beremo aprila
@dear heather: Meni se je z Marquezom zgodilo enako, je pa res, da sem se drugič lotila samo nekaterih (Ljubezni v času kolere ni med njimi), pa še to iz “službenih” razlogov, torej malo na silo. Moj osebni časovni test je od teh treh knjig prestal samo Polkovnik, ki mu nihče ne piše – ampak ta mi je bil že sicer najbolj všeč.
Se mi pa zdi, da je tako s precej knjigami, ki so nam bile všeč – recimo – v najstniškem obdobju: Takrat ima človek za sabo manjšo bralsko kilometrino, s tem pa seveda nanj naredi vtis marsikaj, kar se mu čez leta zdi mimo, naivno, whatever. Poleg tega so nekatere knjige kot nalašč za ta leta, pozneje pa lahko rečemo samo: Štaaaa? Ja, kaj sem pa mislil … Tudi prve gledališke predstave, ki sem jih videla, so me skoraj vse navdušile, zdaj, ko imam za sabo nekaj let dela v gledališču in sem jih videla malo morje, pa le redko zmorem biti tako očarana, kot sem bila nad tistimi prvimi, ki so bile vse po vrsti “navadne” abonmajske predstave takrat še polprofesionalnega PG Kranj …
Skratka, nad vnovičnim branjem knjig, ki so mi bile v teh letih všeč, sem obupala, to pa toplo svetujem tudi drugim. Je že bolje ohraniti v spominu lepe vtise, kot pa jih kvariti s preverjanjem 😉
Glede Marqueza: prejšnji posti so me prepričali, da ne bom še enkrat brala Ljubezni v času kolere, ki me je čisto očarala tam enkrat v srednješolskih ali študentskih letih. Časovna distanca da svoje, večina knjig, ki smo jih brali v otroštvu, ni več istih (spomnim se Jalnovih Bobrov, svoje otroške najljubše knjige, ki sem jo brala nekaj let nazaj – ojoj!).
Glede aprilskega branja: še vedno berem The Gun Seller (napisal “dr. House”), ki je sicer zmerno humoren (in me močno spominja na All Fun and Games Until Somebody Loses an Eye Brookmyerja), ampak mi je trenutno angleško branje težko. Vmes sem zato na hitro prebrala Kluunovega Vdovca, ki seveda ni tako močen kot Pride ženksa k zdravniku…, kar je še sreča. Ne vem, če bi zmogla se čez eno knjigo, ob kateri bi se 400 strani ali več cmerila.
dober dan
par dni nazaj sem 2/3 prebrano Cesto Cormac McHartya morala odložiti (čeprav sem bralno zelo odporna, me je malo pri srcu grabilo) ko pa so zaceli porocati z enega konca sveta o oblaku vulkanskega prahu, ki je blokiral letalski promet na zahodu ter o potresu z drugega konca sveta, me je zagrabilo prebrati jo do konca in prav je, da sem jo.Ojej.
John Fowles, Zbiralec je bil na drugačen način dovolj shrljiv, da grem zdaj takoj prelistat kaj iz Trnovega robidovja (tiste miške s krasnimi natlačenimi bivališči, špajzi in prijetnimi fotelji pred kamini)
lp
Per Petterson: Konje krast
Zelo priporočam. Všeč sta mi bila tako zgodba kot jezik. Kar nisem mogla nehati brati.
Allison Pearson: Le kako ji to uspe?!
Naslovnica in ocena na dnu zadnje strani ovitka sta obetali polomijo v stilu Zlikane gube, stoječi balkoni, a me je ta “ženska knjiga” prijetno presenetila. Zgodba o prezaposleni materi, ki jo ves čas grize vest, ker ni dovolj z otrokoma, sicer ni najbolj močna, a je pripoved iskriva in duhovita.
Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne
Skupina angelov človeških lastnosti se v svojem poslanstvu (z naklonjenostjo spremljati ljudi v urah, ko se jim življenje izteka) zaveda, da je : “Vsak promil človeške sreče neznanski uspeh.” Grenko-humornost zgoščene pripovedi zaokroženo dopolni angel, ki se prikaže osupli ženski (ta se ukvarja s polaganjem in tolmačenjem angelskih kart) z besedami: “Uživaj v daru življenja. Uživaj v nasmehih otrok, barvi neba, vonju kave, toplem vetru in pozvanjanju tramvajev …”
Richard Preston: Kobra
Zaželela sem si “knjigo katastrofe”, kaj v zvezi z biološkimi grožnjami etc., in pomislila, da bo tale morda pravšnja.
Eden od opisov knjige pravi, da gre za “fast-paced thriller narrative within the bounds of well-researched bio-terroristic possibility”
No, v resnici je bilo prav nasprotno – o kakšnem “fast paced” trilerju ni bilo niti sledu, celo povprečno poljudnoznanstveno delo ali članek v Science American na to temo je veliko zanimivejši. Vsaj petino knjige zasedejo podrobni opisi (vselej enakih) protokolov pri oblačenju in slačenju zaščitne obleke, pa navduševanje nad tem, kakšne vse gedžete in osebje in sploh vse ima FBI. Kot bi bila knjiga en sam uvod v knjigo.
Delo ima še dodatno slabost, da so dejstva nerodno vlepljena v štorijo, dodatno pa k zehanju pripomore oglat prevod, ki ima tudi vsebinske felerje, opazne vsakomur, ki ni pozabil čisto vse gimnazijske biologije.
Tale avtor uspešnic bi za začetek lahko prebral Pekićevo Steklino, da bi videl, kako se streže takim rečem..
Zdolgočasena.
če si še kdo želi knjigo katastrofe, priporočam Doktrino šoka Naomi Klein. neliterarno besedilo, ki se bere kot roman, o vsebini pa samo – grozljivo! Ob branju se mi dogaja, da se ponoči zbujam, medtem, ko sem (prav tako pred kratkim) prebral Cesto (resda na hitro in površno) in se mi ni zdela nič posebnega, pač dva, ki v kataklizmi jesta vložene hruške, film po knjigi pa bo nekaj podobnega mad maxu.
prebral še Gran canaria Igorja Karlovška, kjer me je tematika osebne tragedije in kalvarije znotraj dogajanj okrog osamosvajanja slo, izbrisanih in balkanskih vojn dovolj pritegnila, da sem bral do konca.
zdaj berem Svinjske nogice, v prvem mahu prišel do polovice, zelo zabavno. sploh pa sem včeraj v rotovžu uspel dobiti vseh deset nominirancev za kresnika, ker želim vsako leto prebrati nekaj domačih romanov in je kresnikova žirija (ob nasvetih tukaj) filter, ki me usmerja, obenem pa zato, ker berem samo še slovensko, saj razen angleščine ne znam dovolj dobro nobenega drugega tujega jezika, ta pa se mi je na podlagi opisov kleinove, kakšne svinje so američani, zamerila v dno duše.
Tiziano Terzani: Še en krog na vrtiljaku. Brala sem jo skoraj dva meseca, ker je nisem hotela nehati brati in sem si na koncu dozirala strani, samo da bi še trajala ,,,
Osnovna tema je sicer prebolevanje raka, a je postavljena samo kot okvir romana, v katerem je polno raznoraznega razmišljanja, s katerim sem se vseskozi strinjala.
Zdaj berem njegova Pisma proti vojni, a je drug prevajalec in jezik ne teče tako gladko.
Claire Messud: The Emperor’s Children
V knjigo sem že kar pošteno zagrizla, zato je o njej že mogoče zapisati nekaj besed. Imamo tri prijatelje, vse v tridesetih, vsi se tako ali drugače skušajo uveljaviti v NYC, dve sta dami, tretji njun gejevski prijatelj, dva od njih zaposlena v medijih, tretja skuša spackati kulturološko delo o oblačenju otrok. Skratka zasedba in začetek kar obsežne knjige obetata klasičen čiklit, vendar sledi prijetno presenečenje, saj kar lepo presega ta žanr, četudi mu po drugi strani tudi sledi. Tudi jezikovno & slogovno je delo veliko bogatejše, celo nadpovprečno.
Čiklit za izbirčne bralke, ki jih tovrstni izdelki nikakor ne morejo zadovoljiti, čeprav je v bistvu treba priznati, da je ta oznaka za tole delo vendarle žaljiva, ampak nekaj vzporednic z njim se pa le kaže. Vsekakor bom za dokončno mnenje o tem morala prebrati še malo več.
Še par iz zadnjega tedna.
Margaret Atwood: Penelopiad
Delo iz zbirke Miti je prvoosebna pripoved Penelope, ki je po Homerjevi verziji Odiseja zvesto in ponižno čakala dvajset let, za nameček pa so ji pobili še snubce in služabnice. No, po tejle različici Penelopa nikakor ni bila dolgočasno in nedomiselno bitje, pa čeprav samo sebe opisuje kot nekakšno sivo miš. Privlačno branje, feministično prav toliko, kot je mačističen original.
Orhan Pamuk: Istanbul
Pravzaprav tole zbirko esejčkov o pisateljevem rojstnem mestu še berem. Poglobljeno, doživeto opisovanje vsake istanbulske pore me spominja na Zgodovinsko čitanko oziroma Mediteranski brevir, čeprav se ob pomanjkanju ustreznih geopolitičnih izkušenj v nekatera poglavja ne morem prav vživeti. Za tiste, ki mesto poznajo, pa je knjiga verjetno neprecenljiva.
Andrej Morović: In si tu
Malce netipični Moro – bolj dokumentarno doživljajski kot sicer, bi rekla. Nekaj zgodb me je navdušilo, nekaj zdolgočasilo, saj so se mi zdeli novi in novi opisi poti po puščavi preveč ponavljajoči. Ne bo šla v moj osebni Morotov top 3.