še en opomnik na to, kako zelo nam manjka. Vsekakor upam, da se bo kdo spomnil izdati tudi kakšen jagodni izbor kolumen.

Oh, Karin, tudi pri Danu Brown sem skakala do stropa zaradi tega načina pisanja 🙂
No, mogoče je pa za poskusit še s ta drugo njegovo (25. ura ali nekaj podobnega).

Jp, sem jo prebrala, 25. ura. Mislim, da je v aprilskem seznamu. Meni je malo bolj všeč Mesto tatov, ampak tudi 25. ura je super – tebi bi verjetno bila bolj všeč od Mesta.

Pri takih knjigah mi je ful všeč to, da potem, ko jo prebereš, “obleži” v tebi, te napaja še lep čas. Recimo, z nekim lahkotnim branjem se razvedriš, a to ti hitro “izgine”, ko je knjiga prebrana, je to to. Z nekim zateženim filozofiranjem pa imam na koncu občutek totalne praznine in stran metanja časa. Benioff (kot tudi Irving, recimo, pa King (ne z vsemi, seveda) in še kdo) so avtorji, ki zame urežejo tisto pravo sredino: niso ravno trivialni, niso pa tako iber “klasični”, da bi bili dolgočasni. (Saj ne enačim klasike z dolgočasjem, imam pa zadnje čase slabe izkušnje: bolj ko neki strokovnjaki neko delo hvalijo in nagrajujejo, slabše se mi zdi, izjema je Lemaićeva).

Lp,
Kerstin

No, bom morda poskusila še s 25. uro.

Sicer pa prebrala:

Ervin Hladnik Milharčič: Pot na Orient

Na kratko: všeč.

Malo manj kratko: precej tega smo že brali v Sobotni prilogi in še kje, a tudi v knjižni izdaji dobro deluje. Res, lepo stkano. Sploh za tiste, ki jih fascinira Orient. Ah, gospod Said, kaj naj rečem drugega 🙂

dober dan.
Predrag Matvejević, Drugačne Benetke ter v nadaljevanju Mediteranski brevir (zadnja izdaja, ki prevedena v slovenščino, mislim da 2007) kajti- kot je “morje preizkus duše” in potovanje, brez da zapustiš dom, pustolovščina sama zase, naj bo sedaj tako- kaj pa vem, kakšno bo letošnje poletje v vremenu in sicer….
lp

Nadine Bismuth: Scrapbook

Nisem še končala, ampak lahko kar ocenim, dvomin, da bo prišlo do kake silne spremembe v mojem mnenju.
Pri knjigah iz Modrijanove zbirke Bralec se običajno kar ustavim. No, tale je nekje med “zadržana” in “v miru prebavljeno”. Mlada avtorica, ki ji je izšel prvi roman, popisuje svoje ljubezenske štorije, malo spoznamo založniški svet, tu so potem še zgode in nezgode njene družine … Vmes so tudi elektronska sporočila, no, to je nekaj, kar smo že velikokrat srečali, tako da to ni neki presežek, prej nasprotno.

Pa še malo lektorsko usmerjenega tečnarjenja: moj/svoj, vzvratno pozaimljanje, na jezeru se z jadrnico odpravijo na odprto morje (sem morala iti gledat nazaj, če sem kaj zgrešila, no, morda se tako tudi lahko reče …(?), “njegova odsotnost mi ni težko padla” itn. etc. Kaj pa vem …

Ahh, sem končala in sem spremenila mnenje. Na dol.

Jhumpa Lahiri: Tolmač tegob

Zbirka kratkih zgodb o življenju Indijcev in Indijk v Ameriki (v glavnem).

Sicer pa: ohoho! Lepo, elegantno, tekoče, čisto – velik plus!

P. S. Oprosti, Kerstin, ker sem te zgoraj malo preimenovala, ne vem, kaj je bilo to, en tak skandinavsko obarvani lapsus (sem videla šele sedaj).

V enem grižljaju (no, dveh) sem se pregrizla skozi Cesto (Cormac McCarthy). Še dobro, da v zdravstvu kdaj čakamo. 😉
Ne vem zakaj me je ta knjiga takooooo pritegnila. Kar požirala sem besede, stavke, ki so tako lepi, kljub temu, da opisujejo prvenstveno grozote. Morda me je vleklo tudi zato, da se čimprej prebijem do konca in da se konča vse to njuno matranje.
Dialogi so fenomenalni – tako do kraja oskubljeni, pa vendar tako polni… Tako malo besed pa tako veliko povedanega.
Knjiga me je dejansko posrkala vase.
Na potovanju pred kratkim sem videla plakat za film. Me zanima, kaj bodo naredili iz te knjige. Lahko fantastičen film, lahko pa “kr neki”.

Začetni testi novega bralnika so najbrž za teboj, pa me zanima, od kje vse dobiš knjige. Jaz ga imam že kar nekaj časa pa, razen starejših knjig, nove zelo težko najdem (mula, partis,…), razen seveda proti plačilu. Kje jih najdeš ti?

Vsekakor pa me zanima kako je lepotcu ime?

LP, N

@Nikani:
Doslej sem kupila samo nekaj knjig in za zdaj na enem mestu: http://www.ebooks.com/.
Če vtipkaš e-books + buy, dobiš kar nekaj zadetkov, obetaven se zdi: http://www.cyberread.com/. v zvezi z e-knjigami je tudi kup forumov. S tem se še nisem veliko ukvarjala, ker sem zdaj rpecej zaposlena.

Moj lepotec je Bebook Neo: http://mybebook.com/6-inch-ereaders/c14/p25/bebook-neo-ereader/product_info.html

Izkazalo se je, da imajo glavni trije, štirje e-bralniki dokaj podobne lastnosti in tudi ocenjujejo jih podobno. Za svojega sem se odločila zato, ker nisi vezan pri nakupih tako kot pri Kindlu (Amazon) in Sonyju (Barnes & Noble). Druga stvar je preprost, okrogel upravljalniik, kot pri mobijih. Tehnologija e-črnila v zaslonu (take zaslone imajo skoraj vsi bralniki) je dobra: branje je za oči povsem nenaporno, neprimerljivo s PC. V bistvu pa sem se zanj odločila iz pretežno ideoloških razlogov: nočem, da mi kdorkoli narekuje, kje naj kupujem knjige.

Uporaba je intuitivna. Z eno dvema izjemama velja, da manj ko gledaš navodila, bolje je. Bere se presenetljivo lepo, če si omisliš še lučko Kandle, pa omogoča normalno branje v popolni temi. (Ta lučka je genialna: lepo sveti, ko jo zapreš, jo mirno zabrišeš v torbo, ker je majhna in kompaktna.)

Skratka, klasičnih knjig pri meni ne bo izrinil nikakor ne, namenjen bo nočnemu branju, pa seveda na dopustih, po avtobusih etc. Ker sem prevajalka, moram pogosto preverjat po filozofskih etc. knjigah, ki so že zunaj avtorskih pravic in mi zaradi tega ne bo treba ves čas skakat v knjižnico, kar je neprecenljivo.

Katja, hvala za odgovor. Za zdaj sem knjige za svojega Sony Readerja samo ˝dol vlekla˝, kupila pa nisem še nobene (me je kar malo sram priznati, ampak tako je).

lp, N

Stieg Larsson – The girl who played with fire, drugi del milenijske trilogije. knjigo berem v angleškem prevodu, ker je slovenski, ki je pravkar izšel, za moj okus predrag (34,90), na žepnico pa ne morem več čakati. Že prvi roman (Dekle z zmajskim tatujem) je bil odličen, ta drugi pa je še dvakrat boljši. glavna junakinja je resnično najbolj nenavaden lik kriminalk, kar si jih je moč zamisliti in v drugi knjig ji res dodobra zlezemo pod kožo. debel špeh, kup oseb, še na tristoti strani se pojavljajo nove in nove, a larsson ima vse pod kontrolo, še najbolj pa napeto zgodbo. res škoda, da je umrl. najprej zato, ker ne bo nikoli več pisal, drugič pa zato, da bi vsaj malo užival v ogromnem mednarodnem potrjevanju svojega dela. zame vrhunski žanrski izdelek.