Vecina sodobnih mainstream pisateljev ima prepoznaven slog pisanja, ponavljajo tematiko, reciklirajo tipologijo junakov in stancajo zaplete.

Vcasih vse skupaj kljub temu izpade sveze in zanimivo (na pamet mi pridejo Irving, Updike, MC Smith, Schlink, nas Kovacic, etc etc), cedalje pogosteje me pa to zacenja motiti – kot da se oni in njihovi zalozniki zavestno odlocajo v smislu “tale kura je v zadnjem bestsellerju nesla zlata jajca, dajmo jo futrat, dokler ne crkne” oziroma “kujmo zelezo, dokler je vroce”.

Eklatanten primer je na primer Thomas Harris, ki je v Hannibalu vidno uporabil vse tiste prizore in motive, ki so v filmu Silence of the Lambs pozeli najvec prahu in obcudovanja. V redu, tukaj gre res za pop mainstream, ravno tako bi lahko pricakovala svezino od nadaljevanja Harryja Potterja ali Dana Browna, ampak avtorji, ki pozanjejo dobre kritike in literarne nagrade, niso cisto nic izvirnejsi.

Kako se pa vi soocate s tem? Vam je vsec, da pravzaprav vnaprej veste, kaj primete v roke, ali vas muci cedalje obupnejsi obcutek deja vu?

Hvala za vasa mnenja in razmisljanja.

lp, proxima

Prepoznaven stil pisanja je zame dobrodošel. V tem smislu rada vem, kaj bom vzela v roke. Tudi obdelovanje iste tematike ni nujno slabo, če avtor zmore iste stvari obdelati tako, da so še vedno aktualne in da odpira vedno znova neke nove poglede na stvari. Skorajda dobesedno ponavljanje “uspelih” prizorov in motivov iz prejšnjih del pa mi je moteče. Sicer ne morem reči, da sem se srečala z zelo veliko takšnimi primerki, ampak denimo za H. Potterja lahko z gotovostjo rečem, da bi, če bi ga brala za svojo dušo, po tretjem delu definitivno odnehala (ker ga berem otrokoma pač vem, da bomo šli do konca :-)).

He, he, sem šele zdaj videla spodnji post. Potem tole leti (no, je bilo vzpodbujeno) na Paula Austerja. Jaz sem se pa tako razveselila (sem ravno prebrala šele/samo Leviatana), da sem našla avtorja, ki ga bom z veseljem predelala :-(.

Aha, vidim, da se je tema prenesla, zato prenašam tudi odgovor:

Da ne bom dologovezila: moje skromno mnenje se glasi, da je kopitarstvo slog, ki se s časom ne razvija.

Jaz sem kar malo razočarana, sploh, ko odkrijem kakšnega dobrega avtorja kriminalk, ki me pri prvi knjigi preseneti, pri tretji pa lahko po desetih straneh povem, kdo je bil kriv.

Gre pač za marketinško strategijo, molzi kravo, dokler gre in na tak način si lahko pokvariš mnenje o marsikaterem pisatelju.

Torej bi se iz stanja stvari dalo povzeti naslednje: tržniki naj počnejo, kar hočejo, mi pa posamezne avtorje berimo, dokler nam znese … To se je tudi meni zgodilo – žal – s (pre)številnimi.

Ajde, bodite pridni, pa naštejte nekaj takšnih avtorjev. Jaz moram priznati, da se jih ne spomnim kaj dosti, res pa je, da tudi ne morem reči, da sem prav dosti avtorjev obdelala po dolgem in počez.

Samo zato, da se ne bom preveč veselila, ko bom spet odkrila kakšnega pisca, ki mi bo všeč in si že vnaprej oblizovala prste…

proxima, ne toliko občutek deja vu, kot prežvečenosti, reciklaže.

pri pop literaturi, pri kuharskih priročnikih, pri new age nakladanjih, v filmski industriji, pri …