Bedna zgodba mojega življenja

Nekako moram tole spravit iz sebe, prijateljicam se ne znam in nočem zaupat, pa bom napisala tule…če ima katera dobro besedo zame, bom res hvaležna….Torej, imam partnerja, do nedavnega sva se kar dobro razumela razen pač tega, da je bolestno ljubosumen, on bi povsod, jaz nikamor…pa pustimo to…Nekako je vse štimalo, za silo, dokler si ni on našel prijateljice, s katero se je kar veliko družil, še anes sem sigurna, da me je z njo prevaral, čeprav ne prizna…Bilo mi je res hudo…Kmalu sem menjala službo in od vsega pritiska in bedarij doma okoli partnerja da ne dolgovezim, mi je pod kožo zlezel en mladenič….Tako zaljubljena kot sem vanj nisem bila še nikoli…ok, vse fajn, danes mi je jasno, da je od mene hotel avanturo, ali pa tudi ne….Ne vem. Ne morem ga pozabiti, spravit iz glave,….Zaradi neke neumnosti, ki se jo storila (ni še tretjega, nekaj povsem neumnega) sva se zravsala, od takrat dalje se ignorirava…In mene to tako mori…Nikoli nisva dorekla, vse nekako visi nad mano, vem, da je nanj vplivala v veliki meri tudi okolica. Zakaj imam še vedno občutek, da mu nekaj pomenim, čeprav si dopovedujem, da nisva za skupaj in nikoli ne bova skupaj? Zakaj vedno v njegovih očeh vidim, da mu ni vseeno, kako me gleda, pa se vseeno delava, da se ne poznava…..bedno, res….pozabiti ne morem, čeprav želim, me tako obremenjuje, da nimam niti volje do življenja….Ja, vem naivnica sem, nekdo me je pač izkoristil kot avanturo, vse to sem že slišala, pa čeprav nisem neka neumna flenča,…kot se mogoče tukaj bere in kot mi bo verjetno marsikatera napisala….Dolgo, sigurno pol leta je rabil, da sem sprejela samo povabilo na kavo in vem, da sem bila pa tisti čas toliko ranljiva, da mi je bil pogovor z njim kot balzam za dušo…Ne vem več kaj naj…ko ga vidim začutim fizično bolečino…Poskusila sem vse, šport, knjige, vse, s čimer sem se lahko zamotila, še vedno isto…Včasih bi se najraje najedla tablet in zaspala…Pa se ne smilim sama sebi, niti ne pestujem teh občutkov ampak ne gre…in to me že tako nervira, da sem živčna razvalina…..
Če ima katera podobno izkušnjo bi bila zelo vesela dobronamernega nasveta, to, da sem neumna flenča, ki se je zgonila s prvim ki je prišel mimo sem pa itak že slišala….Samo človek sem, samo to….

Če nam sonce ne sije ves čas, to še ni razlog, da bi bili nesrečni. V življenju se moramo sprijazniti z zmagami in s porazi, z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem. Vse, kar Življenje pričakuje od nas je, da se učimo in ne obupamo. Eros, str. 419, [PSI].

Marko, vse to mi je popolnoma jasno…Vedno sem bila pozitiven človek, nikoli obupan, vse sem znala rešit, z optimizmom….Kaj se zadnje leto dogaja z mano, ne vem…iz mene je potegnil najboljše, kar lahko dam in hkrati najslabše…V glavi vem, kot že na toliko področjih, da je on pač zame poraz, ne vem kaj mi preprečuje, da ne vstanem in grem naprej kot že tolikokrat….Ne znam in ne morem več naprej…