Beremo januarja
Regla, dobra izbira.- Poskusi še njene druge. Meni je bila najbolj všeč Hiša na Tari.
Jaz sem trenutno pri Terry-ju Pratchett-u. Pravkar sem začela s tretjim delom iz serije fantazijskih zgodb o Plošči, svetu, ki je podoben našemu, a hkrati čisto drugačen.
Če koga zanima: naslov 1. dela je Barva magije, 2. dela Luč fantastike, 3. dela Čar enakih pravic.
Če vam je všeč zabavno branje, ki v sebi skriva nekaj več, toplo priporočam.
Po tej zabavi pa me čaka nekaj resnejšega: Umberto Eco – Foucaultovo nihalo. Je kdo prebral?
@simka38: Dolgo je že, kar sem prebral Nihalo, slabih petnajst let, v angleškem prevodu, ker je moja italijanščina omejena na nakupovanje v goriški Famili in občasno fušanje v avtu z Vascom Rossijem, še vedno pa se spomnim, da sem bil čisto v krču in da knjige dva dni skoraj nisem odložil. Ne spomnim se, da bi kdo izmed prebivalcev tega foruma roman pohvalil, tako da lahko le upam, da ti bo branje šlo dobro. Vsekakor javi. 🙂
O, Foucaltovo nihalo je super knjiga! Napeta knjiga, ki jo težko odložiš preden jo prebereš do konca. Zanimiva bi bila tudi za tiste, ki tukaj pišejo o zgodovinskih knjigah ali pa ki se navdušujejo nad Brownom. A to knjigo ne gre metati v isti koš s temi deli. Je mnogo, mnogo boljša. In splača se vztrajati in ne prehitro odnehati z branjem, če bi se kaj zdelo prezapleteno.
Enka!
Knjigo Na visokih petah sem vzela na Roglo. Vsak večer sem se na glas hahljala, zgodbi in sebi, ker sem tudi sama vsa izmučena trkljala svoje osteoporozne kosti po smučišču. Vsa zgodba je mladostni duh, ujet v ostarelo telo, ki se spopada s starostjo in spoznava, kako se pri odraščanju skrivamo pred starši, ko se postaramo pred otroki, vmes pa delamo neumnosti. A na koncu vedno pride natakar in prinese račun.
Lahkoten in duhovit stil. Liki, razen Sabine, lepo izrisani, vendar pa vse skupaj malo razvlečeno. Lahko bi bilo 100 strani manj, pa zgodbi ne bi ničesar manjkalo.
Sama ne maram knjig z majhnimi, sivimi črkami na rjavem papirju. Ne maram knjig, kjer za branje potrebujem vso moč obeh rok, da ostane knjiga odprta. Zato želim pohvaliti založbo, ki je z velikimi črkami in pravilno vezavo poskrbela za lažje branje.
Knjigo priporočam generaciji 50+ in vsem, ki imajo že malo plesniv emšo, pa tudi tistim, ki jih je pri prvih gubicah zgrabila panika. Uživajte smeh od prve do zadnje strani!.
Mariposa
Kot titija omenja v drugi temi, sem tudi jaz odložila Cesto (McCarthy). Ni me pritegnila, preveč poetično mi deluje (asociacije na Borov Atomski vek, ki mi je sicer všeč) – namreč, za prozo je preveč pesniška, za poezijo pa absolutno predolga. 🙂
Zaključujem s Fielinim otrokom. Sporočim končni vtis, zdajle je še malo mešan, vendar prevladuje pozitiven.
K.
Končala Fielinega otroka. Sveže, izvirno, novo (postavljeno v afriško okolje), tu in tam morda malo predolgovezno, a gre skozi. Tudi boleče, branje, ki pretrese. Proti koncu majčkeno zvodeni, ker se zaključi približno tako, kot predvidevaš (vsaj jaz sem). Konec me je šokiral tudi zaradi nečesa drugega, Katja10, ti gotovo veš, zakaj. :))
Skratka – priporočam.
K.
W. G. Sebald: Izseljeni
Čisto fajn branje, zgodbe drugih skozi pripovedovalčevo zgodbo (ali nasprotno), ampak nekako vse skupaj zdrsi mimo. Bom pa s Sebaldom še poskušala.
Kveta Legatova: Jozova Hanule
No, na začetku nekaj obeta, mlada zdravnica se mora pred roko gestapa umakniti na podeželje, ampak potem se vse skupaj sprevrže v nekakšno hvalnico podeželski idiliki in moškemu, ki ga tudi mora poročiti …
Anne Enright: The Gathering
Zaradi številnih izredno slabih kritik sem s temle odlašala: češ da gre za eno samo dolgocajtenje in da je brez veze (recimo, tako odklonilnih kritik na Amazonu za kako drugo knjigo tudi še nisem našla), da kaj je s tem Bookerjem (o tej nagradi si pač lahko marsikaj mislimo, to drži). No, nekaj podobnega se mi je zgodilo s Coetzejeem, tudi on je bil “obtožen” dolgocajtenja, ampak ko sem se le opogumila, se je izkazal za dobro branje. Da ne zaidem – knjiga me je zagrabila že na prvi strani in me je potem v kar resnem tempu vodila do konca. Prijetno presenečenje, vsaj zame.
Georgi Gospodinov: Naravni roman
Vseskozi se mi je dozdevalo, da sem tole že prebrala, ampak samo dozdevalo … očitno k temu napeljuje razdrobljenost. Kljub nekaterim očarljivim mestom se bo knjiga najbrž hitro pozabila.
@dear heather: Anne Enright je na tem forumu doživela (vsaj) dva stoječa aplavza, tako da me veseli, da se pridružuješ mnenju 🙂 Zame je bil to eden izmed boljših bookerjev zadnjega desetletja, če ne kar najboljši.
(No, včeraj mi je post sistem zavrnil, češ da gre za e-slamo, danes je pa gor, super, ker nisem bila čisto prepričana, da se mi da še enkrat pisati …)
Torej, Toro, ja, zaradi teh aplavzov tule sem se pravzaprav “opogumila” in, res, imenitno branje. In sedaj sem že na poti skozi njene kratke zgodbe, Yesterday’s Weather. Bom še poročala.
Lorrie Moore: A Gate at the Stairs. Sploh ne vem, kaj naj rečem. Za Lorrie Moore pred dvema mesecema nisem vedel spljoh, pa je več kot očitno zloglasna. Tolažim se zgolj z dejstvom, da izhaja iz šprinterske discipline zgodb, ki mi nikakor ne ustreza. NYT je A Gate at the Stairs uvrstil med deset najboljših romanov leta 2009, zato sem branje začenjal z ustreznim strahospoštovanjem. In je šlo, pravzaprav je šlo zelo zelo dobro, izjemno tekoča pripoved od začetka do konca, tako da se človeku knjiga kar sprime na prste. In to je tisto, kar me pravzaprav bega. V zgodbi o študentki Tassie Keltjin, vrženi v zabačeno ameriško podeželje, njenem bratu, očetu in njegovem krompirju ter kajpak Tassijini vlogi varuške za skoraj posvojeno mulatsko deklico Mary-Emmo je težko najti rdečo nit. Pa se po svoje naokoli valja en kup niti, ki so tako očitne, da me je prva tretjina romana navdajala s sumom, da gre za soliden čiklit. Ne vem, na koncu morda vseeno nad fragmenti zmaga prijeten in resnično pomirjujoč pripovedovalkin glas, ki vse skupaj poveže v dosledno, skrajno verjetno sliko neke družine in dekleta, ki odrašča. Priporočam, hm, ja.
januarci:
D. Muck: Panika (sicer nekaj tako hudih prijav, da se ti smehlja še ure, vendar zeloooo lahkotno branje)
J. Grogan (Marley & me): zelooo luštno in čustev polno branje o pripetljajih in življenju s kužkom. takšne lahkotne stvari ponavadi berem v ang., ker jih z večjim veseljem posrkam.
Michel Houllebecq (Platform): najprimernejša uvrstitev romana je vsekakor erotični roman, saj je v knjigi ogromno situacij seksa. kar zanimivo branje oz. kritika seksualnega turizma, ki naj bi se odvijal/ponujal pod okriljem “legalne” organizirane turističneponudbe.
in
Vojnovićevi Čefurji: zelo duhovito, čeravno je uspeh knjige povsem jasen – marginalna tematika in “fužinski” sleng.
Cel mesec sem molčala, zato zdajle prispevam vsaj povzetek:
John Steinbeck: O miših in ljudeh. Steinbecka nisem brala že več kot petnajst let, tako da je bil tole krasen opomnik, kakšen mojster zgodbe je. Učbeniško!
Srdjan V. Tešin: Kuharjevo prekletstvo in druga grozodejstva. Odlično spletena štorija o srbski družini od druge svetovne vojne do danes. In nenazadnje, odličen prevod, kar je treba pri književnosti, pisani v bivši srbohrvaščini, vsekakor posebej poudariti.
Tony Parsons: Stories We Could Tell. Privlačna, tekoča in duhovita zgodba o skupini mladih glasbenih novinarjev, ki pokrivajo londonsko glasbeno sceno leta 1977, v času, ko je bilo idealno biti star dvajset let. Malo bled konec, sicer priporočljivo.
Kate Atkinson: One Good Turn. Sijajna detektivka-pa-i-šire. Ena tistih knjig, kjer sem se morala prav zadrževati, da je ne bi bilo prehitro konec.
Violette Leduc: Therese in Isabelle. Lezbični kult iz petdesetih. Prekrasen jezik, mična erotika, sicer pa precej monotono.
Margaret Atwood: Oryx and Crake. Berljivo in prepričljivo, vendar v bistvu ne razumem, zakaj je naša Maggie po Deklini zgodbi čutila potrebo po še eni antiutopiji. V prvi je po mojem povedala čisto vse.
@Oja, potem pa kar pogumno obelodanimo, da je Tešina prevedla Sonja Polanc.
@Oja – prišla je še ena Maggiejina: The Year of the Flood 🙂
(Čeprav, striktno gledano, je to ista antiutopija kot Oryx and Crake.)