Beremo januarja
Mirana Likar Bajželj: Sobotne zgodbe
Meni doslej neznana avtorica me je s tole zbirko zgodb prijetno presenetila. Sodeč po Cobissu, gre za prvenec. Zgodbe so razmeroma klasične, zato pa napisane z gotovo pisavo, lepo te držijo pri branju, nekaj je bilo takih, ki so mi zelo ugajale, kaki dve se mi nista zdeli nič posebnega, celota pa je name naredila prav dober vtis.
Knjig, ki so se letos potegovali za najboljši prvenec leta, nisem brala, če ne štejem zmagovalne (tudi zato, ker nikjer nisem naletela na seznam nominiranih del). Osebno so mi Sobotne zgodbe bolj ugajale od zmagovalnih Popularnih zgodb, ki jim pzp. ni kaj posebnega očitati razen tega, da so mi že kak mesec po branju v celoti izpuhtele iz spomina, medtem ko lahko za nekatere štorije iz Sobotnih zgodb mirno trdim, da bodo imele precej daljšo “življenjsko dobo” – vsaj v moji glavi.
@Katja10 – Sobotne zgodbe sicer so prvenec, vendar so izšle oktobra 2009 in se zato v skladu s pravili nagrade lahko za nagrado potegujejo šele drugo leto.
Adam Foulds: The Quickening Maze. Nominiranka za Bookerja in, aha, spet rahlo biografsko obarvan romanček o nekem viktorijanskem pesniku Johnu Claru, norišnici v Essexu in občasnih srečanjih s Tennysonoma. Duhamorno branje z nekaj dobrimi stranskimi posledicami, recimo da sem vmes skočil v knjižnico in do sredine Fouldsa prebral še tri druge knjige.
Slavko Pregl: Car brez zaklada. Pregl me impresionira in spadam med njegove večje vernike, a se mi je Car zdel sicer obrtniško dobro izdelan, vendar brez pravega čara. Morda bi bilo bolje, da bi se Pregl malce vrnil nazaj k Pipiju, Mihu in Bobu, skratka, k preizkušenim likom?
Herta Müller: Živalsko srce. Müllerce sem se lotil dokaj premišljeno; najprej sem počakal, da mine histerija v Spieglu, kjer sem preveril med drugim tudi, kako je osebno opravila z bremenom očeta esesovca, potem pa tudi v pogovorih s sodelavcem, ki izhaja iz enakega okolja, le da ni bil politično angažiran. Zanimivo, da je prevajalec za Herztier izbral prevod, ki je pravo nasprotje tistega, ki bi ga nemara pričakoval (Srčna žival), a se skozi besedilo pokaže kot ustrezen. Zgodba se mi je zdela zaradi posebnega načina pripovedi pravzaprav poetična, mračno poetična, ves čas pa se mi je dozdevalo, da gledam na dogajanje skozi debela očala s cilindri, ki posvem sprevržejo resničnost, a ob tem pokažejo stvari, ki jih sicer ne bi videl. Impresivno, a nikakor ne lahkotno branje. Zelo mešani občutki. (Mimogrede, na koncu knjige najdete povsem koristno in lepo napisano spremno besedo.)
Goran Tribuson: Klub oboževalcev. Kar zadeva Tribusona, sem sto let za leseno žlico – tole je bilo namreč moje prvo srečanje z njim. Klub oboževalcev je krasna balkanska različica Hornbyjeve High Fidelity, zavita v kakovosten obešenjaški humor in dosledno zgodbo, ki sama po sebi ni bogvekaj, je pa lepo zaokrožena in prepričljiva. Nekajkrat se mi je zazdelo, da je vse skupaj šlo malce čez rob (Pepijev dvoletnik, norenje s fecesom v žepu in podobno), ampak pod črto je roman povsem spodobna zabava.
Carol Shields: Unless
O Shieldsovi smo se nedavno že razpisovali, zato tokrat samo tole: elegantno, da ne rečem kar nobel pisanje, so pa nekajkrat zadeve, povezane z enakopravnostjo spolov, nekoliko nerodno vgrajene – bodisi premalo bodisi preveč opazne.
Stone Diaries so mi bili sicer bolj všeč, ampak njen zadržani slog mi tako ugaja, da mi je skoraj “vseeno”, o čem piše ;-), čeprav tudi temu ni kaj očitati, nasprotno.
Ob obisku pionirske knjižnice sem naletela na vezane izdaje Musterjevih (Mustrovih?) stripov (dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika), si sposodila štiri knjige in v preteklih nočeh požrla vse (razen tistih, ki sem jih brala že pred leti). Z veliko užitka. Muster je car.
Poleg tega je bila po službenem branju lahkotnost stripov kot obkladek na čelo. 😉
K.
Zmagoslavno, a hkrati tudi malo v sramu, naznanjam, da sem se le pregrizla skozi Kratko zgodovino vsega (B. Bryson), ki sem jo žulila vse od novembra. Tako dolgo pa se z eno samo knjigo nisem ubadala že res dolgo.
No, pa sem jo le. Prvi 100 strani mi ni in ni šlo, potem pa me je potegnila. Žal pa je v njej, vsaj zame, preveč podatkov, letnic, imen vseh norih in odbitih znanstvenikov, ki sem jih pač že zdaj pozabila, pa sem včeraj prišla do zadnje pike. Je pa bukla kljub temu sila zanimiva, ampak tudi naporna, kar pomeni, da sem morala biti z mislimi pri njej od ene besede do druge, sicer sem se izgubila. Tudi ni bila za večerno branje, ker sem ob njej hitro zaspala.
Nekaj pa sem od nje odnesla: zavedanje, da smo lahko veseli, da se je ves splet okoliščin razvil, kot se je, da smo danes tu, ker možnosti so bile precej majhne; zavedanje, da smo tako zelo neznatno majhni; in – predvsem to – da NIMAMO POJMA :))), da je še tisto znanje, ki ga imamo, polno lukenj.
Grem zdaj na nekaj bolj babjega 🙂
V lanskem letu nisem prebrala niti enega klasika!? Mogoče bo letošnje leto v tem smislu bogatejše…
Fjodor Mihajlovič Dostojevski Srečelovec
To je kratek roman ali novela, ki jo je Dostojevski napisal v dobrih treh tednih. Pripoveduje o mladeniču Alekseju, ki ga zanese v grozeč vrtinec igralništva. S hitro priigranim denarjem namerava rešiti vse svoje težave – tudi ljubezenske. A to, seveda, ne gre. Na koncu kljub vsemu ostane upanje, da se bo rešil in začel z novim življenjem. Kakor je začel z novim življenjem Dostojevski, ki je bil v času pisanja romana v podobnih težavah (dolgovi zaradi igralništva), pa se je ponovno postavil na noge in potem napisal svoja najboljša dela kot so Bratje Karamazovi, Zločin in kazen, Idiot.
A to je le en vidik romana. Izredno nazorno in zanimivo so opisani tudi značaji ruskih ljudi ter njihovi naporni medsebojni odnosi in odnosi z ostalimi evropejci.
Lemaić: Popolarne zgodbe
Urednik je zapisal, da gre za enega najvznemirljivejših prvencev našega časa. Drži, vse zgodbe so zelo nenavadne: pisatelj voajer brez navdiha, Ljubljana v letu 2098, opečena trupla na blazinah, strelec golobov, Estera brez ene dojke, Ana, ki spi z možem, moževim nečakom in svakom … Toda ni še vsaka drugačnost, ki je mestoma že bizarna, vznemirljiva. Mene njene zgodbe niso prepričale. Nekatere so nepregnetene, bolj skice ali nekakšne vaje iz pisanja. Zna pa izpeljati konec, s čimer da zgodbi večjo težo, kot jo imajo. Pa tudi besedno je spretna, tako da upam, da bo naslednje delo prepričljivejše, saj ji ne manjka talenta, in da je izpela to željo po že moteči drugačnosti. Zdi se mi tudi, da zgodbe niso lektorarane, napak je kar veliko. V redu piše včasih skupaj, včasih narazen, dvakrat se ji je tudi zatipkalo pri kateremu frizerju, namesto pri katerem, sploh pa ji dela težave prislov noter. V osnovni šoli smo se učili, da na vprašanje kam odgovoriš z noter, na vprašanje kje pa z notri. Mislim, da se to ni spremenilo, toda tega pravilna očitno ne pozna. Prav tako ne pozna psihologije čustev. Odrasli zaradi manjšega strahu še ne potočijo nekaj kapljic urina, kot se to zgodi pri otrocih …
Končala Klub oboževalcev. Sicer mi je Tribusonov stil všečen in zelo lepo berljiv, a mi tokrat vsebina ni sedla. Navadno berem zvečer pred spanjem, pa mi pisarija o dreku nekako ni tema, s katero bi človek prijetno zaspal in zasanjal.
Sobotne zgodbe so v naši knjižnici rezervirane že za nekaj časa vnaprej, sem se le vpisala v vrsto.
Pričela z Andrejo Pšeničny Na visokih petah.
Žal o tem tudi mnogo t. i. lektorjev nima pojma. Tudi če pozabimo, da so se na faksu učili o mestovnih (KJE) in ciljnih (KAM) prislovih, je stvar še vedno obsojanja vredna, saj vendar ne govorimo tako (no, v narečjih ne rečem, pa niti tam ne nujno, noter je denimo v koroščini ntr ali celo sntr (sem noter), notri pa nət ali nətra :).
In to ni le pri ‘noter’, temveč tudi pri ostalih, npr.
Bila sva gor. (pravilno: gori, zgoraj)
Stal je dol. (doli, spodaj)
Pesem Tam dol na ravnem polju pač ni relevantni zgled. :))
Da ostanem še pri temi: začela s Peskovnikom Boga Otroka (Desa). Zaenkrat zadovoljna glede na ‘rang’.
K.
Odložila (in to hitro, po kakih 20 straneh, kar je dobro, ker če ne odložim takoj, potem grizem do konca in izgubljam čas in energijo):
– Irvine Welsh: Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov
(no, Welsha nisem še nič brala, ampak pri tem delu se mi je zdelo, da se prav spotikam od stavka do stavka, ne vem, saj Skubicu gre menda zaupati, ali kako, glede prevajanja?)
– Goncalo Tavares: Naučiti se moliti v dobi tehnike
(tale je odložena začasno, morda se še vrnem k njej, ni potegnila, mogoče ni bil prav čas).
Pri tretji, ki je
J. M. Coetzee: In the Heart of the Country
pa vztrajam, čeprav tudi trdo grizem, ampak je menda vredno. Trdo, mučno branje.
Prebrala Peskovnik (Desa Muck) in moram pohvaliti. Utemeljitev:
Gre za lahkotno branje in v tem duhu premore obilo plusov: je dovolj napeto, zanimivo, mestoma duhovito (dvakrat sem se prav na glas zasmejala, in te reakcije pri meni ni ravno lahko izzvati), na koncu solidno zaokroženo; ni pocukrano; ni patetično; ne moreš ravno predvideti konca; efekt presenečenja je zagotovo, da se ti zdi, da je na sredini knjige zgodbe nekako konec – takrat se ‘prestrašiš’, kako bo Desa to speljala do konca, ampak te pozitivno preseneti in glede na zastavljeno nalogo (tak izrazit vrh na sredini – temu obvezno sledi padec, tudi pri mojstrih) fino razveje naprej, s prav majčkenim občutkom vodenosti nekje vmes (le na par straneh).
Minusi: glavna junakinja + njena kao frendica malo preveč spominjata na Vero in Jasno iz Panike;
glede na zgodbo, ki naj bi bila v okviru resničnosti, je dogajanje preveč ‘ameriško’ oz. zaide že v grotesko (v tem duhu me spominja na knjigo SREČA, Will Ferguson – mmg, priporočam!). In pa lik Starke je nespretno ukinjen, glede na siceršnjo pomembnost preveč ‘pometen pod prag’.
Vsekakor branje, ki je (po mojem mnenju) slovenskemu chiclitu v ponos. Definitivno boljše od Panike.
K.
Daniel Pliquin: Semenj. Zgodba o kanadskem vojaku Lusignanu, ki se po vojni – na vseh ravneh – vrača domov. Presenetljivo dobro napisan romanček, ki lepo poveže Lusignanove travme, blodnje, fiksacijo na lepega oficirja in vse zdrahe, ki sledijo iz tega. Morda na koncu vseeno malce preveč pisem in podobnih ovinkov, a vseeno solidno branje.
Sarah Waters: The Night Watch
Kandidatka za orange, kandidatka za bookerja, torej ugledna gospa, ki bojda piše predvsem zgodovinske romane. No, tale se dogaja v malce manj oddaljenem času, med WW2 in malce po njej. Obdeluje štiri tako ali drugače povezane like, tematsko pa se navezuje predvsem na medvojno življenje v Londonu. Pomembna je tudi lezbična tema, ki pa je Watersova ne obravnava odkrito aktivistično in morda je prav zato znatno privlačnejša – tak pristop je precejšnja redkost, vsaj sodeč po tovrstnih delih, ki sem jih prebrala doslej. Knjiga je obsežna, pa tudi sicer to ni branje za “čez noč”. Lnjiga ne bo šla v moje večne anale, vsekakor pa jo berem s precejšnjim užitkom. Edini očitek velja občasni razvlečenosti.