@ Oja in zvedavi drugi: meni je bila Claire Keegan ZELO všeč, tudi onkraj EUromana, kjer mi je bila od kar nekaj prebranih pošteno najbolj.

Tudi meni, tudi meni … Poznam jo pa samo iz Euromana.
Bi še kaj njenega konkretno lahko priporočil?

Ima samo še eno (prejšnjo) knjigo kratke proze, ki pa je še nisem bral.
Najbrž je znano, da je v ponedeljek ob 19h v CD pogovor, ki ga z njo vodi Tina Mahkota? V sredo pa je nekje v Mariboru …

O, hvala (saj res, Antarctica!) za informacijo o obisku. Ni bilo znano 🙂

istočasno brala dve, samo na zelo prvi hipec podobni knjigi – skupina žensk si v času, ko so skupaj (prva knjiga v toplicah, druga v kupeju vlaka) izpoveduje svoje življenjske zgodbe.
Fay Weldon – Dekameron v toplicah ter Anita Nair – Ženski kupe – sta zame dokaz, kako zelo so življenja žensk neprimerljiva.
Za bralce, ki berejo uspešnice z zamikom- kot jaz- drugo toplo priporočam.
lp

Alan Bennett, The Uncommon Reader. Romanček o kraljici, ki stopi v potujočo knjižnico in začne kompulzivno brati. Mestoma dokaj humorna pripoved, ki so jo kritiki pozdravili s stoječimi ovacijami. Ne vem, no, meni ni bila všeč. Dolgcajt.

@Toro: Evo, tudi meni se Bennett ni zdel nevemkakšen presežek.

Sicer pa:

Monique Truong: Knjiga soli

GertrudeStein, Alice B. Toklas, njun vietnamski kuhar in cel kup različnih kolonializmov.
V redu zadeva.

Našla sem Peti dan. Enkrat že priporočeno tukaj. Spregledala sem število strani. 🙁 Ker sem rezervirala preko Cobissa in ker so mi ga v knjižnici prijazno rezervirali, sem ga odnesla domov, kljub temu, da je bil to kar podvig – knjiga ima 850 strani. No, če sem se že namučila s prenašanjem, sem še malo zagrizla vanjo. Prvih sto strani je zanimivih, obetavnih, napetih. Zdaj samo ne vem, kje naj najdem dovolj časa, da zmagam jaz, ne rok izposoje. 🙂

Meni je bila pa všeč. Taka, pravljična, na vižo Srca iz črnila. Je pa po mojem mnenju bolj za mladino ali otroke. Edino zelo debela je, bi se dalo isto na krajše povedati. Kaj pa naj bi pomenilo, da gre od luknje do luknje?[/quote]

No, nisem ravno pretirano trpela pri branju, to je res, ampak priporočam je pa tudi ne.
Sedaj knjige nimam pri sebi, malo pa sem tudi že pozabila, tako da lahko samo zelo približno napišem, kaj me je motilo: vsega je preveč, preveč mešanja kao-žanrov, vse stvari so prikazane kot zelo pomembne in usodne, kar se kasneje v zgodbi ne potrdi. Najboljši in najbolj razumevajoč prijatelj se čez par strani spremeni v totalno narazumevajočega … Meni se enostavno zdi, da ne stoji skupaj.
Evo, takole …[/quote]

Ajoj, torej ni pričakovati, da bo zadeva postala bolj sočna?
Jaz zdaj grizem tole buklo in hmnja, nije baš nešto…sem razočarana, ker sicer imam rada kake pravljično-fantazijske zadeve in od nekega Španca sem si obetala kako slastno zadevico…

Stil je ful “dialoški-opisni”, kar vsaj zame pomeni premalo žmohta…pa že zdaj se nateguuuuje; samo bom zdržala, jo še kar berem:)

(če sem jo že kupila, madona!)

Mož, ki je prebiral Disneyeve stripe (Verč): v redu kriminalka, čeprav ni tipična, saj bralec ves čas ve, kaj se dogaja (beri: whodunnit). Prva Verčeva kriminalka, ki sem jo prebrala, in je za prebrat. Ni pa nek hud presežek.

Mlada luna (iz sage Somrak Stephanie Mayer): tale najstniška vampirjada mi je v prvem delu resnično “sedla”, drugi del je sicer slabši, zaplet je še bolj neverjeten, ampak mi je bilo vseeno všeč: prebrano na dušek. Tretji del imam pa v srbskem jeziku, tako da ne vem, če bo šlo.

Za presek pred nadaljevanjem somračne vampirjade berem Deveto življenje Louisa Draxa – prvih nekaj strani je res zabavnih. Tak odštekan humor.

@Toro & Dear Heather: Glede Bennetta se popolnoma se strinjam. Ni zanič, je pa hudo precenjena.

Sicer pa berem Dobro se imamo Arna Geigerja, in čeprav še nisem prišla prav daleč, se o njej že da povedat nekaj besed.

Vse govorjenje, naperjeno proti stereotipom, lepo in prav, se strinjam, pa vendar mora biti v katerem od njih vsaj drobno zrnce soli; če bi bile to povsem neutemeljene trditve, bi jim najbrž morali reči preprosto – laži …

Zakaj to? Če bi namreč dobila v branje odlomek iz Dobro se imamo (brez vsakega geografskega ali vsebinskega namiga, z X-i in Y-i namesto imen ipd.) in bi morala ugibati, od kod je avtor, bi namreč izstrelila: iz Nemčije. Morda bi nekaj malega tuhtala o Avstriji, nemara še Švici, Nizozemsko bi pa že odpisala, kaj šele druge. No, kar hitro bi se odločila za Nemčijo. Knjiga je nemška in pika. To pa seveda o njej ne pove ničesar, samo o šmeku.

Gre za preplet zgodb pripadnikov različnih generacij ene družine, obnove pa ne bi ravno pisala; obsega obdobje od tik pred 2. svetovno vojno do začetka tega stoletja. Knjiga mi ugaja, saj mi pogosto prija prebrati kaj nekoliko bolj stvarno napisanega, pa čeprav so v igri stvari, iz katerih bi se zlahka dalo napisat dramatično delo, polno čustvenih izlivov.

Za zdaj – priporočam.

No, nisem ravno pretirano trpela pri branju, to je res, ampak priporočam je pa tudi ne.
Sedaj knjige nimam pri sebi, malo pa sem tudi že pozabila, tako da lahko samo zelo približno napišem, kaj me je motilo: vsega je preveč, preveč mešanja kao-žanrov, vse stvari so prikazane kot zelo pomembne in usodne, kar se kasneje v zgodbi ne potrdi. Najboljši in najbolj razumevajoč prijatelj se čez par strani spremeni v totalno narazumevajočega … Meni se enostavno zdi, da ne stoji skupaj.
Evo, takole …[/quote]

Ajoj, torej ni pričakovati, da bo zadeva postala bolj sočna?
Jaz zdaj grizem tole buklo in hmnja, nije baš nešto…sem razočarana, ker sicer imam rada kake pravljično-fantazijske zadeve in od nekega Španca sem si obetala kako slastno zadevico…

Stil je ful “dialoški-opisni”, kar vsaj zame pomeni premalo žmohta…pa že zdaj se nateguuuuje; samo bom zdržala, jo še kar berem:)

(če sem jo že kupila, madona!)[/quote]

Lej, mislim, da je to to, da je to “as good as it gets”. Tudi sama sem pričakovala nekaj poetično-magičnega etc., pa sem bila kar razočarana. Dobro, pričakovanja – to je pač moj problem, ampak, kot rečeno, sem videla par resnih slabosti (ki jih sedaj ne znam našteti, ker sem vse skupaj že malo pozabila).

@Dear Heather in Katja10: Benneta razen kot sporadičnega lika s scene pravzaprav sploh ne poznam. A je napisal kaj boljšega kot tole?

Tudi jaz se strinjam glede Benneta. Luštno, a zelo pozabno branje. Ravno za en povprečno dolg evropski let. Drugih stvari ne poznam.

Včeraj sem končala Konje krast norveškega pisatelja Pera Pettersona, ki je pred dvema letoma za ta roman dobil Impaca. Na prvi pogled tipično skopa in asketska nordijska reč, ki pa za svojo zadržanostjo skriva paleto močno ganljivih občutij na temo odraščanja, lojalnosti, poguma in odpuščanja. Če parafraziram hrvaško turistično geslo: roman, kakršni so bili nekoč. Močno priporočam.

Prebrala na dušek Deveto življenje Louisa Draxa (Liz Jensen) in divje priporočam. Napisano je v rahlo ironičnem, a lepo berljivem slogu, zgodba je, se odvija in je zanimiva vse do konca. Ena boljših reči letos.

Hm, Osmega poverjenika sem brala lani, in mi je bil izredno simpatičen, želela bi ga prebrati v originalu, verjetno je še bolj avtentična zgodba na ta način To pa zato, ker ni nujno, da so prevodi tako dobri kot originali. Na primer pri prevodu avtorice A. Čuline, “Šta svaka ženska triba znat o onin stvarima…” me je zelo zmotil prevod N. Tič Ralijan, ki je v knjigo preveč vnesla svoj lastni “stil” in ne originalni stil A. Čuline, ki je v resnici bistveno drugačen….

Decameron v toplicah – lahkotno, simpatično branje

Nutella dream (že zaradi naslova se mi je zdelo nekaj popolnoma odštekanga, in to dejansko tudi je) ne razumeš od začetka smisla, roman (če mu lahko sploh rečemo roman…) nima ne repa ne glave, a na koncu je vseeno branje, ki ostane s svojo odštekanostjo v spominu…..

Psihologi, psihiatri in drugi norci…. sem na polovici, in ja, zaenkrat zanimivo…

Marley in jaz, simpatično, lahkotno branje

Maja sem tudi prebrala Na vrhu sveta……izredno stara izdaja mislim da je letnica izdaje 1957, a meni zelo zanimiva zgodba, o življenju Eskimov

Smrt pod knjigami (Paton Walsh) – povprečna kriminalka. Mirno prebavljeno.

Tim Winton: Hiša na Ulici oblakov

Kar lepo berljivo.

Goran Tribuson: Periferijski kvartet. Tribusonovsko tipična zgodba moške klape, ki jo sestavljajo Abrahamu bližajoči se junaki drugih avtorjevih v preteklost zazrtih del (Če ne bo hujšega, Povijest pornografije). Čisto luštno in duhovito, ampak nekako nisem padla noter. Mirno prebavljeno.

Dubravka Ugrešić: Ministrstvo za bolečino. Močno, ostro, premišljeno, tudi krasno prevedeno. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prebrala tristostranski roman v enem samem dnevu. Zelo priporočam.

@beremo, beremo – Dekameron v toplicah
Te sicer še nisem prebrala, sem pa nekaj drugih od Fay Weldon, in imaš prav – brez repa in glave in odbito. Kolikor se spomnim mi niso bile všeč vse, tiste, ki so mi bile, so se mi pa zdele res kul – odpuljene in divje kalorične. Vsekakor pa sem se ob njenih knjigah kar narežala.

@Oja: Tribuson – Periferijski kvartet
Podpišem.

Sama pa sem dokončala Geigerja, o katerem sem se že razpisala nekaj postov bolj zgoraj in vtis je ostal enak – knjiga zdrži vse do konca.

Po When We Were Bad, ki mi je bila všeč, sem se lotil še Love in Idleness, Charlotte Mendelson. Skupna točka je vsekakor dominantna mati, kar me vselej razveseli. Zgodbica je dokaj šibka, poudarek je bolj na preživetju in osamljenosti najstnice v Londonu, pa na njenem raziskovanju družinskih povezav in travm. Če bi rekel še kaj več, bi bil to že spojler.

Simpatična knjigica srednjega razreda. Škoda edino za eskapade v smislu: “The door slams. She is alone, and not alone. There is the feeling of those other lips against hers, like a blessing.” WTF?! Najprej sem bruhnil v krohot, ker sem mislil, da gre za sijajen cinizem, potem pa mi je vse bolj postajalo jasno, da je to povsem resna izjava. Mislm. Ko v ljubiču, a ne?

Mimogrede, love-in-idleness je po googlu bojda staro ime za mačehe, rastline namreč. Nisem vedel, itak.

Tracy Chevalier: Dekle z bisernim uhanom

Dokaj skopo, kar sicer po eni strani ‘paše’ (ne maram nabuhlega leporečenja), po drugi pa sem imela ves čas občutek, da nekaj bistvenega manjka. Sicer pa kar zanimivo, zgodba ni za dol past, je pa vredna pohvale, ker je avtorici uspelo na svež način prikazati večno temo nesrečne ljubezni, ki jo zaduši banalna neusmiljenost življenja, ter neko čisto posebno in (vsaj meni doslej) dokaj neznano okolje.

Priporočam – tudi zato, ker z izjemo dveh neprijetnosti zadovolji tudi ‘slavistične standarde’, torej se ne spotikamo čez božjastno nesmiselne prevode in osnovnošolske pravopisne napake. Hvaležna za to! (Žalost, kam smo prišli, a tako je.)

K.

Mene je pri tej knjigi vleklo ravno to, da nekaj manjka. Ker sem od ene do druge strani čakala, kdaj se bo kaj zgodilo. In se mi zdi, da nekako ustreza tistemu času, čeprav ne poznam kaj dosti takratnega dogajanja. Mi je bilo pa ob prebiranju neizmerno žal, da nisem šla Vermeerjeve hiše gledat, ko sem bila v Delftu. Morda mi letos rata…

Meni je bila pa neizmerno všeč, mogoče tudi zato, ker je to ena redkih knjig, ki sem jih brala potem, ko sem gledala film, narejen na njihovi podlagi. Film mi je bil pa resnično zelo všeč, tako da skoraj ni bilo možnosti, da mi knjiga ne bi bila.

Sicer pa sem prebrala (in to do konca!) Spremeni me (Blatnik). Najbrž ni primerno, če komentiram, zato bom rekla le, da jo priporočam. Verjetno ima recenzentka prav, ko meni, da jo je treba večkrat prebrati, saj sem na poti hlastanja po zgodbi (moja običajna bralna pot) zaznala nekaj citatov, ki bi jih bilo vredno izpisati. Držim pesti za Kresnika!

Ja, saj je bila tudi meni všeč. Ne neizmerno :), vendar ja, všeč. Seveda, to, da nekaj manjka, vleče bralca k branju. Dejansko se mi je v zadnjem poglavju sestavila celotna zgodba oz. njeno sporočilo, kar je zanimiv pristop in zagotovo poseben učinek, zato sem pohvalila svežino in, kot pravim, priporočam v branje. 🙂