No, pa naj bo to prvi aprilski zapis (ne prvoaprilski!), čeprav sem začela brati že prejšnji mesec.

Miljenko Jergović: Zgodovinska čitanka II

Začela sem z dvojko, ker sploh nisem vedela, da sta dve, to sem opazila šele potem … No, ampak to ne moti velikih duhov 😉

Lepo in nostalgično na fajn način, še v delih, ki govorijo o zelo prozaičnih rečeh (npr. o “fuzbalu”), nadvse poetično in emocionalno bogato (ali velja to samo za tiste, ki smo še “jugo-generacija”?).

@dear heather: Ali bereš enko ali dvojko, je čisto vseeno – te zgodbice so najprej izhajale v časopisu, pisane so bile po trenutnem navdihu, tako da njihovo zaporedje absolutno ni stvar nobene “strategije”.

Marko Sosoč: Tito, amor mijo

Še kar luštna knjiga o odraščanju dečka v obmejni Italiji. Zmotilo me je to, da desetletnik enkrat razmišlja kot petletnik in drugič kot najmanj gimnazijec ali celo odrasel. Saj drži, da so otroci zmožni marsičesa, ampak pri tej knjigi nisem imela občutka, da je to poštimano, kot bi moralo biti, ni prepričljivo. Naj me kak razvojni psiholog popravi. Tudi nekakšno ponavljanje najbrž ima kak namen, samo da ga nisem odkrila – pri meni je doseglo to, da sem nekje na sredini knjige obupala. Da ne bo pomote, knjiga ni slaba, ampak prebrala sem kar nekaj boljših tovrstnih knjig, kot prvi mi pade na pamet Aleksandar Hemon.

Bogdan Novak:Lipa zelenela je

Kot sem pomotoma napisala že napisala na drugi temi:knjige dobesedno “žrem”,družinsko življenje malo trpi,še dobro,da so prazniki…

Stephen King: Duma Key (v angl.)

Kot sem menda že zapisala, sem rekla, da odslej berem Kinga le še v angleščini. In sem ga. Brala … brala … brala. Dober mesec dni. Duma Key je njegov klasični “špeh”, primerljiv s Christine ali z The Shining po obsegu in tudi po dodelavi detajlov. Na nekaj mestih sem pomislila: Ali je treba tako podrobno? Saj ne, da ne bi bilo zanimivo. King zna povedati zgodbe, tudi navadne, tako, da pritegnejo. Ampak … ali se bo že končno kaj ZGODILO? 🙂
In ko se je začelo dogajati, se je dogajalo vso drugo polovico knjige. In vsi tisti “nepomembni delčki” so lepo počasi popadali na svoje mesto. V tem je res mojster! Ko sem možu pripovedovala vsebino in marsikaj izpustila (ker sicer bi pripovedovala pet ur; pa tudi zato, ker mi je kaj ušlo iz spomina), sem mu ob razpletu morala praviti za nazaj, sicer razplet ne bi imel smisla oz. logike. Ja, to res zna. In to se mi osebno zdi zelo zahtevno delo. Zlaganje puzzel s 3000 koščki, končna slika pa je pogled na neskončno morje, za katerim zahaja sonce (besedna igra namerna, za tiste, ki Dumo Key že poznate :)).
Skratka, obvezno branje za vse oboževalce Kinga in tovrstne, rahlo “para” literature.

Nato pa še na dušek prebrano:
David Benioff: 25. ura

Čisto druga reč, a odlična. Priporočam! Morda se začetna poglavja malo vlečejo, a kmalu se zažene centrifugalna sila, ki te vleče, da romana ne odložiš več. Ja, še dobro, da so prazniki. 🙂

K.

Cesta. Uf! Že dolgo mi nobena knjiga ni tako zlezla pod kožo, do kosti, do srca, brrr! Ne, nisem je prebrala na dušek, to ni taka knjiga. Morala sem jo prav previdno dozirati, včasih je šlo le stran ali dve naenkrat, tako močno se me je dotikala. In tole je menda edina knjiga, ob kateri me je bilo sem in tja dobesedno groza. Jap, prav strah me je bilo. Zelo zelo močna zadeva. Briljantna.

@Enka: o kateri knjigi govoriš?

Se opravičujem, ker se mešam, najbrž gre za Cormac McCarthy: Cesta.

Sicer pa jaz takole:

Ryszard Kapuscinski: The Other

Tole je zbirka predavanj/nastopov na temo drugega (o čemer RK nedvomno veliko ve), drugega, ki je moje zrcalo in dokaz mojega obstoja. Večinoma so to zadnja dela (od leta 2004 naprej).
No, ni me tako očaralo kot njegova druga dela, vseeno je za ljubitelje in ljubiteljice tega avtorja.

Katja, o Cesti Cormaca McCarthya. Sem menila, da je dovolj znana, da ne rabim pripisat avtorja ;-).

Jst sem pa prebrala Izgubljeni simbol od Bravna pa morem rečt, da mi ni čist vrglo iz tira kot recimo njegova Da vinčijeva šifra… mal preveč vsega (zgodovine, nakladanja…), no ja pa to je itak moje mnenje….

Moram pa rečt, da mi je bla pa knjiga Velika zmeda ful dobra in na momente me je prijel smejalni krč, ki pa kar ni pojenjal….

Irene Nemirovsky Francoska suita

Knjige sem se lotila tudi zato, ker sem nekje prebrala, da je to “Vojna in mir” druge svetovne vojne. No, če bi I.Nemirovsky uspelo dokončati delo, bi se napisano mogoče približalo Tolstojevemu delu, tako pa je ostalo nekaj (nedodelanih, a obetavnih) drobcev iz osebnih zgodb Francozov (in Francozinj) ter Nemcev v času okupacije Francije. O politiki in bojevanju skoraj ni besede, je pa veliko osebnih, povsem konkretnih doživetij, obnašanja, mišljenja, medsebojnih prepletanj različnih zgodb. Veliko kritike na račun (bogataških) Francozov, ki so vse preveč sebični, strahopetni in malodušni. Zelo lepo berljivo delo, ki daje nekoliko drugačen vpogled v vojno. Brez ideoloških nihanj iz ene v drugo skrajnost.
I.Nemirovsky je knjigo pisala dobesedno sproti.Kakor se je vojna dogajala, tako so se razvijali njeni liki. Uspelo ji je napisati dva dela (nameravala je napisati še tri – ali pa kakšnega manj, če bi se vojna končala že l. 1942, v kar so bili mnogi prepričani) in njena zgodba se konča poleti 1941. Potem so jo kot judinjo aretirali, odpeljali v taborišče in usmrtili.
Kako sta potem njeni mladoletni hčerki, siroti, bežali pred smrtjo skupaj z rokopisom Francoske suite, je druga (še mnogo bolj ganljiva) zgodba – dokaj natančno opisana v predgovoru.
Na koncu pa še to: iz glave mi ne gre in ne gre vprašanje, zakaj vendar se ni še pravi čas umaknila v Švico? Vedela je, kaj jo čaka. Kot znana pisateljica bi dokaj lahko dobila zatočišče. Naredila bi veliko uslugo svojima hčerama, mi pa bi lahko (še bolj) uživali v Francoski suiti.

Uf, kako sem se razpisala. Preveč.

John Wray: Lowboy.

Zgodba o shizofrenem šestnajstletniku in njegovih napredujočih blodnjah se me ni dotaknila; nasprotno, skozi sicer solidno napisan roman sem se pomikal v korakcih po deset strani, kar je večinoma znak, da mi branje ne leži. Hja, škoda.

dober dan.
v pomladni bralni stampedo sta padli najprej spretno napisana in sestavljena V.Moederndorfer Opoldne nekega dne ter za njo A.M.Homes štanca Knjiga, ki vam bo spremenila življenje. V ekonomski terminologiji v prvi knjigi t.im. sreča depreciira (tranzicijski tajkun, nepremičnine, trgovanje z vsem možnim, preko standarda žena dva otroka mati uspešno podjetje omahne v smrt in od tam spozna vse resnice), v drugi pa apreciira (posrednik zaprt v svoji vili na hribih par let videva samo maserko, nutricionistko, čistilko in dekoraterko;prvemu, prehranskemu prekršku -krofi – sledijo še drugi, socialne in čustvene narave).
Kerstin Grier je ženska na mestu, iz učiteljice v Nemčiji se je prelevila v frajerko, ki živi od pisanja (saj se spomnimo, ko pred leti umik od Bridget Jones sploh ni bil možen kar tako). Grier je v knjigi BJ tipa Za vsako rešitev se najde težava stabilno duhovita ter me je prevetrila po prejšnih dveh, ki sta bili nekako, no, zateženi ?
lp

Michael Crichton: Strahovlada

No, tegale sem nisem lotila, ker bi pričakovala silnih literarnih kvalitet, pač pa me je zanimalo, kaj ima povedati o svetovni eko-sceni. Sicer se knjiga prebere dobesedno na mah, vseh njenih 600 in nekaj strani, literarno in žanrsko pa me ni ravno prepričala (milo rečeno). Pa mi je bila Sfera istega avtorja čisto všeč, da televizijske Urgence niti ne omenjam …

Osnovna teza knjige – da je dejanski obstoj globalnega segrevanja (zaenkrat) problematičen, služi pa različnim interesom in vzpostavljanju/ohranjanju strahovlade (ker drugih razlogov počasi zmanjkuje, po komunizmu, terorizmu ipd.) – ni za odmet. Podrobnosti me pa niso vse prepričale oz. se je včasih zdelo, da avtor meša različne stvari, npr. globalno segrevanje, sporno ravnanje v Yellowstonskem parku, prepove uporabe CFC-ja … Zanimivo je, kako se dela znanost, kako v javnost prodre in sem tam usidra cel kup vprašljivih dejstev, kako se politični program začne predstavljati kot znanost – to pa je vredno razmisleka.
Kot kaže je MC vse to kar dobro preštudiral, na koncu je obsežna bibliografija o tej problematiki, kamor bom prav gotovo še pokukala.

Letos sem se prvič udeležila knjižnega krožka, moj predlog je bil Iquball hotel, avtorja Borisa Kolarja. Knjiga je bila lanskoletni kandidat za Kresnika.
Naslednji teden imam predstavitev te knjige zato prosim tudi knjižne molje za mnenje o knjigi in avtorju. Za vsako vaše mnenje vam bom hvaležna.

Bruce Chatwin: Utz

Branje te zgodbe o zbiralcu meissenskega porcelana “onstran” železne zavese in zbrateljski strasti kot neke vrste pribežališču je tekoče in fino. Zadnje Chatwinovo delo, leta 1988 tudi v izboru za Bookerja.

dober dan
Thrity Umrigar Sladka sedanjost
Nežno.
lp

Kot ponavadi berem romane z zamudo, ampak kdo pa to šteje, kajne: Da Vincijeva šifra. Čisto ok branje, moram pa priznati, da mi je razkril skrivnost zlatega reza/božjega proporca, ker do zdaj o tem nisem imela pojma 🙂

Viktor Jerofejev: Dobri Stalin

Človek, sicer sin nekdanjega ruskega diplomata (in ne, nima zveze z Venediktom Jerofejevom), je napisal tole knjigo, ki v določeni, menda kar precejšnji meri temelji na resničnosti. Knjigi pravzaprav ni kaj prav zares očitati, se mi pa zdi, kot da se avtor ni mogel odločiti, ali naj piše avtobiografijo ali roman, ta mešanica pa v njegovem primeru nekako ne štima. Tematika je več kot zanimiva, napisano ni slabo, me pa knjiga ni ravno gnalo naprej, prej bi rekla, da sem se skoznjo pretolkla …

pravkar prebrala Hanif Kureishi: nekaj ti moram povedati. Vtis: super. Kdor je Kureishija že bral, ve, da ne gre za lahkotno branje, vseeno pa ni zatežen.
Trenutno v branju: Paul Torday: Muharjenje v Jemnu. Zabavno in malce odtrgano 🙂

Tadej Golob: Svinjske nogice

Kot sem omenila že na začetku branja, v rubriki o kresniku, je tole prijetno presenečenje – in tako je ostalo do konca knjige, ki bi jo najbrž pohrustala en dva tri, če bi le imela kaj več časa. Zdaj se bom vsekakor lotila še kratkih zgodb iz leta 2005.

Marina Lewycka: We are All Made of Glue

Sicer se čisto tekoče bere tale zgodba, ki vsebuje malo bridgetjonesovskih ljubezenskih peripetij, nekaj nepremičninskih zlobnežev, obsedenost mladostnika s koncem sveta in staro očarljivo sosedo z mačkami in skrivnostno preteklostjo, v kateri so tudi grozote nacizma. Potem so tu še spori med Palestinci in Izraelci … hja, vsega je res kar precej. Celota ne prepriča, tudi glede konca bi rekla – ne, ne, ne.

Kratko zgodovino traktorjev … iste avtorice sem tudi že prebrala – ta se mi je zdela bolj zabavna.

Tukaj je moj prvi aprilski paket:

Jurij Poljakov: Kozliček v mleku. Omenjen že marca, ko sem se ga lotila, ampak ne bo škodilo, če ga omenim še enkrat. Z veliko pohvalo, seveda – visokooktanski humorni tempo je zgledno zdržal do konca, družbena satira je izpeljana perfektno, skratka – zelo za!

Avgust Demšar: Tanek led. Pritrjujem splošnemu mnenju, da je to najboljši Vrenko doslej. Čestitke!

G. Garcia Marquez: Ljubezen v času kolere. Še zadnja pomembna luknja, ki je zijala v mojem bralskem CV-ju pod geslom ‘Garcia Marquez’. In me, ko sem jo zapolnila, potrdila v veri, da sem se magičnega realizma dokončno preobjedla. Preprosto ne da se mi več brati neskončnih štorij o ljudeh, ki začnejo kar na lepem jesti vrtnice ali početi podobne ekscentričnosti. Če bi knjiga izšla danes, bi avtorju brez slabe vesti zabrusila ‘Get a life’. :)))

Roald Dahl: Poljubček. Zbirka zgodnjih štorij morda najboljšega zgodbarja stoletja. Načeloma ni z njimi nič narobe, ampak ker smo pri Dahlu navajeni vsakršnih odbitosti, nekatere hočeš nočeš izpadejo predvidljivo. Teoretiki obzorja pričakovanja bi lahko tole vzeli za šolski primer.

Kako zelo se strinjam!
Trenutno se tudi sama prebijam skozi knjigo (sem nekje na polovici). Knjiga me je dolgo gledala s police in mi nekako prigovarjala, naj jo vendar že končno preberem. Se spodobi, a ne? Pa še na Knjižnih moljih sem prebrala, da je to ena najlepših ljubezenskih zgodb. No, ljubezenska zgodba je res, a sem prebrala že precej lepših.In magičnost me je začela dolgočasiti. Zaljubljenci Marquezovega kova me ne ganejo (več); njihove ženske pa, ali so zadrte device ali pa nenasitne nimfomanke, delujejo nerealno in me ne prepričajo.

Hehe, ja, točno tako. In seveda: tudi neutrudni zaljubljenec v zgodbi se mi je zdel prej patološki tip kot kaj drugega. Vsekakor bi si močno zaslužil tisti ‘Get a life’. :)))))))))

Evo, tudi jaz se moram tule pridružiti. Dolgaaa leta je bil Marquez med mojimi najbolj priljubljenimi, Sto let samote in sploh … tudi tale Kolera se mi je zdela očarljiva. Sedaj ga nisem brala že precej časa, menda so bile zadnje Žalostne kurbe, ki me niso prepričale … zeh …
Prebrala sem pa Živim, da pripovedujem – no, to se mi je zdelo pa čisto povprečno, sem se spraševala, če je to napisal isti človek (saj vem, saj vem, ni čisto za primerjat).
Tako da, če sklenem, morda bi morala še enkrat poskusit s Sto let, da bi videla, kaj se sedaj dogaja ob mojem druženju s to knjigo.